Ed Vulliamy

8. 8. 2008  |  Mladina 32

Hiše ni težko postaviti. Teže je obuditi mrtveca.

Fikret Alić, okostnjak iz srbskega koncentracijskega taborišča pri Prijedoru, čigar fotka je poleti leta 1992 šokirala svet, je preživel. Tudi mestece Kozarac, ki so ga hoteli etnično očistiti, je preživelo. Ed Vulliamy, novinar, ki je leta 1992 svetu sporočil resnico o taboriščih, se je vrnil na kraj zločina.

Fikret Alić na ruševinah svoje hiše v Kozarcu danes

Fikret Alić na ruševinah svoje hiše v Kozarcu danes
© Borut Peterlin

Večina ljudi ga danes ne bi prepoznala - ima polne, možate poteze in nagajiv nasmeh, popraviti si je dal celo zobe. A zaradi njegove navihanosti, globokega, zamišljenega pogleda in kuštravih las bi ga prepoznal kjerkoli. V tem času pred šestnajstimi leti je bil Fikret Alić najbrž najbolj znan obraz na svetu. Njegovo koščeno, izčrpano, sestradano telo s ksilofonskimi rebri za bodečo žico koncentracijskega taborišča v Trnopolju je postalo prispodoba »učinkovitosti« nasilnega orkana, ki je kosil med muslimanskimi civilisti v Bosni, povzročili pa so ga bosanski Srbi pod poveljstvom Radovana Karadžića, v Haagu obtoženega genocida in zločinov proti človeštvu.
V Trnopolje sem prišel na Karadžićevo vabilo, saj me je leta 1992 izzval, naj obiščem gulage oziroma koncentracijska taborišča na severozahodu Bosne - prizorišča množičnih pobojev, mučenja, pohabljanja in posilstev. Vse to je zanikal in vztrajno ponavljal, naj se sam prepričam. Sprejel sem njegov izziv in kljub poskusom, da bi mojo ekipo ustrahoval in odvrnil od namere, potrpežljivo hodil od enega pristojnega do drugega vse od Karadžića do vhoda v hišo groze, imenovano Omarska, nato pa, odrinjen, preden bi bil lahko videl preveč, nadaljeval pot v Trnopolje, kjer nas je pričakal prizor iz drugega časa - pogled na Fikreta in druge zapornike za žico. Prispeli so tistega jutra, je povedal kasneje, iz nekega drugega taborišča, Keraterma, kjer so v eni sami noči poklali 130 moških. Fikret je povedal, da je moral pomagati pri nalaganju njihovih trupel na buldožer, potem je njegovo mesto jokajoč prevzel neki starejši moški.
Zdaj sva se spet srečala, spet zaradi Karadžića, in objemu je sledil zvonek smeh ob obljubi, da se morava naslednjič videti iz kakega drugega razloga. A kljub vsemu se je zdelo, da vendarle kljubujeva zgodovini - srečala sva se namreč v Fikretovem domačem kraju Kozarcu, ko se je petkov večer ravno prevešal v svoje vroče nadaljevanje. Otroci so kljub dežju razposajeno kričali ob glasbi iz lokalov in avtov, ki je butala na tople, mokre ceste. Dekleta v čevljih s petami, visokimi kot hodulje, so se šopirila na poti v mesto, fantje so si na lase nanesli gel, da so jim štrleli kot rezila, družine pa so se, kar tri generacije skupaj, odpravile na sprehod. Kot da bi bili v živahnem obmorskem letovišču na jugu Evrope.
Vendar Kozarac ni navadno mesto na jugu Evrope. Prebivalci sami pravijo, da je to največje mestece na svetu; pred šestnajstimi poletji, ko sem prišel tja zaradi Karadžićevega vabila in v spremstvu njegovih stražarjev, je bil Kozarac požgan do tal, opustošen, v zraku je bilo še vedno čutiti težak vonj po zoglenelih hišah, prebivalci - razen peščice Srbov, ki so skrbeli za svoje živali, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo - pa pobiti, pregnani ali zaprti v enem od koncentracijskih taborišč. V okolici Prijedora ni pustošila vojna, temveč intenziven, izprijen in brezbrižen poskus, da bi izbrisali vse nesrbsko prebivalstvo, in sicer s pobijanjem, z zapiranjem, s posiljevanjem in preganjanjem. Kozarac, ki sem ga videl leta 1992, je bil tako kot številni drugi kraji, ožgana lupina, kjer razen nekaj nedotaknjenih srbskih hiš s stanovalci, ki so obešali perilo in pasli živino, kakor da je vse v najlepšem redu, niso ostale niti podgane. Če bi šlo vse po Karadžićevem načrtu, bi bili vsi tisti ljudje, ki so v petek prišli na ulice, mrtvi, pregnani ali pa se sploh ne bi bili rodili, in hiše bi ostale le ruševine.
