21. 8. 2008 | Mladina 34
Invalidne e-volitve
Dr. Matej Kovačič opozarja, da ni dovolj zagotovil za varnost in tajnost glasovanja z novo napravo
Glasovalne naprave
© Topvoter.com
O elektronskih volitvah se v Sloveniji govori že dobro desetletje. Pred slabim letom sta to pobudo ponovno obudila poslanca dr. Marko Pavliha in dr. Slavko Gaber s predlogom zakona o elektronskih volitvah, minister Gregor Virant, ki je sicer naklonjen takšnim novostim, pa ju je povabil »na krov barke, ki pluje proti elektronskim volitvam«.
Upanje, da bi po spletu lahko glasovali že letos, se je izjalovilo, saj se e-volitev v nekaterih strankah bojijo kot hudič križa. A nekakšen približek takšnim volitvam bomo le imeli. Invalidi na državnozborskih volitvah bodo na dvajsetih mestih po Sloveniji lahko glasovali s pomočjo elektronske naprave, ki je sestavljena iz ekrana, občutljivega na dotik, krmilne palice, numerične tipkovnice, zvočnikov in slušalk ter hardvera. Volivec se seznani z vsebino glasovnice prek ekrana ali slušalk oziroma posluša imena list in kandidatov. Ko volivec opravi izbiro, ima možnost to še popraviti ali potrditi. In ko je glas oddan, se ta stiska na papirnato glasovnico, ki je zaprta v kuverto. Takih naprav pa bo le 14.
Naprave TopVoter izdeluje v Sloveniji podjetje ISG, direktor Jože Gombač pa nam je na vprašanje, zakaj skupini dr. Mateja Kovačiča, asistenta na FDV, septembra 2006 niso posodili naprave, da bi jo testirali, odgovoril: »Odločili smo se, da bomo omogočili testiranje naprave le v naših prostorih, kjer jo lahko spremljamo in se izognemo možnosti zlorabe. Varnostne zahteve so namreč zelo visoke in jih rešujemo po eni strani tehnično, po drugi strani pa na organizacijski ravni.«
Sicer na spletni strani ISG lahko preberemo, da »imajo naprave certifikat Inštituta za lokalno samoupravo, da so v skladu s slovensko zakonodajo ter v skladu z mednarodnimi standardi s področja elektronskega glasovanja«, a omenjeni inštitut strokovno ni usposobljen, vsaj v tehnično-tehnološkem smislu ne, za podeljevanje takšnih certifikatov. Ker so volitve občutljivo politično dejanje, ki zahteva najvišjo stopnjo varnosti, bi po mnenju dr. Mateja Kovačiča, ki sicer ne dvomi o dobrih namenih podjetja, »morala Državna volilna komisija ali Ministrstvo za javno upravo, najprej določiti, kakšnim tehničnim in pravnim kriterijem mora zadostiti elektronska naprava«, naprave pa preveriti in certificirati neodvisna institucija, kajti »ustreznost in varnost teh naprav sta pomembnejši od cene«. Dr. Jurij Toplak, član Državne volilne komisije s Pravne fakultete v Mariboru, sicer zatrjuje, da je »eden od pogojev za uporabo naprav, da mora biti ta na voljo in na vpogled vsem političnim strankam in njihovim računalniškim strokovnjakom pred volitvami«. To pa seveda ne zagotavlja, da je z varnostjo in tajnostjo volitev tudi vse v redu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
21. 8. 2008 | Mladina 34
Glasovalne naprave
© Topvoter.com
O elektronskih volitvah se v Sloveniji govori že dobro desetletje. Pred slabim letom sta to pobudo ponovno obudila poslanca dr. Marko Pavliha in dr. Slavko Gaber s predlogom zakona o elektronskih volitvah, minister Gregor Virant, ki je sicer naklonjen takšnim novostim, pa ju je povabil »na krov barke, ki pluje proti elektronskim volitvam«.
Upanje, da bi po spletu lahko glasovali že letos, se je izjalovilo, saj se e-volitev v nekaterih strankah bojijo kot hudič križa. A nekakšen približek takšnim volitvam bomo le imeli. Invalidi na državnozborskih volitvah bodo na dvajsetih mestih po Sloveniji lahko glasovali s pomočjo elektronske naprave, ki je sestavljena iz ekrana, občutljivega na dotik, krmilne palice, numerične tipkovnice, zvočnikov in slušalk ter hardvera. Volivec se seznani z vsebino glasovnice prek ekrana ali slušalk oziroma posluša imena list in kandidatov. Ko volivec opravi izbiro, ima možnost to še popraviti ali potrditi. In ko je glas oddan, se ta stiska na papirnato glasovnico, ki je zaprta v kuverto. Takih naprav pa bo le 14.
Naprave TopVoter izdeluje v Sloveniji podjetje ISG, direktor Jože Gombač pa nam je na vprašanje, zakaj skupini dr. Mateja Kovačiča, asistenta na FDV, septembra 2006 niso posodili naprave, da bi jo testirali, odgovoril: »Odločili smo se, da bomo omogočili testiranje naprave le v naših prostorih, kjer jo lahko spremljamo in se izognemo možnosti zlorabe. Varnostne zahteve so namreč zelo visoke in jih rešujemo po eni strani tehnično, po drugi strani pa na organizacijski ravni.«
Sicer na spletni strani ISG lahko preberemo, da »imajo naprave certifikat Inštituta za lokalno samoupravo, da so v skladu s slovensko zakonodajo ter v skladu z mednarodnimi standardi s področja elektronskega glasovanja«, a omenjeni inštitut strokovno ni usposobljen, vsaj v tehnično-tehnološkem smislu ne, za podeljevanje takšnih certifikatov. Ker so volitve občutljivo politično dejanje, ki zahteva najvišjo stopnjo varnosti, bi po mnenju dr. Mateja Kovačiča, ki sicer ne dvomi o dobrih namenih podjetja, »morala Državna volilna komisija ali Ministrstvo za javno upravo, najprej določiti, kakšnim tehničnim in pravnim kriterijem mora zadostiti elektronska naprava«, naprave pa preveriti in certificirati neodvisna institucija, kajti »ustreznost in varnost teh naprav sta pomembnejši od cene«. Dr. Jurij Toplak, član Državne volilne komisije s Pravne fakultete v Mariboru, sicer zatrjuje, da je »eden od pogojev za uporabo naprav, da mora biti ta na voljo in na vpogled vsem političnim strankam in njihovim računalniškim strokovnjakom pred volitvami«. To pa seveda ne zagotavlja, da je z varnostjo in tajnostjo volitev tudi vse v redu.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.