31. 7. 2008 | Mladina 31 | Družba
Pozabljeno bistvo
Romantično sanjarjenje o univerzalnih vrednotah in antičnih idealih
© Tomaž Lavrič
Sodobni svet s 112-letno zgodovino olimpijskih iger posnema več kot tisočletno tradicijo športnih iger iz antične Olimpije, s katerimi so stari Grki častili svoje vrhovno božanstvo Zevsa. Prireditev v dolini na jugozahodu Peloponeza naj bi bili po domnevah zgodovinarjev prvič pripravili okrog leta 776 pred našim štetjem in takrat naj bi bil zmagal skromni pek iz mesteca Elide na Peloponezu Korojb. Športni del je bil - povedano v sodobnem jeziku - le spremljevalni program verskih ceremonij. Sprva je bila edina disciplina iger na prizorišču, ki je že v prvem obdobju sprejelo do 40 tisoč gledalcev, tek na en stadij (dolžinsko mero, okrog 190 današnjih metrov), imenovan stadion. Od tod torej izvira ime novodobne športne arene. Kasneje so dodajali še druge športne discipline, od priljubljenega pankrationa (mešanice rokoborbe in boksa, pri kateri ni bilo prepovedanih udarcev ali prijemov) do apene - nič kaj glamurozne dirke vozov z dvema vpreženima mulama.
Antične olimpijske igre še zdaleč niso bile edine te vrste v stari Grčiji, bile pa so najpomembnejše. Navsezadnje so štiriletna obdobja med igrami v Olimpiji, ki so jih imenovali olimpijade, praviloma sprtim mestnim državicam omogočile vsaj koledarsko sporazumevanje: vsaka država je namreč imela svoje štetje dni, mesecev in let.
Številne predstave o antičnih igrah sicer temeljijo na romantičnih predsodkih iz 19. stoletja, ki so skušali precej olepšati stvarnost.
Olimpijski mir, tako imenovana hieromenia, torej enomesečna prekinitev vseh vojaških dejavnosti v času iger (v stari Grčiji so bili vojaški spopadi med državami tako rekoč naravno stanje), je bila namenjena predvsem varnemu prihodu udeležencev v Olimpijo in odhodu iz nje, a še zdaleč ni bila vselej spoštovana. Še več: atenski pisec Ksenofont je opisal bitko za nadzor nad Olimpijo med bližnjima rivalskima mestoma Elido in Pisatisom leta 364 pr. n. št., ki je prekinila finalno tekmovanje v pentatlonu (peteroboju v teku, skoku v daljavo, metu diska in kopja ter v rokoborbi). Namesto tekmovalcev, ki so se morali hitro poskriti, so se v Olimpiji (na življenje in smrt) nenadoma spopadli vojaki. Mir pa tak!
Ko gre za civilizacijski napredek v luči iger, imamo sodobne generacije sicer kaj malo razlogov za zgražanje nad starogrškimi predniki. Antičnim in sodobnim igram so skupne goljufije, politični bojkoti in komercializacija tekmovanj, pa tudi tekmovalcev. Številni antični športni junaki, na primer 12-kratni tekaški zmagovalec Leonidas z Rodosa, so bili nekakšni državni poklicni športniki. Strokovnjaki so v starih zapisih odkrili celo primere nekakšnega pradopinga: številni olimpijski tekmovalci so si na poti k boljšim dosežkom pomagali z zeliščnimi napitki ali zvarki iz gob. Skratka, antični olimpijski junaki niso bili niti amaterji niti bogovboječi poštenjaki. Res pa je vsaj, da večino časa med antičnimi olimpijskimi igrami niso imeli česa skrivati, saj so nastopali goli. Da jih pri tekmovanju ne bi oviral spolni ud, so si ga smeli privezati s pripravo, imenovano kinodesme.
Antične olimpijske igre - po današnjih merilih, se razume - niso bile niti model enakosti in demokracije, še posebej, ko gre za spola: ženske na igrah niso smele sodelovati kot tekmovalke, med gledalci pa so lahko bila samo dekleta, ki še niso bila zaročena ali poročena. Oko so na tekmovanja lahko vrgle le še svečenice iz Zevsovega templja, ki so prižigale olimpijski ogenj. Kasneje so omejitve le nekoliko omilili: ženske so smele v tekmovalnem programu sodelovati, a le kot lastnice konjskih vpreg. Tako je bila prva zmagovalka antičnih iger špartanska princesa Kiniska, katere štirivprega (tetripon) je leta 396 pr. n. št. osvojila prvo mesto. V izogib nesporazumom: konje so smeli voditi le moški, po vsej verjetnosti pa niti Kiniska tekmovanja ni smela spremljati kot gledalka.