Kozarac so obnovili z vztrajnostjo, garanjem, s trmo in z duhom številne, etnično očiščene diaspore, katere pripadniki so se vnovič naselili tam ali pa poleti pridejo na obisk - po svoji volji, čeprav mestece leži v srbskem delu Bosne, v tako imenovani Republiki srbski z njeno zastavo, na kateri je križ s štirimi C-ji; kakor bi bil kdo prosil Žide, naj pridejo živet pod svastiko. Obnavljajo tudi mošeje. Voznik tovornjaka Edin Kararić, ki je preživel Omarsko, zdaj pa živi v britanskem Watfordu, kjer je na glavni ulici odprl bar Mustang, mi je pred nekaj leti rekel: »Ni težko dobiti denarja za mošejo, težko je dobiti denar za obnovo hiš. Ne hodim v mošejo, vendar sem vesel, da so tam, saj je vsak minaret kot žugajoč kazalec ljudem, ki so nas skušali izbrisati. Govori jim: VRNILI SMO SE!«
Vrnili so se, pa ne le zaradi zabave in da bi sedeli na dvorišču ponosno obnovljenih hiš ter kuhali dobrote. Vsako leto je v Omarski spominska slovesnost, shod čisto posebnega evropskega klana - letos je ta shod ravno ta teden. Pred štirinajstimi dnevi je bil spet množični pogreb nekaj od več tisoč še vedno pogrešanih, katerih ostanke so našli v množičnih grobovih in jih ob pomoči forenzikov vsaj deloma sestavili v celoto. Po podatkih skupine iz Kozarca, imenovane Izvor, ki jo je ustanovil preživeli taboriščnik Edin Ramulić, še vedno pogrešajo 3205 ljudi, čeprav so kljub nagajanju občinskih oblasti našli že nekaj tisoč pokojnikov.
Vrnil se je tudi Fikret Alić, ki živi na Danskem in skuša prihraniti denar, da bi obnovil domačo hišo, iz katere so ga leta 1992 pregnali in jo požgali. Temelji že stojijo. Začeli smo s Karadžićem. »Srečen sem, a tudi jezen,« je dejal. »Celih trinajst let je živel na varnem in kot svoboden človek. Že tri leta pred tem je ves svet vedel, kaj počne, od mojega taborišča do Srebrenice, vendar ga ni ustavil. Zdaj bo resnica sicer prišla na dan, a kaj se je ves ta čas dogajalo z nami? Srečen sem, ker sem živ in tu, z ženo in otroki, ne pa mrtev kot toliko drugih. A sem trpel, ker je bil na svobodi.«
Fikret je pripovedoval o pregonu v Trnopolju, ki so ga po našem obisku začeli zoper ljudi, ki so tisti dan govorili z novinarji, o tem, kako so jih zato sedem ubili, pa kako se je moral po našem srečanju 5. avgusta deset dni skrivati, dokler se ni, preoblečen v žensko, pridružil četi pregnancev na grozljivem gorskem eksodusu prek nikogaršnjega ozemlja do muslimanskega območja. Pred posilstvom se je rešil z izpuščanjem smrdljivih vetrov, tako obupan je bil. Dve noči pozneje sem mu sledil po isti poti, primerjala sva spomine in si izmenjevala novice o skupnih prijateljih.
Nato sva začela dolg pogovor, med katerim naju je pokonci držala le močna kava. Fikret se je skušal bojevati v slavni 17. krajiški brigadi iz Travnika, ki so jo sestavljali etnično čisti moški in ženske iz okolice Prijedora, borili pa so se za vrnitev domov. A Fikret je izkašljeval kri in so ga zato odpustili. Živel je v Sloveniji in na Hrvaškem, nato pa se je zlomil. »Z drevesom sem se pogovarjal o svojem življenju v taborišču. Lahko bi me bili oblekli kar v prisilni jopič.« Nato se mu je leta 1999, ko je spoznal bosansko dekle iz Sanskega Mosta, ponudila priložnost, da odide na Dansko. »Ko sem se prebudil, sem bil poročen,« se je zasmejal. V klavnici je nakladal tovornjake do leta 2000, ko mu je na hrbet padel 200-kilogramski kadaver. Čeprav mu ne odobrijo invalidske pokojnine, je par zbral denar in razmišlja o obnovi družinske hiše v majhni vasici, kjer je še veliko požganih hiš; nekaj so jih povratniki že obnovili, nekaj pa jih je bilo v lasti njihovih morilcev in mučiteljev.
