7. 8. 2008 | Mladina 32 | Politika
Državna tiskovna agencija
Kaj se dogaja na Slovenski tiskovni agenciji, mediju, ki je tudi uradno v 100-odstotni državni lasti in jo vodi nekdanja vidna članica SDS?
Rokovanje premierja Janeza Janše in direktorice STA Alenke Paulin
© Borut Peterlin
Zunanji minister Dimitrij Rupel neizmerno rad deli svoje misli o medijski krajini v Sloveniji. A če je v času vladnega »uravnoteženja« medijev medijskim lastnikom vehementno grozil, da bi morali temeljito razmisliti, »ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah«, je konec julija v Reporterju potarnal, da menda trenutno spet nihče ne poroča več prijazno o Janševi vladi. »Če zanemarimo podrobnosti, imamo danes opraviti z medijsko situacijo, ko večina medijev navija za opozicijo in obtožuje, pogosto tudi blati vlado. Ta nima kontrole v nobeni medijski hiši, posredno bi lahko vplivala le na nacionalno RTV,« je analiziral minister.
Ruplova trditev je vsekakor zanimiva, a ne le zato, ker ponavlja že dobro znano retoriko vladnega boja proti tajkunom, temveč tudi zato, ker je minister mirno spregledal najmanj en medij, na katerega ima vlada lahko še kako velik vpliv. Res je sicer, da ta medij morda ni tako zanimiv kot RTV, ki doseže skoraj celotno populacijo, ali kot časnika Delo ali Večer, dva od treh dnevnikov z največjo naklado v državi. Kljub vsemu pa gre za medij izjemnega pomena. Slovenska tiskovna agencija (STA) je namreč medij, ki ga pri poročanju povzema cela vrsta drugih medijev. Ne le domači, temveč tudi tuji.
Pomena STA se je, kot kaže, zavedala tudi sedanja vlada, ki ima kot njena 100-odstotna lastnica pravico do imenovanja direktorja agencije. Tej pravici se Janševa vlada namreč ni odpovedala. Zgodba je znana. Sredi lanskega maja je završalo, da je bila agencija prisiljena med dnevnimi novicami v integralni verziji objaviti drugo vmesno poročilo vladne komisije, ki je preiskovala dogajanje v Sovi, čeprav še nikoli prej (niti kasneje) ni objavila kakšnega dokumenta v novinarsko neobdelani verziji. Objavo dokumenta je od uredništva zahtevala takratna direktorica STA Lidija Pavlovčič, na katero naj bi bili pritisnili iz kabineta predsednika vlade Janeza Janše, sicer naj bi ji bili zagrozili celo z izgubo zaposlitve. Sledil je novinarski protest, Pavlovčičeva je odstopila, končalo pa se je z novim vladnim posredovanjem. Vlada je za novo direktorico STA izbrala Alenko Paulin, ki je bila takrat »slučajno« zaposlena v kabinetu predsednika vlade, v preteklosti pa je bila pomembna članica SDS. Agencija je kmalu zatem dobila tudi novega odgovornega urednika, saj je Nadjo Podobnik zamenjal Borut Meško. Proti njegovemu imenovanju je glasovalo 88 odstotkov novinarjev STA, ki so se udeležili glasovanja, a njihovo mnenje ni obvezujoče.
Novo vodstvo se je lotilo temeljite reorganizacije tiskovne agencije, ki pa naj bi bila tako temeljita, da je bilo med dolgoletnimi sodelavci STA slišati, da razmere v agenciji sicer nikoli niso bile idealne, takšnega organizacijskega in kadrovskega kaosa pa vseeno še ni bilo. Vse več nezadovoljstva je bilo tudi zaradi konkretnih uredniških odločitev. Nekatere vesti so po objavi na internetu doživele na prvi pogled naročnikom nevidne popravke, čeprav se v preteklosti v že objavljene prispevke niso vtikali, temveč so opozorili na napako in poleg opozorila o napaki objavili točno vest. Nekateri članki so bili objavljeni z nekajurno zamudo, recimo vest o peticiji proti cenzuri in političnim pritiskom v slovenskih medijih. Že objavljen povzetek komentarja časnika Finance, v katerem je pisalo, da bi bila za predsednika vlade najboljša marketinška poteza, če bi v letu volitev njegova partnerica rodila, je bil umaknjen iz objave. Umik povzetka komentarja naj bi bila zahtevala direktorica Paulinova, čeprav to ni v njeni pristojnosti.
Že od lani je bilo slišati, da naj Paulinova pravzaprav ne bi držala v rokah le poslovnega dela agencije, temveč tudi uredniškega. Navsezadnje je razloge za imenovanje obeh namestnikov odgovornega urednika, za katera Meško pravi, da ju je imenoval sam, novinarjem predstavila kar direktorica. Ko je novinarski aktiv ob prvi takšni predstavitvi, preden je bil za urednika notranjepolitične redakcije imenovan Uroš Urbanija, Meška vprašal, zakaj razloge za njegovo imenovanje novinarjem ni predstavil sam, kar bi bilo bolj higienično, je odgovoril, da je bil takrat na dopustu in da mu je direktorica pač pomagala. Enako mu je bila, kot kaže, v pomoč tudi pri imenovanju drugih urednikov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.