28. 8. 2008 | Mladina 35 | Politika
Čaščeni in zavrženi olimpijci
Olimpijada v Pekingu je prinesla še eno novost: udeležbo politikov na javnih sprejemih dobitnikov olimpijskih medalj ob vrnitvi domov
Minister Zver je dobitnike medalj pričakal na Brniku
© Matej Leskovšek
Neusmiljen boj za medalje je značilen za sodobne olimpijske igre, cena, ki jo zato plačujejo športniki, pa nikogar preveč ne zanima. De Coubertinova misel, da na igrah ni »najpomembnejša zmaga, ampak sodelovanje«, se je izjalovila v najbolj kruto gladiatorsko areno, a na srečo brez smrtnih žrtev. Postale pa so športna in turistična industrija, kjer se obrača mnogo denarja; prestiž nastopajočih držav se meri v medaljah, športnikom pa v denarnih nagradah za medalje. Medalje imajo različno »ceno«, vsaka država jo sama določa in tudi po tej »ceni« lahko sodimo, kakšen je odnos do športa in športnikov; politična instrumentalizacija dosežkov na olimpijadi pa je intenzivnejša v okoljih z nerazvito demokratično oblastjo in kulturo.
Slovenska politična srenja je tudi tokrat pokazala zelo neprimerno miselnost. Z vaškoveseličnim pristopom je sprejemala le dobitnike medalj, za druge tekmovalce pa ni našla časa, saj politično niso »unovčljivi«. Pozornemu opazovalcu iger zagotovo ni ušla podoba s TV-ekranov, kako je v daljnem Pekingu gospodarski minister Andrej Vizjak pričakal tri medalje. Ko je vrgel kladivo slovenski šampion Primož Kozmus, doma iz njegovih Brežic, se je Vizjak vrgel okrog vratu Kozmusovemu trenerju in se nato pohvalil novinarjem s svojimi prizadevanji za Primožev uspeh. Navrgel je tudi misel, da je morda zaradi njegovega, precej evforičnega obnašanja kamera usmerila pozornost nanj, saj Kitajcem ni mogel diktirati, kaj naj snemajo.
Uradni predstavnik države na olimpijadi v Pekingu je bil seveda resorni minister dr. Milan Zver, ki mu je prejšnjo sredo uspelo na Brniku pričakati vrnitev srebrne plavalke Sare Isakovič, bronastega Rajmonda Debevca in zlatega Kozmusa s šopki rož. Trojico nosilcev medalj je poleg navdušene množice, ki je mahala z zastavami in transparenti, in Zvera pričakala še kopica političnih veljakov. Med njimi je nekam nerodno postopal tudi poslanec Branko Grims. Zanimivo pa je, da takšne pozornosti politikov ni bil deležen srebrni jadralec Vasilij Žbogar, ki se je vrnil v domovino med zadnjimi, ne bronasta judoistka Lucija Polavder, še manj olimpijci, ki so za las zgrešili uvrstitev.
To potrjuje dogajanje v Brežicah. Lokalni veljaki so se potrudili in organizirali velik sprejem svojemu someščanu Kozmusu. A na njem se je znašel tudi predsednik vlade Janez Janša, ki je poskušal povedati ljudem, kako vesel in radosten je zaradi Kozmusovih dosežkov. In ko je moderatorka napovedala njegov pozdrav občinstvu in šampionu, bi pričakovali, da mu bo razgreta tritisočglava množica prisluhnila. Toda množica predsedniku vlade ni pustila do besede, a mu je kljub vsemu uspelo za Primoža Kozmusa povedati: »Slovenija je ponosna nate! Kdo pravi, da Slovenci ne moremo biti najboljši?« Ko je dodal, da je Slovenija najboljša po osvojenih kolajnah v Pekingu glede na število prebivalcev, še nismo vedeli, da sta nas prehiteli Islandija in Jamajka.