Ugibala sva, koliko denarja sta televizijska mreža ITN in agencija Rex zaslužili z njegovo slavno fotografijo iz leta 1992. »A raje bi izbral spoštovanje,« je dejal. Zamenjala sva temo in razpravljala o njegovih mučiteljih: »Nihče se ni opravičil za svoja dejanja. Ne vem, kaj je s temi ljudmi - vsakič, ko grem v Prijedor, bi vam lahko pokazal pet morilcev. Nekateri so ponosni na to, kar so počeli, drugi se pretvarjajo, da se ni nič zgodilo. Čakam, da bo kdo priznal, kaj je storil, ali se opravičil, pa ne dočakam in nikoli ne bom
Dolga pot do Fikreta, Trnopolja in Omarske - pa nato nazaj v Kozarac in Omarsko - se je začela konec julija 1992 v Londonu, ko sta kolega novinarja Maggie O'Kane in Američan Roy Gutman objavila prispevke o pobeglih pregnancih iz Bosne, o pretepanju, mučenju in umorih v taboriščih, med drugim tudi v Omarski, prekletem kraju, ki je za Srebrenico drugo najbolj krvavo morišče v bosanski vojni.
Karadžić je bil v Londonu na enem od številnih pogajanj, ki so mu jih takrat ponujali zahodni politiki, zanikal je vse obtožbe in na televizijski postaji ITN novinarje izzval, naj pridejo in se prepričajo sami, če že hočejo - ni mi bilo jasno, zakaj. Hoteli smo in čez teden dni smo že bili ob Karadžiću na stopnicah hotela na Palah, kjer je imel svoje prostore, prostore svoje iz zločina rojene, neznatne entitete Republike srbske v Bosni, kjer naj bi živeli izključno Srbi, vse pripadnike drugih narodov, predvsem bosanske muslimane, pa naj bi pomorili, pregnali ali izmučili v taboriščih, v katera Rdeči križ ni imel vstopa.
Karadžić nas je pozdravil odločno, z zaigrano profesorsko, akademsko držo, da bi mu človek težko pripisal takšne izkrivljene vizije, kljub vsemu pa ni pustil nobenega dvoma o tem, kdo daje ukaze v Omarski. Obljubil nam je, da nam bo njegova beseda odprla vrata v taborišče. Preostanek pogovora je bilo dolgovezno, megleno tarnanje o zgodovinskem trpljenju in mukah Srbov, obsedenem, melodramatičnem mučeništvu, prežetem s krvoželjnostjo in z željo po maščevanju zaradi domnevnih krivic. Karadžić nas je pošiljal od vrat do vrat, najprej do svojega namestnika Nikole Koljevića, ki naj bi nas nadzoroval, nato v »krizni štab« v bližnjem Prijedoru, upravnem središču območja, kjer je bila Omarska. Na poti tja smo se peljali mimo požganih ruševin Kozarca - kjer so živeli ljudje, ki so zbežali, ker niso hoteli sprejeti miru, nam je razložil spremljevalec, polkovnik bosanske srbske vojske Milan Milutinović.
Postopek na občini v Prijedoru so vodili župan Milomir Stakić, njegov namestnik Milan Kovačević, hrust v majici ameriških marincev, in ukazovalni šef policije Simo Drljača. Po več urah zmede in neuspešnih poskusov odbora, da bi nas zvabil v druga taborišča, ki jih je preveril že Rdeči križ, smo se odpravili v Omarsko.
Na poti je naš konvoj presenetila krajša salva strelov - kot da bi šlo za zasedo. Spremstvo s sončnimi očali na nosovih je poskakalo v jarke, da bi odgovorilo na streljanje. V gozdu so muslimanski borci, so nam povedali. Po njihovem nadaljevanje poti ni bilo varno. Streljanje je trajalo nekaj minut, a šlo je za absurdno šalo, ki naj bi nas prestrašila, da bi se odpovedali obisku v taborišču. Zahtevali smo, da nas peljejo naprej, in tako smo skozi zadnja vrata taborišča Omarska vstopili v drug svet.
