Jure Aleksič

7. 8. 2008  |  Mladina 32  |  Družba

Bill Gates

Tisti softverski roparski baron, ki postaja naslednja mati Tereza

V srednji šoli kot dežurni stručko za šolske uporabne programe nekoč generator učnih razporedov za prihodnji semester preprogramira tako, da se na nekaj predavanjih znajde kot skorajda edini predstavnik moškega rodu v učilnici.

V srednji šoli kot dežurni stručko za šolske uporabne programe nekoč generator učnih razporedov za prihodnji semester preprogramira tako, da se na nekaj predavanjih znajde kot skorajda edini predstavnik moškega rodu v učilnici.
© Josip Visarjonovič

Williama Henryja Gatesa tretjega rodijo 28. oktobra 1955 v Seattlu, in sicer v premožno odvetniško in bančniško družino. Ata William Henry Gates drugi je pravnik in ima vizijo, da naj bi mu 3.0 sledil tudi glede poklica, a je sine za kaj takega veliko preveč futurista. Bill je od samega začetka pametnejši in sposobnejši od večine vrstnikov, takoj pa se oblikuje tudi morda njegova najbolj značilna lastnost: pobesnela, zavistneži bi rekli bolna kompetitivnost. Če nima dobrih možnosti za zmago, se raje ne igra. Na bralčevo nedvomno osuplost v najstniških letih sicer ni eden top atletov, zato pa ga drugače od mnogih tesnih soborcev za žlahtno geekokracijo, v kateri čedalje bolj živimo, vedno zelo zanimajo punce.
V srednji šoli kot dežurni stručko za šolske uporabne programe nekoč generator učnih razporedov za prihodnji semester preprogramira tako, da se na nekaj predavanjih znajde kot skorajda edini predstavnik moškega rodu v učilnici. A najdonosnejša ljubezen njegovega življenja so seveda računalniki in z njimi se prvič sreča prav v šoli. Starši ga vpišejo na ugledno zasebno ustanovo Lakeside, kjer imajo veliko posluha za kuhajočo se revolucijo mikrovezja. Same mašine so takrat sicer resda še vedno tako groteskno veliki in dragi behemoti, da si jih šola ne more privoščiti, zato pa veliko investira v zakup časa za njihovo uporabo pri podjetju General Electric.
Billova prva simpatija nosi omamno ime PDP-10 in jo je moč poklicati samo po telefonu, pa še potem ti za 40 dolarjev na uro nameni samo drobno frakcijo svoje pozornosti. Nič za to: v zbornici so ponosno prepričani, da bodo tisoči dolarjev, ki so jih investirali v zakup, zadostovali do naslednjega leta in še kaj dlje, a Bill skupaj z nekaj sofanatiki sredstva pokuri v nekaj tednih.
Domače naloge pri duhamornih bedastočah, kot sta matematika in biologija, postanejo kar naenkrat približno tako pomembne kot usedlina predvčerajšnje kave, pomembna predavanja so špricana kot koloradski hrošč. Bill in Paul Allen, s katerim bosta kasneje ustanovila Microsoft, se mašini v objem vržeta s strastjo Angleškega pacienta in ne mine dolgo, ko ju dobijo, kako skušata sebi v prid potvoriti podatke o porabljenih urah. Računalniško podjetje jima za nekaj tednov prepove dostop, a je v resnici impresionirano in ju kmalu najame kot iztrebljevalca hroščev in lovca na slabosti v operacijskem sistemu. Plačuje jima seveda z novimi in novimi urami uporabe računalnika.
Revolucija je v zraku, a je Bill še vedno malce preveč ziheraški. S Paulom Allenom se ves čas pogovarja o tem, da bi ustanovila lastno podjetje, a se nazadnje vseeno raje vpiše na Harvard. Tam mu sicer ni preveč všeč, toda, če nič drugega, spozna Steva Ballmerja, svojega legendarnega rjovečega plešastega hrustovskega panzerja, ki bo postal eden redkih Microsoftovih generalov s šestimi zvezdicami.