Na žvižganje predsedniku vlade v Sloveniji nismo navajeni, čeprav je lahko tudi to sestavni del komunikacije politika z množicami. Bržkone bi lahko dogajanje, povezano z govorom predsednika Janše, uvrstili med predvolilne odzive, kot nekaj, kar je v predvolilnem času tudi mogoče pričakovati, vendar je zaskrbljena brežiška občinska oblast poslala v svet sporočilo, da je občina sprejem »želela posvetiti Primožu in njegovemu dosežku, posamezniki pa so množico in prostor izkoristili za doseganje drugačnih ciljev«. V nenavadnem sporočilu, ki ima vse razsežnosti politikanstva, pa so zvalili krivdo za žvižganje (!?) na medije, ki so s svojim poročanjem o sprejemu »postavili še drugo dimenzijo, dimenzijo politike. In ravno s tem so nehote ali hote sami še enkrat postali orodje v rokah le-te. Tako kot so želeli prikazati poskus pridobivanja volivcev z nastopom predsednika vlade, bi lahko prikazali kot poskus pridobivanja volivcev tudi žvižganje. Vse skupaj pa bi ostalo lahko le na prikazu sprejema mlade osebe z izrednim dosežkom - osebnim, lokalnim, državnim in svetovnim, na prikazu tistega čemur je bil dogodek namenjen«.
Morda bi vse res ostalo le pri sprejemu uspešnega mladega športnika, če politik Janez Janša ne bi (z)motil Brežičanov v želji, da proslavijo zmago svojega someščana, in če ne bi ljudje v njegovem prihodu zaznali tudi predvolilne poteze. Dr. Gregor Tomc s FDV pravi, da se je »Janša v Brežicah pokazal kot slab ocenjevalec situacije. Podcenjeval je inteligenco ljudi. Nimam pa nič proti temu, da politika, ki ureja razmere tudi v športu, sveti zraven. To se mi ne zdi napačno. A v tem primeru politika ni kaj posebnega prispevala k razvoju športa ... Ljudje vidijo, da osnovnih problemov v športu nismo rešili. Ne gradimo infrastrukture, nekatere temeljne športe imamo nerazvite, ne spodbujamo športne odličnosti na katerikoli ravni. Potem pa se poskušajo politiki, ki subvencionirajo samo klasično umetnost, kazati kot promotorji športa, in to pri večini ljudi vzbudi revolt.«
Pogled v EU kaže, da so politiki povsod sprejeli olimpijce v drugačnem, resnem okolju. Tako je avstralsko olimpijsko ekipo s 14 zlatimi medaljami in šestim mestom po dobljenih medaljah dostojanstveno pričakal na letališču premier Kevin Rudd, ki je dejal, da so Avstralci postali »visoko konkurenčna nacija, ko gre za mednarodni šport«, in napovedal, da bo njegova vlada »držala svojo obljubo in ostala sponzor, skupaj z avstralskim olimpijskim komitejem in Avstralskim inštitutom za šport, do olimpijskih iger v Londonu in še dlje«. Nizozemske športnike je v parlamentu (!) sprejel premier Jan Peter Balkenende in obljubil, da bo njegova vlada namenila za pomoč športu v naslednjih štirih letih še več denarja, čeprav je vložila v šport v minulih štirih letih 200 milijonov evrov, kar je v primerjavi z 90 milijoni v letih 1997 do 2000 zares impozantna številka. V Londonu je na letališču britansko ekipo pričakal premier Gordon Brown, ki je potrdil vladno zavezo o investiranju v šport, predvsem pa, da bodo namenili »sredstva za šport v naših šolah, kot tudi za naše elitne športnike«.