Iz temnega zavetja lope se je pojavila kolona 30 moških na različni stopnji telesnega propada. Nekateri so bili samo še okostnjaki in njihove pobrite glave so se bleščale v soncu. Pod budnim očesom ostrostrelca so kot lutke brez življenja stopali proti »kantini«, kjer so kot sestradani psi pogoltnili vodeno fižolovo juho, kruh pa so prihranili za kasneje. Rekli so jim, da lahko govorijo, vendar je bilo očitno, da si ne upajo, saj so stražarji pomenljivo mahali s svojimi puškami. Le malokaj se lahko primerja z žarečimi očmi zapornika, ki si ne upa povedati, kar si srčno želi. Džemal Partušić je rekel le: »Nočem lagati, resnice pa ne morem povedati.« Šerif Velić je na vprašanje o rani na glavi kot iz topa odgovoril, da je padel.
Ko smo hoteli vstopiti v lopo, kjer so bivali zaporniki, sta nas ustavila poveljnik in Drljača z napetima puškama. Bili smo vztrajni in ponovili, da imamo Karadžićevo dovoljenje, a smo prek prevajalke Nade Balaban izvedeli, da so oni dobili »drugačna navodila« in da smemo videti »to, onega pa ne«. Čas in sodni postopki v Haagu bodo razkrili, kaj je tisto, kar je Karadžić hotel skriti - nočno moro pobijanja, mučenja, pohabljanja, stradanja, pijanega sadizma in posiljevanja.
Taborišča so me spremljala vso vojno; 17. krajiška »etnično čista« brigada je imela bazo v Travniku, jaz pa tudi, tako da sem vnovič srečal nekaj ljudi, ki sem jih bil spoznal v taborišču. Ko se je brigada prebijala nazaj proti Prijedoru in Kozarcu, da bi njeni pripadniki osvobodili svoje domove (pa so jo ustavili mednarodni politiki), sem nekega sivega deževnega dne, ki ga je bil preluknjal ostrostrelski ogenj, naletel na Šerifa Velića, ki je imel v Omarski rano na glavi. Bilo je 21. avgusta 1995, sedeli smo v bunkerju njegovega poveljnika ob jarkih za prvo bojno črto, ki so jo označili z vazo, polno rumenih cvetlic. »Se me spomniš?« je vprašal Velić. »V Omarski sem vam rekel, da sem padel. Nisi videl, da za teboj stoji stražar, ki mi je strmel naravnost v oči, ko si me vprašal o rani. Prav ta stražar me je tudi mučil.« Velić se je izselil na Švedsko, a se je kljub rani na glavi odločil, da se bo vrnil v boj, »ker sem se moral. To je vojna za dom.« Ločila sva se in prepričan sem bil, da se ne bova nikoli več videla - tam, kjer je doma.
Nekaj mesecev po tem srečanju so voditelji zahodnega sveta začeli stiskati roko Radovanu Karadžiću kot kolegu politiku in diplomatu - in se z njim pogovarjali tri leta. Nato je zaradi obtožnice na takrat komaj ustanovljenem haaškem tribunalu čez noč postal iskan vojni zločinec. Nas so štiri dni pošiljali od vrat do vrat, da smo le lahko vstopili v taborišče v Omarski, haaška pot do Karadžića pa se je vlekla več kot trinajst let in se je začela z majhnimi ribami. Ko je leta 1996 po Bosni patruljiralo 60.000 tujih vojakov, se je Karadžić svobodno in brez skrivanja selil med domom na Palah in Prijedorom. Prvi, ki so ga aretirali in pripeljali pred sodišče, je bil Duško Tadić, mučitelj iz Kozarca, ki je imel kavarno Tibet. Aretirali so ga v Münchnu, ga obtožili in mu leta 1996 ob velikem medijskem pompu začeli soditi.
V sobi številka 907 v najsodobnejšem hotelu Bel Air je bivalo veliko prič tožilstva. Tam so ti ljudje prebili ves dan in čakali na pričevanje, kadili cigareto za cigareto, pili kavo, si pripovedovali spomine na taborišče in novice o množici pogrešanih prijateljev ter nekdanjih sosedov. Bili so prestrašeni in zaprti vase, čeprav se jim je v prijetnih poletnih večerih odpiral prelep pogled na široke nizozemske ulice in Severno morje.
Zajtrk v Bel Airu je bil razkošen. Poslovneži so ga hitro vrgli vase, priče pa so se ga lotile živčno, kakor da je bil pripravljen za nekoga drugega. Za eno od miz je sedela veterinarka iz Trnopolja Azra Knežević, ki zdaj živi v Nemčiji in je pričala o pretepanju, mučenju, posilstvih in pobojih v taborišču. Bila je krhke postave, a močnega glasu - in ko sem bil novembra lani v St. Louisu v ameriški zvezni državi Missouri na razstavi o Bosni, je bila povsem po naključju med prvimi ljudmi, ki sem jih zagledal. Danes je raziskovalka, malček in dojenček iz Trnopolja pa sta že najstnika. Tako gre to: če nekdo najde taborišče, ga taborišče vedno znova spet poišče.