Antičnim Grkom v prid je treba dodati vsaj to, da so bili (moški) udeleženci pripadniki vseh stanov, od sužnjev do vladarjev, na začetku pod pogojem, da so bili v svobodi rojeni Grki. A kasneje so - predvsem po rimski osvojitvi Grčije - tudi to pravilo omilili. Zato ne preseneča, da so bili med nastopajočimi (in zmagovalci) makedonski kralj Filip II., njegov sin Aleksander (Veliki) ter rimska cesarja Tiberij I. in zloglasni Neron. Slednji naj bi si bil zmago v tekmovanju deseterovpreg in v petju (!) prislužil s podkupovanjem sodnikov. Nazadnje so prav Rimljani antične olimpijske igre leta 393 n. št. prepovedali, saj je cesar Teodozij I. menil, da ta poganski običaj zavira razvoj krščanstva, takrat nove državne religije rimskega cesarstva. Niz olimpijskih iger, ki je torej trajal skoraj 1100 let, se je za poldrugo tisočletje prekinil. Zadnji antični olimpijski zmagovalec, čigar ime je kronistom uspelo razbrati, je bil armenski princ Varazdat (okrog leta 360 n. št.) v boksu.
Antične olimpijske igre so kot eden od starogrških mitov preživele srednji vek, vseevropsko zanimanje za antiko pa so povečali razsvetljenstvo, francoska revolucija in grška osvobodilna vojna izpod turškega jarma, ki se je začela leta 1821 in šest let kasneje omogočila ustanovitev grške države (katere prvi predsednik je bil Joanis Kapodistrias z otoka Krfa, čigar družina se je v 13. stoletju tja priselila iz Kopra).
Za očeta sodobnih olimpijskih iger sicer velja francoski baron Pierre de Coubertin, čeprav zamisel o športnih bojih v slogu posodobljenih antičnih olimpijskih iger ni bila njegova. De Coubertin, rojen leta 1863, je navdih dobil pri angleškem zdravniku in botaniku dr. Williamu Pennyju Brookesu, ki je v mali domači vasici Much Wenlock na zahodu Anglije že leta 1850 organiziral prve olimpijske igre. Odtlej vsakoletno tekmovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da bi k telesni aktivnosti na prostem spodbudili pripadnike delavskega razreda. Sočasno si je za oživitev olimpijskih iger v Grčiji prizadeval v današnji Albaniji rojeni poslovnež Evangelos Zapas, ki je bil zelo dejaven v osvobodilni vojni proti Turkom. Zapas je dolgo prepričeval grškega kralja nemškega rodu Otta I. (Grčija je postala kraljevina po tem, ko je bil predsednik Kapodistrias leta 1831 ubit v atentatu) o pomenu oživitve iger, nazadnje pa jih je leta 1859 sredi Aten priredil in plačal kar sam. Zamisel o igrah, ki naj bi bile namenjene predvsem krepitvi grške nacionalne zavesti, je preživela celo pobudnika - Zapas je umrl leta 1865, a je zapustil dovolj sredstev za izvedbo drugih in tretjih olimpijskih iger (1870 in 1875, prav tako v Atenah), ki so bile dejansko mednarodne: na njih so nastopali tudi Grki iz (neosvobojenih delov) Otomanskega cesarstva, na primer iz Soluna ali s Krete.
Oba prireditelja oživljenih olimpijskih iger, Penny Brookes in Zapas, sta bila najkasneje od leta 1859 v pisnem stiku, Anglež pa si je celo prizadeval izpeljati igre v Atenah leta 1861, a mu je spodletelo. Zato pa je leta 1866 v Londonu priredil prve vseangleške olimpijske igre, ki jih je obiskalo za tisti čas neverjetnih deset tisoč gledalcev.
Zapasa, Pennyja Brookesa in De Coubertina je sicer družilo človekoljubje in z njim prizadevanje za napredek človeštva, a njihovi temeljni razlogi za oživljanje antičnih iger so bili različni: pri Zapasu nacionalni, pri Pennyju Brookesu socialni, De Coubertin pa je v olimpijskih igrah videl predvsem spodbujevalnik izobraževanja. Ko je leta 1889 na svetovni razstavi v Parizu opazoval model antične Olimpije (ki je temeljil na najnovejših arheoloških raziskavah), se mu je porodila zamisel o izvedbi iger na antičnem prizorišču. Leto kasneje je obiskal Pennyja Brookesa in si ogledal olimpijske igre v zakotnem Much Wenlocku (tam igre prirejajo še danes) ter začel snovati mednarodno športno prireditev. Najprej ni bil preveč uspešen, leta 1894 pa je na lastno pest sklical mednarodno konferenco na pariški Sorboni in takrat mu je uspelo skupaj s somišljeniki ustanoviti Mednarodni olimpijski komite. Ta še danes ni združenje nacionalnih športnih zvez ali komitejev, pač pa - kot na začetku - nekakšen zaprt elitni klub posameznikov, ki se jim lahko pridružijo le posebej vabljeni novi člani. Za tisti čas takšne organizacije niso bile nič posebnega, bolj posebno je, da se je Mednarodni olimpijski komite v takšni obliki ohranil do danes.