Česa podobnega aktualna oblast slovenskim športnikom ni obljubljala. Zato ni čudno, da je takoj po »sončenju z uspehi« olimpijske reprezentance sledil hladen tuš. Na neurejene razmere v športu so opozorili sami športniki, najbolj ostro Primož Kozmus, ki je zahteval, da država končno uredi socialno varnost športnikov, ki dosegajo največje uspehe, s posebnimi rentami in pokojninami. Odzivi na njegove zahteve so mešani, saj so Slovenci zelo občutljivi na vsako boniteto ljudem, ki po uspehih izstopajo iz povprečja. Dr. Gregor Tomc pravi, da bi morali končno najti sistemsko rešitev za vrhunske športnike, kajti »kariera športnika je bistveno drugačna od kariere drugih. Začne trenirati že kot otrok, potem se vzpenja in na vrhu, ko doseže neko odraslost, je njegova kariera že v zatonu. S sistemskega vidika bi morali upoštevati, da imamo ljudi z različnimi karierami, in to bi morali na ta način reševati. Pri nas še ni tega spoznanja, da gre pač za neko posebno kategorijo ljudi in da bi morali nanje tudi tako gledati. Gre torej za posebno kategorijo ljudi ... Ne bi smel biti problem sistematično urediti njihov status. Pa dajmo devet desetin slovenskih politikov na minimalno plačo ... Ali pa naj se začasno, dokler so v politiki, zaposlijo na carini, potem pa ostanejo brez službe. Šport je treba obravnavat kot enakopravno panogo, ki je specifična in ima neke svoje zakonitosti - zato so zahteve po renti, pokojnini na videz absurdne, a le za nekoga z normalno kariero. Športnik pri 30 ali 35 letih pa je lahko na cesti.«
Mačehovski odnos države do športa in športnikov, ki ga je s svojimi razmišljanji razkril Kozmus, opozarjajoč, da bo sam tržil svojo kolajno, se kaže tudi v deležu javnih sredstev za financiranje športa, saj je pri nas v športu, primerljivo z drugimi evropskimi državami, najmanj javnega denarja. Olimpijski komite dobi iz javnih sredstev približno 15 odstotkov vseh sredstev. Polovico prispeva Fundacija za šport, polovico pa neposredno ministrstvo za šolstvo in šport. Po podatkih, ki jih je v Delu navedel predsednik Olimpijskega komiteja mag. Janez Kocijančič, financirajo slovenski šport s 85 odstotki zasebni viri in le 15 odstotkov je v njem javnih sredstev. V EU znaša udeležba v financiranju športa iz javnih sredstev v povprečju 27 odstotkov, kar je zavidljiv delež, in če primerjamo še velikost države, gre za velika sredstva. Že ti podatki sami po sebi govorijo o odnosu slovenske politike, ne le sedanjih oblastnikov, do športa in hkrati o dvoličnosti politikov, ki se, ko jim to koristi, radi pokažejo v soju žarometov skupaj z uspešnimi športniki. Zato je skrb zbujajoče mnenje dr. Gregorja Tomca, ki pravi, da »slovenski politiki jemljejo šport kot priložnost za osebno promocijo, ne pa kot dolgoročno strateško delovanje v dobro skupnosti, v kateri delujejo. Nihče nima tega strateškega pogleda na šport, enako pa velja tudi za kulturo, gospodarstvo ali karkoli. Imamo politično elito, ki ne dosega osnovnih standardov odličnosti in bi morala začasno delati v carini«.
Nedvomno so dosežki naših športnikov na olimpijadi v Pekingu dobri, vendar so nastopajoči politiki za nekaj več glasov na bližnjih volitvah skazili podobo. V prejšnjih obdobjih so politiki znali ohraniti potrebno distanco in športnih rezultatov niso politično izrabljali. Drža predsednika Danila Türka in pokojnega Janeza Drnovška, ki sta bila do športnih dogodkov bolj zadržana, bi morala biti merilo, kako ravnati. Ob velikih uspehih sta čestitala športnikom in jih sprejemala v reprezentančnih prostorih. In leta 2004, ko so se naši olimpijci vrnili ovenčani s tremi medaljami, so športnike sprejeli v vili Podrožnik predsednik državnega zbora Feri Horvat, predsednik države Janez Drnovšek in predsednik vlade Anton Rop. Tako je ravnal tudi Milan Kučan, ki pa je imel kot predsednik države do športa bolj strasten odnos, saj smo ga velikokrat videli na košarkarskih tekmah Olimpije. Toda ko so se naši športniki vračali z velikih tekmovanj, ni nikoli pozabil povedati, da so kolajne v prvi vrsti njihov individualni uspeh, saj je olimpijada že po osnovnem načelu tekmovanje posameznikov, ne pa držav.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.