In tako se je pred haaškimi sodniki na modrem stolu na prostoru za priče začela razkrivati resnična, popolna zgodba o taboriščih v Omarski, Keratermu in Trnopolju. Ne glede na pravne posledice se bo v Haagu pisala zgodovina. V lopo v Omarski so zaprli moške in fante, ponoči pa so jih pijani stražarji poklicali, da so postali njihove žrtve v orgijah nasilja, sadističnih pobojev in mučenja. Starejši moški, Mehmet Alić, je povedal, da je svojemu mlajšemu sinu razkril, kako je umrl njegov brat - tako da so ga razčetverili med celicami, nekdanjimi pisarnami, kamor so zaprli moške.
Druga priča, Halid Mujkanović, je pripovedoval o zaporniku, ki so ga prisilili, da je oralno zadovoljeval drugega zapornika, nato pa mu je moral odgrizniti moda, medtem ko so mu stražarji v usta tlačili živega goloba, da so utišali njegove krike, ko je v bolečinah umiral. Žrtev je bila Fikret Harambašić, moški, ki je bil prisiljen v to kastracijo, pa je s tem rešil sotrpine, saj bi jih sicer, če ne bi bilo »prostovoljca«, pobili. To je videl Mujkanović, sključen za steklenimi vrati, ko je kukal skozi prste, saj si je obraz zakril z dlanmi. »Nekoga so za roke držali na tleh, G. pa se je moral skloniti k njegovemu mednožju in mu po ukazu odgrizniti spolovilo. Ko sem spet pogledal, sem slišal kričanje. G. je vstal, imel je polna usta ne vem česa, bil je ves krvav in masten. Minilo je nekaj časa. Eden od vojakov je mučenemu moškemu prinesel goloba. Ležal je na betonu in dobil tega goloba - bil je še živ in moški ga je moral pojesti. Ves čas je barbarstvo opazovala skupina srbskih stražarjev, kot bi bila na športni tekmi, in spodbujala svoje moštvo
Tadić je taborišča obiskoval, ko se mu je zahotelo ubijati in posiljevati. Bil je prvi haaški obtoženec. Nisem ga poznal, pričal sem kot strokovnjak. Ljudje, ki sem jih bil spoznal, so mi zbudili zanimanje. O Karadžiću je bilo znanega veliko, manj pa o njegovem podrejenem kadru, o ljudeh, ki smo jih spoznali v različnih pisarnah, v katere so nas pošiljali, ko smo skušali priti v Omarsko. V Banjaluki sem naletel na Karadžićevega namestnika Koljevića; preden se je s Karadžićem podal v politiko, je bil še kar ugleden strokovnjak za Shakespeara. V svojo cigaro je momljal nekaj o izkopavanju okostnjakov, vendar nismo vedeli, o čigavih kosteh govori. Kmalu zatem je naredil samomor.
Šef policije Drljača se ni hotel srečati z nami, župan Stakić pa je privolil v sestanek, na njem pa je dejal, da so televizijski posnetki taborišča ponarejeni in da so na njih srbski ujetniki v muslimanskih taboriščih. Dodal je, da je v Omarsko moral zapreti »vojne ujetnike«. S tretjim možem, njegovim namestnikom Kovačevićem, sem napravil izjemen intervju. Že ob devetih zjutraj je segel po slivovki, spil večino steklenice in priznal svojo vlogo: »Ne morem spati, osivel sem.« Rekel je, da so »leta 1992 ljudem razbijali glave, položaj pa je bil zrel za psihiatra«. Sam je odraščal v hrvaškem taborišču za Srbe in druge zapornike ustaškega režima. Študiral je - kje drugje kot v Nemčiji in kaj drugega kot anestezijo.
Nato sem skušal pozabiti Omarsko in začeti novo življenje v ZDA. Zaman.
Prvi teden čez lužo se je zgodilo dvoje. Najprej je skupina prosrbskih revizionistov, imenovana Living marxism, objavila članek nekega Nemca, ki ga je izbrskala Tadićeva obramba. To je bil Thomas Deichmann, ki je trdil, da sem s televizijo ITN ponaredil zgodbo o taboriščih, predvsem pa posnetek Fikreta Alića. ITN je sprožila tožbo in skupina je med slavnimi ljudmi zbrala pravi klub oboževalcev, ki je pritegnil njenemu mnenju, to so bili Harold Evans, Fay Weldon, Noam Chomsky in drugi. Living marxism je na sodišču seveda izgubil, porota na visokem sodišču je prepričljivo razsodila v korist televizije ITN.
