Marjan Horvat

24. 7. 2008  |  Mladina 30  |  Svet

Okleščen Sarkozyjev projekt

Za temelj so oljke premalo

Po več kot letu dni vztrajnega prepričevanja partneric v EU je francoskemu predsedniku Nicolasu Sarkozyju res uspelo pridobiti dovolj podpore za oblikovanje Unije za Sredozemlje. Pri tem moramo biti natančni: dejansko mu ni uspelo pridobiti podporo za oblikovanje sredozemske unije, ki naj bi bila most med EU in Afriko. Sarkozy si je sprva zamislil »ekonomsko, politično in kulturno unijo«, vendar mu je načrte prekrižala nemška kanclerka Angela Merkel, saj je spregledala Sarkozyjeve namere in se uprla nastajanju »Evrope zasebnih interesov«. Tudi Turki ga niso podprli, čeprav jim je ponujal prevladujočo vlogo v uniji. Seveda so takšno ponudbo dobili le zato, da bi se odpovedali članstvu v EU.
Unija za Sredozemlje, ki so jo predstavniki držav EU in Sredozemlja »blagoslovili« v francoski prestolnici z velikim ceremonialnim pompom, je tako v resnici okleščena v primerjavi s Sarkozyjevo zamislijo. Voditelji so se odločili le za nekakšno partnersko vodenje združbe, enakopravnost med EU in drugimi državami pa naj bi ponazarjalo to, da bosta uniji sopredsedovali ena članica EU in ena sredozemska država, prvi sopredsednici pa sta Francija in Egipt. Zna pa se zaplesti že ob koncu francoskega predsedovanja EU, saj bosta Franciji sledili Češka in nato Švedska, Sarkozy pa je že dal vedeti, da bi bilo zaradi geopolitičnih razlogov dobro, če bi Francija ostala sopredsednica Unije za Sredozemlje tudi po preteku mandata v EU. Sicer so za zdaj določena le načela delovanja sredozemske unije, kajti njen generalni sekretariat, ki bo usklajeval delo, upravljal sredstva in usmerjal skupne projekte, bo oblikovan šele novembra.
Z mednarodnopolitičnega vidika je zagotovo pomembno, da so v isti dvorani in za skupno mizo v nedeljo sedeli predstavniki držav, ki niso v prijateljskih odnosih. Med njimi izraelski premier in sirski predsednik, ki si sicer nista segla v roke. Egiptovski predsednik Hosni Mubarak, sopredsedujoči Sredozemski uniji, je napovedal, da ima »unija vse možnosti za ploden razvoj in lahko odpira nova poglavja, ki nas lahko vodijo k miru«. V skupni izjavi pa se sodelujoči na zasedanju zavzemajo za to, da bi Bližnji vzhod postal območje brez orožja za množično uničenje, torej brez jedrskega, kemičnega in biološkega orožja.
Če pustimo ob strani na takih srečanjih vedno izrečene velike besede o miru, demokraciji, blaginji in razumevanju med ljudmi, družbami in kulturami, naj bi pet projektov - boj proti onesnaževanju Sredozemlja, razvoj pomorskih poti in cest, civilna zaščita, sredozemski solarni načrt ter razvoj gospodarstva, predvsem malih in srednje velikih podjetij - kaj kmalu dobilo operativnejšo vsebino. Kajpak so pomisleki o možnostih učinkovitega sodelovanja upravičeni. Moamer Gadafi, predsednik Libije, države, ki ni vključena v novo povezavo, je nastanek nove združbe označil za »tempirano bombo« in se nezaupljivo vprašal, »kako naj, glede na to, da niti samim Arabcem ni uspelo oblikovati svoje skupnosti, najdemo skupen jezik s Škotsko, skandinavskimi državami in z Izraelom«, tik pred začetkom vrha v Parizu pa je dejal: »Če si želi Evropa sodelovati z nami, naj to stori prek Arabske lige ali pa Afriške unije.«
Tudi v ZDA z nezaupanjem opazujejo nastajanje Unije za Sredozemlje, analitiki pa so kritični predvsem do Sarkozyja, ki se loteva vedno novih stvari. Po mnenju dr. Anouarja Boukharsa, profesorja političnih ved in direktorja Centra za obrambne in varnostne politike na Univerzi Wilberforce v Ohiu, »ne skriva svojih ambicij, da bi igral pomembno politično in ekonomsko vlogo na Bližnjem vzhodu. Napotil se je tudi s francoskega vplivnostnega območja, ko je odprl vojaško bazo v Združenih arabskih emiratih. Poskušal je reševati krizo v Libanonu in posredovati med Izraelci in Sirci ... V glavnem je Sarkozyjeva politika do Bližnjega vzhoda tradicionalna politika Pete republike. Ko naleti na resnične težave kompleksne regije, hitro zmanjša svoje ambicije. Zdaj na primer podpira okleščeno obliko oblikovanja sredozemske unije, z njenimi institucijami in projekti ...«
Z izraelskega vidika je zgodba videti nekoliko drugačna. Ilan Greilsammer, profesor političnih ved na univerzi Bar-Ilan v Izraelu, pravi, da je bil barcelonski sporazum za Izrael z gospodarskega vidika dober, v političnem smislu pa popolna prevara. Unija za Sredozemlje pa je po njegovem priložnost za Izrael, saj bo v njej »judovska država, skupaj z arabskimi in muslimanskimi državami, postala del širšega okvira evrosredozemlja, to pa bo prispevalo k mednarodnemu priznanju Izraela«. Urednik spletne revije BitterLemons.com, namenjene bližnjevzhodnim vprašanjem, Yossi Alpher opozarja, da je Unija za Sredozemlje podedovala vse pomanjkljivosti barcelonskega procesa, in po njegovem so oljke za zdaj »edina stvar, ki je skupna sredozemskim državam. To pa so slabi temelji za 'enotnost', še posebej, če so v proces nastajanja unije vključene tudi nemediteranske evropske države, kjer oljke ne rastejo.« Alpher še dodaja, da je Unija za Sredozemlje lahko koristna le, če »pomeni alternativo polomu Busheve administracije pri demokratizaciji Bližnjega vzhoda. Podpira počasno evolucijo institucij civilne družbe namesto instantnih volitev. Ta pot pa je neznosno dolga.«

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.