Trenutek odločitve pride januarja 1975, ko strastni mladi kodopisci na naslovnici revije Popular Electronics uzrejo malo čudo po imenu Altair 8800. Gre za prvi masovno proizvedeni 'minikompjuter' - to v tistih časih pomeni, da ni bistveno večji od malo bolj zabuhlega toasterja. Komplet stane 397 dolarjev, moraš pa ga sestaviti sam. Ko to storiš, nima gizmo niti tipkovnice niti monitorja, samo šestnajst brlečih lučk. To je ljubezen na prvi pogled. Veliko pred takratnimi giganti v branži postane Billu jasno: kot-klet-velikim mastodontom je za vedno odklenkalo!
Bill in Paul v akutnem strahu, da ju ne bi slučajno kdo prehitel, pokličeta firmo, ki izdeluje altairje, ter ji dasta zelo jasno vedeti, da sta tik pred izdelavo BASIC-a, torej osnovnega programskega sistema za njeno platformo. To je prav salamenska laž: ne le da nista bila mlada jurišnika napisala še niti vrstice kode za BASIC, temveč sploh še nimata niti svojega altairja. Kljub temu ponudba naslovnike zanima, zato Bill in Paul pet tednov ne jesta in spita na tleh, kjerkoli za dve uri pač padeta dol. Kodo piše Bill, Paul pa se osredotoči na to, kako bi lahko altair čim bolje simulirali z uporabo šolskega behemota. Ko Paul ob dogovorjenem datumu prototip BASIC-a vstavi v altair v matični firmi, je to prvič v življenju, da se ga dejansko dotakne. Gre za naravnost nezaslišan blef: če bi bila ena sama vrstica Billove kode napačna (in če bi bilo karkoli narobe s Paulovo simulacijo), bi se vse skupaj sesulo. A demonstracija je krasen uspeh in manj kot leto kasneje je Harvard samo še bled spomin. Nova realnost se imenuje Microsoft in je delno financirana tudi z Billovimi celonočnimi pokerskimi partijami v študentskem domu.
Prva tri leta Bill napiše ogromno kod, ob tem pa mora skrbeti še za večino prodajnih pogajanj in marketing. Povpraševanja je bistveno več kot ponudbe; sprva vsaj polovica posla prihaja iz turbonapredne Japonske. Ključno za daljnosežni uspeh je, da se nobeden od takratnih top plejerjev na trgu ne odloči softvera za svoje paradne behemote predelati tudi za drobne mikroprocesorske mlinčke. Microsoftova osnovna strategija se izkaže za nič manj kot genialno: za licence svojega softvera zaračunava včasih prav čudno nizke zneske ter tako stavi na kritično maso, ko bo trg na neki točki preplavljen in bo postalo za nove uporabnike zaradi osnovne kompatibilnosti nespametno kupovati kjerkoli drugje. Takole potihem postane Microsoftov BASIC nič manj kot industrijski standard in firma je zdaj opazen mednarodni dejavnik. Bill je na svoje vizionarstvo strašno ponosen, a bi na tem mestu morda veljalo citirati tudi velikega Douglasa Adamsa, takisto zgodnjega računalniškega zanesenjaka: »Mnenje, da je prišel Bill Gates kot vitez v svetlečem se oklepu in vse potrošnike popeljal iz močvirja tehnološkega kaosa, precej gladko ignorira dejstvo, da je bil on tisti, ki nas je z razpečevanjem svoje drugorazredne tehnologije najprej vanj tudi popeljal.«
Microsoft eksplodira kot supernova, ko za IBM izdela operacijski sistem MS-DOS, in to v obdobju, ko IBM ruši vse poslovne rekorde in ima na začetku, pred stampedom cenejših imitatorjev, tudi do 70 odstotkov tržnega deleža. MS-DOS postane še en industrijski standard, a Billa začne neustavljivo rajcati njegova naslednja preroška vizija: grafični vmesniki. Z IBM-om začne soustvarjati sistem OS/2, a se sprejo in Bill se zato še toliko bolj posveti svojemu pet projectu: operacijskemu sistemu Windows. Danes nekateri insiderji sicer močni, a okorni in duhamorni OS/2 nasproti windowsom štejejo za največjo poslovno napako v zgodovini moderne ekonomije in IBM se po tem nikoli povsem ne pobere.