»Skoraj me je razneslo,« mi je Fikret Alić povedal v Kozarcu. »Deichmann je v Bonnu pripravil tiskovno konferenco in šel sem tja. Poslušal sem njegovo teorijo, da so novinarji obiskali taborišče, jaz pa sem bil zunaj in sem se lahko svobodno sprehodil za ograjo in nazaj. Vadil sem, kaj bom povedal v angleščini, a sem samo vstal in rekel: Jebemti mater! Jaz sem tisti mož. To sem jaz. V Nemčiji smo, spomnite se Auschwitza - kot bi trdili, da so zapirali Nemce, Židi pa so bili svobodni!«
Še isti teden v ZDA sem med vožnjo skozi puščavo v Novi Mehiki preklopil na jutranje novice na radiu in izvedel, da je britanski vod SAS ubil šefa policije v Prijedoru Sima Drljačo, ker je med aretacijo potegnil pištolo. V tamkajšnji bolnišnici pa je aretirala moškega, katerega imena še niso potrdili. A tudi brez tega sem vedel, da bom kmalu spet v Haagu in da bom spet naredil korak naprej na dolgi poti nazaj k Radovanu Karadžiću zaradi dogodkov avgusta 1992.
Tako sem se še tretjič srečal z Milanom Kovačevićem, in sicer na sodišču, kjer pa nisem nastopil kot strokovna priča, temveč sem predstavil dejstva in njegovo »priznanje«. Nekdaj hrust je bil shujšan in rumenkaste polti. Kovačević je bil prvi obtoženec, ki so mu v Haagu očitali genocid. Nekaj mesecev kasneje, leta 1998, sem na letališču JFK čakal hčerko in ženo, da bi skupaj preživeli teden v Severni Karolini - takrat so me poklicali iz uredništva Observerja in mi sporočili, da je Kovačević umrl v preiskovalnem zaporu. Bilo je na moj 44. rojstni dan.
Kovačevićevega šefa Stakića so prijeli kmalu zatem - bil je ena večjih rib. Spet sem odšel v Haag in še tretjič srečal Stakića, tudi tokrat v sodni dvorani. Bilo je še več pričevanj o tem, kaj se je v resnici dogajalo v Omarski. V nasprotju s Kovačevićem se Stakić ni pokesal zaradi svojih zločinov, temveč jih je celo zanikal. Prav njemu so prvemu od haaških obtožencev izrekli dosmrtno zaporno kazen.
Tožilstvo je od Stakića vztrajno napredovalo navzgor in prodrlo v krog Karadžićevih najožjih sodelavcev. Sopredsednica »srbske republike« Biljana Plavšić je priznala svojo vlogo pri množičnem preganjanju bosanskih muslimanov, obsodili so tudi Karadžićevega premiera Momčila Krajišnika. Tožilca, ki sta najbolj zaslužna za te dosežke sodišča in sta pripravila tudi obtožnico proti Karadžiću, sta izjemna Američana Mark Harmon in Alan Tieger; slednji je bil sprva tožilec na sojenju Dušku Tadiću.
Leta 2004 sem se prvič po osmih letih vrnil v Kozarac in srce bi se mi bilo skoraj ustavilo, ko sem z glavne ceste zavil v mesto. Večina hiš je bila obnovljena z žulji preživelih in žalujočih. Vsaka opeka je bila majhen čudež, vsaka streha podvig in vsak burek, ki se je pekel v pečici, dokaz človeške vztrajnosti. V Omarski so se začele komemoracije, ki so se jih udeleževale vse večje množice ljudi, med njimi tudi veliko mladih, ki so bili leta 1992 še otroci ali pa jih sploh še ni bilo na svetu. Hkrati so odkrivali nova in nova množična grobišča, kar je pomenilo srce parajoč niz skupinskih pogrebov.
Med prvimi ljudmi, s katerimi sem se srečal po vrnitvi v Kozarac, je bil Šerif Velić, ki je imel v Omarski rano na glavi. Vsako leto se je s svojim zelenim volkswagnom pripeljal iz Švedske, da bi popravljal hišo, čeprav so ga dvakrat operirali zaradi možganskega tumorja, ki je nastal zaradi pretepanja v Omarski - enkrat, že po najinem srečanju, bi bil zaradi tega v dežju skoraj umrl v jarku. Tisti teden je bil doma. Poleg njegove hiše stoji kamnito znamenje, ki označuje množično grobišče 456 prebivalcev bližnje vasi Kevljani, ki so ga slovesno odkrili med našim lanskim srečanjem. Na polju za njegovo hišo je najbrž še drugo množično grobišče, na kar zlovešče opozarja nenavadno bujno rastje.