Kakor koli že, De Coubertinu je zgolj zaradi velikega navdušenja v Grčiji leta 1896 uspelo postaviti na noge prve resnično mednarodne olimpijske igre nove dobe. Prvotna zamisel, da bi igre pripravili v Olimpiji, je propadla, saj je bilo antično prizorišče preveč odročno in neustrezno opremljeno, zato so prednost dobile Atene. Na devetdnevni prireditvi, ki se je začela 6. aprila (oziroma 25. marca po Julijanskem koledarju), so sodelovali športniki iz 14 držav, tudi iz ZDA in Avstralije. Med tekmovalci so bili nekateri naključni udeleženci, denimo zaposleni na tujih veleposlaništvih in celo turisti, iger pa so se udeležili tudi izseljeni Grki. Okrog 250 športnikov je nastopalo v devetih panogah, veslanje pa je zaradi slabega vremena odpadlo, prav tako zaradi pomanjkanja ustreznih jadrnic ni bilo jadranja. Navkljub začetniškim težavam so bile igre zelo uspešne, še posebej, ker je tedaj 23-letni domačin Spiridon Luis zmagal na 40-kilometrskem teku od Maratonskega polja (prizorišča grško-perzijske bitke leta 490 pr. n. št.) do Aten. Luis, doma iz vasice Marusi (ki je zdaj del Aten, v katerem stoji tudi košarkarska dvorana, zgrajena za igre leta 2004), je bil v času iger v vojski, sicer pa se je preživljal kot prodajalec mineralne vode. Z zmago na maratonskem teku, za katerega je dal pobudo francoski jezikoslovec Michel Bréal, je Luis postal nacionalni junak. Ta status mu je bržkone prihranil obsodbo zaradi ponarejanja vojaških dokumentov, zaradi katerega je sredi dvajsetih let skoraj leto preživel v priporu.
Pokazalo se je, da je bil uspeh atenskih iger leta 1896 za kasnejši razvoj sodobnega olimpizma ključen, saj je pomagal preseči prvo krizo, ki je De Coubertinovo gibanje zajela kmalu zatem. Olimpijske igre v Parizu leta 1900 in v St. Louisu v ZDA štiri leta kasneje so bile zgolj privesek svetovnih razstav, tekmovanja so se brez pravega reda vlekla pol leta, prinesla pa so napredek v tem, da so lahko tekmovale tudi ženske. Tem prve igre še niso bile namenjene, so jih pa lahko spremljale vsaj kot gledalke. Po zgledu prvih iger sodobne dobe in v počastitev njihove desetletnice so v Atenah leta 1906 priredili nekakšne vmesne igre, ki sicer niso priznane kot uradno olimpijsko tekmovanje, a so bile že bolje organizirane in - predvsem - izključno športno tekmovanje. Če ne bi bilo (dveh) atenskih iger, bi se tekmovanje bržkone izgubilo v vrvežu ekspa.
