11. 9. 2008 | Mladina 37
Hazarska polemika je večna, Hazari pa ne
Kako je nenavadna zgodba o starodavnem ljudstvu postala postmoderni hit
Izkopavanje prestolnice kraljestva Hazarov
© RIA NOVOSTI
Ruski arheologi so po devetih letih izkopavanj odkrili Itil, prestolnico starodavne judovske države, kraljestva Hazarov. Če bo njihovo odkritje, ki je v svetu zbudilo veliko zanimanja, potrjeno še iz drugih virov, bo mogoče, po mnenju ruskega arheologa Dmitrija Vasiljeva z državne univerze v Astrahanu, na podlagi izkopanin na območju Itila, ki leži severno od Kaspijskega jezera v bližini vasi Samosdelk, »osvetliti eno izmed najbolj zapletenih skrivnosti obdobja, ko so živeli Hazari, njihove navade, pogrebne obrede in kulturo«. Gre za skrivnostno ljudstvo iz 7. stoletja, ki je na vrhuncu moči obvladovalo velik del današnje južne Rusije, zahodni del Kazahstana, vzhodni del Ukrajine, Azerbajdžan in ruski del Kavkaza. Konec 10. stoletja se je to ljudstvo s prepoznavno kulturo povsem izgubilo.
Zgodbe o Hazarih so zavoljo njihovega skrivnostnega izginotja, pa tudi izvora, intrigantne in hkrati protislovne. Nejasen je že njihov izvor. Ruski učenjaki v nekdanji Sovjetski zvezi so vztrajali, da gre za avtohtone prebivalce Kavkaza, Anglež D. M. Dunlop pa je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjal tezo, da so Hazari povezani z Ujguri, saj naj bi bil njihov jezik soroden protobolgarščini. Armenske kronike njihov vznik povezujejo s Skiti in Sarmatijani, ki so v prvih stoletjih našega štetja živeli ob obalah Črnega morja, arheolog Dmitrij Vasiljev pa meni, da so se v pontske stepe naselili šele ob koncu 5. stoletja, prišli pa naj bi bili izza Aralskega jezera. Če ta teza drži, potem so bili povezani z imperijem Göktürk, ki ga je na vzhodni obali Aralskega jezera ustanovil klan Ašina, po padcu imperija pa se je to v bistvu vzhodnoturško kraljestvo razdelilo. Iz dela prebivalstva naj bi se bili oblikovali Bolgari, iz drugega dela pa Hazari, ki jih je vodil klan Ašina.
Prvi omembe vredni zapisi o Hazarih so povezani z njihovo pomočjo bizantinskemu cesarju Herakliju proti Arabcem, vodja Hazarov kagan Ziebel pa naj bi bil pomagal bizantinskemu cesarju tudi pri osvajanju Gruzije. V 7. in 8. stoletju so se Hazari večkrat vojskovali z umajadskim kalifatom, ki si je želel pokoriti ljudstva ob Aralskem jezeru in na Kavkazu ter na območju Kurdistana in Irana. Ohranjeni so zapisi tudi o drugih povezavah med Bizantinci in Hazari, predvsem pa poročila o sklepanju zakonskih zvez med bizantinskim prestolom in hazarsko kraljevsko družino zaradi ohranjanja prestola. Tako je bizantinski cesar Lev III. svojega sina Konstantina poročil s hazarsko princeso Cicak, hčerko kagana Biharja, da bi utrdil zavezništvo. Tzitzak, ki je bila krščena z imenom Irena, je kmalu zatem rodila sina, Leva IV. Ta je pozneje zaslovel pod imenom Lev Hazarski. Arabski viri iz leta 729 navajajo ime Parsbite, voditeljice Hazarov, morda celo kaganke, ki naj bi bila vodila vojaške operacije proti Arabcem. Čeprav so Hazari v tistem obdobju doživljali razcvet, so se počasi umikali proti severnim obalam Kaspijskega jezera in kaj kmalu izginili iz zgodovinskih zapisov.