Microsoft udejanji svoj nezaslišani cilj: Osebni računalnik z našim softverom na vsako mizo! Tajnice, katerih fanatična lojalnost je bila pred leti kupljena s frakcijo promila delnic, postanejo milijonarke, Bill Gates pa postane napol mitološko bitje, vsevedni in vsemogočni kolos digitalne revolucije, nezmotljivi orakelj integriranega vezja. Milijoni geekov bi z veseljem donirali obe ledvici, da bi mu lahko za pol minute poljubljali podplate - in kdor misli, da je to lovsko pretiravanje, naj prebere čudoviti roman Microserfs Douglasa Couplanda o širši microkulturi, kakršna se je razbohotila po vsej silikonski dolini in se od tam razširila na vse strani sveta.
Strahospoštovanje med podrejenimi Bill vzdržuje z arogantnim odnosom, saj velja za skrajno ostrega in nedostopnega šefa. Pohvale so redke, eden njegovih ljubših stavkov je: »To je najbolj butasta reč, kar sem jih kdaj slišal.« Leta kasneje se celo njegovi najljubši poročniki strinjajo, da so bili sestanki, na katerih niso bili brutalno sesuti v nulo, precej dobri sestanki. Windowsi so si morda res podjarmili trg, a njihove naslednje verzije - še posebej prav res razvpito programsko okolje Windows '95 - med poznavalci obveljajo za groteskno luknjičava in nezanesljiva skrpucala. Še slabšo karmo si podjetje nakoplje s svojo poslovno taktiko, saj ga ima cela vrsta analitikov za utelešenje vsega podlega in neizprosnega v poslovnem svetu. Dominanten položaj na trgu Bill ohranja z neusmiljenim zvijanjem roke za hrbtom konkurenci, pri čemer brez pomislekov izkoristi vsako luknjo v zakonodaji - če lukenj ni, pa kakšno preprosto izumi. Za sabo pusti nešteta trupla.
Z najbolj razbitim gobcem odjavka podjetje Netscape, propulzivni kombo prekaljenega kapitala in mladih nerdovskih genijev. Podjetje, ki po letu delovanja na borzi šine skozi streho in s superiornim Netscape Navigatorjem v kratkem času oskrbi večino trga spletnih brskalnikov, po tehnorevijah v tehnožargonu Billu pogumno in neinhibirano jebe mater. Posledica je totalna vojna in kajzer Bill podložnikom nekoč sredi noči pošlje memo, da je desant na Netscape od prihodnjega jutra prva prioriteta. Kasneje prizna, da je na začetku morda nekoliko podcenil razmah interneta, a se, še preden je prepozno, zave, da je splet najpomembnejša iznajdba po računalnikih. Netscapu najprej milostno ponudi milijon dolarjev za odkup vseh njegovih ključnih licenc, kar je nekako tako, kot če bi kdo za Tadž Mahal ponudil plato toplega pira. Ko nasprotniki s prezirom odklonijo, jih z vsemi resursi, ki so mu na voljo, preprosto uniči. Pri Netscapu kasneje tarnajo, da je bila njihova glavna napaka ta, da so pričakovali, da bo Microsoft spoštoval zakone oziroma da ga bo v to kdorkoli prisilil.
Povsem nesankcionirano Billovo kavbojstvo vseeno ni, saj ga pravosodno ministrstvo konec tisočletja toži zaradi domnevne zlorabe monopolnega položaja, ko program Internet Explorer zapakira kar v windowse. Razvpito sojenje se začne maja 1998 in posnetki Billovih zaslišanj pokažejo živčnega in odrezavega možička, ki se s tožilcem žolčno prereka glede čisto vsega možnega, celo glede definicije besed, kot so 'tekmovati', 'vprašati' in 'mi'.