Eno ključnih težav je v zgodnji dobi sodobnega olimpizma povzročal odnos do tako imenovanega amaterizma. Poklicni šport je bil na začetku 20. stoletja predvsem v Veliki Britaniji in ZDA že dobro razvit in to je begalo tudi De Coubertina. Olimpijske igre so bile mišljene kot plemenita protiutež »umazanemu« profesionalizmu. De Coubertin in somišljeniki so v tipičnem slogu paternalističnih aristokratov sicer dopuščali možnost, da bi bogataši denarno pomagali revnejšim športnikom, toda nastopi na igrah so bili še v 30. letih prejšnjega stoletja na primer izrecno prepovedani učiteljem telesne vzgoje ali vodjem športnih centrov, saj so ti po tedanjem razumevanju veljali za profesionalce. Kot vedno (in še zdaj) je bilo zaradi številnih nedoslednosti pri razumevanju in sankcioniranju profesionalizma precej žrtev. Najznamenitejša je zagotovo ameriška indijanska sirota James Francis »Jim« Thorpe, zmagovalec atletskega peteroboja in deseteroboja na igrah v Stockholmu leta 1912, na katerih je kot član drugouvrščene avstrijske sabljaške ekipe sodeloval tudi prvi slovenski olimpijec Rudolf Cvetko. Vsestranski Thorpe je v Stockholmu postal prvi svetovni junak v zgodovini iger, a je moral že leto kasneje obe zlati kolajni vrniti: izkazalo se je namreč, da je v letih 1909 in 1910 za nastopanje v lokalni bejzbolski ligi prejemal plačo (25 dolarjev na teden), s čimer je bila njegova olimpijska usoda navkljub številnim akcijam za Thorpovo rehabilitacijo zapečatena vse do leta 1983, ko je Mednarodni olimpijski komite njegovim otrokom vrnil odličji - 30 let po Thorpovi smrti. Ob tem je pomenljivo, da je prvi in doslej edini predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja iz ZDA Avery Brundage, ki je organizacijo vodil med letoma 1952 in 1972, svojo togost v zvezi s pravili profesionalizma potrjeval tudi s tem, da se za Thorpovo stvar ni niti enkrat zavzel. Morda tudi zato, ker je bil v Stockholmu leta 1912 eden izmed Thorpovih neposrednih tekmecev v obeh mnogobojih, a je ostal brez kolajne.
Bistveno bolje jo je pri tem odnesel finski atlet Paavo Nurmi, ki je med letoma 1920 in 1928 osvojil devet zlatih kolajn. Nurmi je bil eden izmed prvih atletov sploh, ki so se treninga lotevali inovativno (s štoparico v roki in z intervalnimi treningi vzdolž tramvajske proge), sistematično, svoje uspehe pa je znal tudi dobro unovčiti. Ob njegovih revijalnih nastopih v ZDA po prvih olimpijskih zmagah, na katerih je seveda tekel za denar, so sicer tako strogi olimpijski odborniki zamižali.
Sicer pa so De Coubertinovo olimpijsko gibanje ves čas pestile kronične denarne težave, a se je znalo vsaj dobro prilagoditi vsakršni spremembi političnih razmer na svetu. Po strahoviti moriji v prvi svetovni vojni so olimpijske igre kot miroljubna prireditev narodov dobile nov zagon, s plavalnimi uspehi Petra Johanna »Johnnyja« Weissmüllerja, ameriškega plavalca nemškega rodu, olimpijskega sodobnika našega prvega olimpijskega zmagovalca Leona Štuklja in najznamenitejšega hollywoodskega Tarzana, pa so še tik pred veliko gospodarsko krizo dobile kanček glamurja. Skoraj popolno politično zlorabo Hitlerjevih nemških nacistov na igrah v Berlinu leta 1936 (zadnje, ki jih je doživel De Coubertin), na katerih so postavili tudi temelje sodobni medijski podpori iger, je prekinila nova svetovna vojna, po njej pa je svet spet potreboval športne igre, četudi so jih od časa do časa za dosego ciljev izrabili hladni vojščaki. A potem sta prišla padec Berlinskega zidu in nova pomlad narodov. Od leta 1992 do danes še ni bilo iger, na katerih ne bi nastopili športniki iz kake nove države.
Olimpijsko gibanje je pri življenju ohranila preobrazba, ki jo je leta 1980 začel takratni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, španski markiz Juan Antonio Samaranch, nekoč, v času fašističnega samodržca Franca, upravitelj Katalonije. S čedalje donosnejšo prodajo televizijskih in komercialnih pravic za igre ter odpravo amaterizma (uradno leta 1988) so varuhi olimpizma postali bogat in mednarodno vpliven klub, ki velja tudi za pomemben dejavnik (žlahtne) globalizacije. Prodor na Kitajsko je eden izmed ključnih korakov na poti h končnemu cilju: olimpijskim igram tudi v novih razmerah zagotoviti mesto najpomembnejšega športnega tekmovanja na svetu. Stranski učinki novodobnega olimpijskega pragmatizma pa niso le pozitivni (zanimiva športna tekmovanja, zaslužek, ki se pretaka v korist športnikov in razvoja športa povsod po svetu), ampak seveda tudi negativni: interna korupcija, zloraba medicine in vpliv politike. A tak je svet, v katerem živimo, v njem pa, tako trdi tudi Samaranchev naslednik, belgijski zdravnik Jacques Rogge, mora biti prostor tudi za romantično sanjarjenje o univerzalnih vrednotah in antičnih idealih. Ne glede na realnost, nekoč in danes.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.