»Bolj sem se veselil dežja, da mi je zalil trato, kot Karadžićeve aretacije,« pravi. »Aretacija ni dovolj in prišla je prepozno. Pripravil sem se do tega, da ne sovražim, saj bi me to samo še dodatno obremenjevalo. Hočem pravico, seveda, ne pa maščevanja - hočem, da moja duša najde mir. A ne morem odpustiti. Kako naj odpustim nekomu, ki ne kaže obžalovanja, tako kot Karadžić in vsi ti mali karadžići tu naokrog, ki so počeli te grozote? Kako naj oprostim ljudem, ki so ponosni na to, kar so počeli, in bi to spet naredili, in ki sploh ne prosijo za moje odpuščanje?«
Ko sem bil prvič na spominski slovesnosti v Omarski, je bilo vse tako, kot je ostalo leta 1992, kakor da so stražarji in živi okostnjaki odšli komaj dan pred tem, z duhovi, ki svobodno in tiho blodijo po kraju, kjer zavija tišina. Preživeli in žalujoči so želeli slovesnost na takšnem kraju in naredili so vse, da bi jo pripravili, kakor da že samo mesto ne bi bilo kraj spomina. A dan poprej je bila Omarska zjutraj kljub mravljincem, ki so mi gomazeli po hrbtu, nekaj čisto drugega.
Toda namesto da bi taborišče ohranili kot posebno znamenje (neverjetno, a več mednarodnih oblasti v Bosni je pozabilo na to), je veliki jeklar in najbogatejši priseljenec v Veliki Britaniji Lakshmi Mittal kupil pravice, da v Omarski koplje železovo rudo. Preživeli in žalujoči se spominu na žrtve niso mogli pokloniti v zanemarjenih prostorih, kjer so bile umorjene in mučene, temveč so morali to storiti v elegantnih pisarnah z računalniškimi terminali in srbskimi priimki na vratih. Kantina, v kateri sem se srečal z zaporniki in ki so jo obiskovali vsako leto, je preurejena za prehranjevanje delavcev, med katerimi je tudi veliko nekdanjih stražarjev v taborišču. Zemljišče je v lasti neskesanih bosanskosrbskih oblasti v Prijedoru, ki gladko nasprotujejo slovesnostim, na katerih se spominjajo njihovega grozovitega početja, ne glede na namene družbe Mittal Steel. Družba skoraj ni zaposlila bosanskih muslimanov.
Prizadevanja preživelih, da bi dobili spomenik, se vlečejo že štiri leta, vodi pa jih Satko Muljagić, ki zdaj živi v Leidnu na Nizozemskem. Njegova teta Emsuda je bila med čisto prvimi ljudmi, ki so se vrnili v Kozarac in zgradili konferenčno središče Hišo miru. Tudi sam je ravno postavil hišo. Satkova organizacija Optimisti 2004 gradi športne in občinske objekte v Kozarcu; ravno te dni so odprli telovadnico, ki so jo postavili z 49.000 evri, zbranimi v Evropi, in donacijo srbske oblasti za projekt povratnikov v višini 15.000 evrov, kar je po Satkovem mnenju njen prvi in doslej edini prispevek.
»Eno je Karadžićeva aretacija, ki je seveda pozitivna,« pravi. »Bil je velik vojni zločinec, človek z idejo, zaradi katere se je vse skupaj dogajalo. Drugo pa je, kako zatreti njegovo idejo. Ta temelji na obstoju Republike srbske, in če bi se ta pridružila Evropski uniji, bi bilo to enako, kakor če bi se Evropa strinjala z delom Nemčije, ki bi še vedno častil Hitlerja, in to samo zato, ker je pač v Evropi. Moja hiša, ki je zdaj obnovljena, je bila leta 1992 požgana, ko je bila v njej moja babica. Je med 3205 ljudmi, ki so še vedno pogrešani, mene pa so odpeljali v Omarsko. Nihče ni rekel, da mu je žal za to, kar je storil, nihče nam ni pomagal, ko smo se vračali, in oblasti gladko nasprotujejo spomeniku v Omarski, ki bi jih spominjal, kaj so počele
»Nisem proti Srbom kot ljudem,« nadaljuje, »in hčerko učim, da ne sme nikogar sovražiti. Sem pa proti ljudem, ki so uničili mojo domovino in jo še naprej uničujejo.« Spomnim se, kako se je Satko med obiskom v Omarski s svojo hčerkico igral z žogo v celici, kjer je bil zaprt; takrat je bila stara tri leta, zdaj jih ima šest in Satko pravi: »Ko sem Lejli povedal, da so aretirali Karadžića, je rekla, da bi moral iti v zapor do konca življenja, če je ubil več kot enega človeka, vendar ga tam ne smejo stradati, kot so očeta - nihče ne bi smel stradati
Pred tremi leti sem bil na sestanku v Londonu, kamor je vkorakal Džemal Partušić, zapornik, ki nam leta 1992 v kantini v Omarski ni hotel lagati, resnice pa ni mogel povedati. Toliko, da nisem padel s stola. Džemal je marljiv človek, ki dela v lokalni skupnosti in centru za starejše v Borehamwoodu v Veliki Britaniji. Na hribu nad Kozarcem ponosno stoji njegov obnovljeni dom, kamor je ta teden prišel s svojo prijetno družino.