BussinessWeek poroča, da med zaslišanji tako pogosto reče 'Ne spomnim se', da se mora ob tem hehetati celo sodnik. Še huje: tožilstvo med sojenjem nazorno demonstrira, da gre pri celem kupu njegovih izmotovalskih trditev za brezsramne laži. Leta 1999 se sodnik Jackson odloči, da Microsoft vsekakor tvori škodljiv monopol. Kazen je uničujoča: nič manj kot razbitje podjetja na dva dela. Bill vloži pritožbo in zmaga. Kazen se drastično zmanjša, Microsoft ostane v enem kosu, a kar nekaj škode je vseeno storjene. Billa sojenje izčrpa fizično in psihično, ogroženo je njegovo zdravje, na neki seji izvršnega odbora se menda celo zlomi do solz. Zakaj, o zakaj me vendar ne marajo? Od leta 2000 se razpon njegovih dnevnih eksekutivnih dolžnosti v podjetju vztrajno krči, čedalje več odgovornosti prehaja na ramena zvestih poročnikov. Junija 2006 oznani, da se bo v dveh letih dokončno umaknil iz podjetja - to pa je rok, ki se je iztekel prav te dni.
Bill dolga leta caruje na samem vrhu lestvic najbogatejših ljudi na svetu, čeprav se pritožuje, da je s tem sama zgaga.
Komik Dennis Miller pravi, da mu manjkata samo še monokel in perzijska mačka, da bi postal tipičen osrednji zlikovec iz kake bondijade, a establishment nanj dežuje čast za častjo. Bill pokasira častni doktorat cele vrste uglednih svetovnih univerz - med drugim tudi Harvarda. Leta 2005 mu angleška kraljica podeli naziv viteza (čeprav besedice 'sir' pred imenom ne sme uporabljati, ker ni angleški državljan), entomologi pa po njem poimenujejo mušico Eristalis gatesi. Svojo mušico dobi tudi Paul Allen.
Leta 1999 njegovo osebno premoženje prepljuskne magično mejo sto milijard dolarjev in mediji zanj skujejo samostalnik 'centimilijarder' - a od takrat gre ubožcu samo še navzdol. Danes se mora nekako prebiti skozi mesec z ušivimi dobrimi petdesetimi milijardami. Delnice padajo zaradi poka-dot-comerskega mehurčka in zaradi lačnih mladih volkov tipa Google, ogromno denarja pa Bill donira za svojo naslednjo veliko strast - dobrodelnost. Pri tem se zgleduje po žlahtni tradiciji Andrewa Carnegieja in dinastije Rockefeller. Fundacija, ki jo leta 2000 ustanovi skupaj z ženo, velja zdaj za enega glavnih dobrodelniških faktorjev na svetu. Med njegovimi najljubšimi cilji so zmanjševanje razlik med prvim in tretjim svetom, 'načrtovano starševstvo' in iznajdba cepiva proti aidsu. Prav te dni naj bi filantropija torej tudi uradno postala njegova full-time služba.
Projekcija: Bill se po dolgi in uspešni matiterezijanski karieri prebudi še duhovno ter ustanovi novo, zelo vplivno religijo, ki zmagovito združi krščanstvo in leta 2041 zelo priljubljene kvantne procesorje. Na njegovem pogrebu joka več ljudi kot na Titovem. Ko pride pred nebeška vrata, sveti Peter nekaj časa cinca. »Hmmm ...« mrmra v svojo košato belo brado, »resda si bil velik filantrop, ki je ustanovil novo religijo in napravil ogromno za nagel tehnološki razvoj človeštva ... A po drugi strani si nam vsem skupaj skrajšal življenje z windowsi '95.« Nazadnje ga vseeno spusti naprej.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.