»Aretacija Radovana Karadžića je pomembna,« je dejal in užival v razgledu na Omarsko. »Zame je drugi Hitler, človek, ki je mislil, da z nami lahko počne, kar hoče, in tudi je. S takšnim človekom se je svet pogajal, čeprav zame ni človek, s katerim se je mogoče pogovarjati. Aretacija je torej pozitivna, a kaj pomeni za nas? Lahko obnovimo svoje hiše, lahko jim pokažemo, da smo se vrnili, da je to naša domovina, ne moremo pa spet zaživeti, kakor smo živeli prej. Karadžićeva aretacija nam ne bo vrnila mrtvih. Vsako leto pokopljemo ostanke 30, 35, 40 ljudi, na tisoče jih je še vedno pogrešanih. V resnici je v duši vedno huje, ne bolje. Spomini na dogodke in taborišča so vse bolj živi in človeka najedajo od znotraj. Če sem odkrit, se bojim, kakšen bom, ko bom imel 60 let. Čakamo, da bodo Srbi izrazili obžalovanje zaradi tega, kar so počeli, ali to vsaj priznali, a tega ne bodo naredili - ne vem, zakaj. Ne razumem, zakaj ne moremo nadaljevati skupaj kot Bosna, namesto da se delimo na Srbe, Hrvate in Muslimane - ampak tega preprosto ne morejo.«
Razpoloženja iz Kozarca ni čutiti le med preživelimi in žalujočimi. Prav oni so pravzaprav najbolj molčeči, ko gre za taborišča, njihovi otroci - vsi do zadnjega so marljivi, zlasti močne, resne najstnice - pa so odločeni, da ne bodo pozabili, kdo so. Armina, ki pravkar končuje šolo v Lutonu - njen oče Enver je preživel Omarsko, njena mama Kalima pa Trnopolje - je bila pokonci do treh zjutraj, da je gledala poročila o Karadžićevi aretaciji. Zjutraj je zbudila mamo in ji povedala novico - njo pa je bolj skrbela poroka najstarejše hčerke v Kozarcu. Hajra iz Leicestra, ki študira sociologijo in ima prav tako starše, ki so bili v taborišču, spremlja vse novice in pravi: »Nekateri neprestano obujajo grozljive spomine, drugim se zdijo preveč strašni, da bi govorili o njih. Kljub mučenju, ki so mu bili priča, in bolečini, ki so jo pretrpeli, so bili naši starši pripravljeni žrtvovati življenje za nas in so svoje življenje posvetili temu, da bi nas čim lepše vzgojili. Tega ne smemo pozabiti. Ves čas nas spominjajo na naše korenine, ki so v Kozarcu, v Bosni
S Fikretom Alićem sva se odpeljala iz Kozarca v vasico, kjer je odraščal in iz katere je zbežal v gore, ko so zažgali njegovo hišo. Tam so ga ujeli, večino njegovih prijateljev pa ubili. »Kasneje smo našli dele njihovih posmrtnih ostankov,« pravi. Ustavila sva se v mošeji, kjer je na ploščo vklesanih več sto imen umrlih samo iz tiste majhne vasi. »To je moj brat,« je dejal, »in to babica.« Peljala sva se naprej mimo obnovljenih hiš do betonskih temeljev, za katere Fikret upa, da bodo nekoč spet nosili njegovo hišo. Prejšnji dan je tam skupaj z mamo, s sestrami, z ženo in otroki pekel jagnje. Iskreno sem se čudil pogumnemu čudežu v Kozarcu. »Ah,« je odvrnil Fikret, »hiše ni težko postaviti. Teže je obuditi mrtveca

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.