Gre za eno izmed najbolj intrigantnih pgolavij v svetovni zgodovini, ki je pod imenom »hazarska polemika« postala predmet številnih literarnih in filozofskih del. V središču te polemike je množična spreobrnitev Hazarov v judovsko vero. Hazari so izvorno prakticirali različne oblike šamanizma, občuten je bil vpliv konfucijanstva, morda celo zoroastrstva in vzroki za spreobrnitev so nejasni. Že od antičnih časov so živeli na tem območju tudi t. i. Gorski Judje; bili naj bi potomci plemena, ki ga je babilonski kralj Nebukadnezar pregnal iz svojega kraljestva. Kakorkoli že, hazarski višji sloj in dobršen del preostalega prebivalstva je ob koncu 9. stoletja sprejel judovsko vero. To potrjujejo hazarska grobišča, ki imajo v svoji enostavnosti judovski videz, pa tudi druge najdbe, zato se znanstveniki nagibajo k tezi, da se je do leta 950 judovstvo razširilo v vse sloje hazarske družbe. Kdaj se je ta proces začel, ni znano, saj sv. Ciril, ki je hazarsko kraljestvo obiskal leta 861, v svojih spisih še ni pisal o judovstvu hazarskega ljudstva, čeprav je takratni kagan že prevzel biblično hebrejsko ime Zaharija. Prvi judovski kralj Hazarov Bulan se je preimenoval v Samuela. Po mnenju raziskovalca Romana Kovaleva naj bi bil prav on skoval novce, ki so jih leta 1999 našli na neki kmetiji na švedskem otoku Gotland, na njih pa je v arabski pisavi, po zgledu muslimanskih kovancev z napisom »Mohamed je božji prerok« napisano »Mojzes je božji prerok«. Kagana Bulana je nasledil Abdija, ki je utrdil judovstvo v kraljestvu in vanj povabil rabine in arhitekte za gradnjo sinagog. Znano je tudi, da so Hazari vzdrževali tesne stike z Judi na Bližnjem vzhodu in v Perziji. Deseto stoletje je znano tudi kot »pax hazarika«, saj so v tem času Hazari imeli hegemonijo nad pontskimi stepami. Nato je sledil njihov zaton, začeli so jih napadati Vikingi, vojske Kijevske Rusije in tudi posamezna turška plemena. Za hip so si opomogli v času kaganov Arona II. in Josipa, ki sta si podjarmila uporne Alane in ustavila prodiranje Rusov. Toda zaradi pomikanja Madžarov na zahod, zaradi česar je ob Črnem morju nastala praznina, in zloma zavezništva z Bizancem so bili Hazari vse bolj izolirani in ranljivi, hudo so jih prizadeli napadi Rusov, ki so po sklenitvi zavezništva z Bizancem prodrli do Črnega morja in Kaspijskega jezera, končni udarec pa je Hazarom zadal kijevski gospodar vojne Svjatoslav I., ki je leta 967 razdejal in uničil hazarsko prestolnico Itil. »Rus je napadel, za njim ni ostala nit ena sama grozdna jagoda ali rozina, niti list na drevesu,« je zapisal naključni popotnik. Četudi se v arabskih in judovskih kronikah ter letopisih Kijevske Rusije, kasneje pa tudi v armenskih, gruzinskih in bizantinskih virih Hazari sporadično še omenjajo, so počasi izginili iz zgodovine kot kulturno prepoznavna skupnost.
Toliko ve povedati zgodovina. Od tod naprej se pojavljajo različne teorije o njihovi usodi. Po eni od teorij naj bi bili Aškenazi, torej »evropski« Judje, pravzaprav potomci Hazarov, ne pa semitskih skupnosti z Bližnjega vzhoda. Zagovarjal jo je celo znameniti francoski jezikoslovec in »oče« sociologije naroda Ernest Renan v svojem predavanju Judovstvo kot rasa in kot religija, kar so kasneje, z argumentom, da »evropski« Judje niso »pravi« potomci Judov, pograbili nasprotniki sionizma v Evropi in na Bližnjem vzhodu. Ta smer razmišljanja se je nadaljevala globoko v 20. stoletje, krila pa ji je dal leta 1976 Arthur Köstler, judovski pisatelj in filozof, v knjigi Trinajsto pleme. Hipotezo so sicer v zadnjih desetletjih že ovrgli na podlagi izsledkov raziskav DNK, saj so te potrdile, da so judovske skupnosti iz Evrope, Severne Afrike in z Bližnjega vzhoda potomke istega semitskega ljudstva z Bližnjega vzhoda.
A bolj kot takšne ideje, ki so v svojem bistvu globoko rasistične, so zanimive literarne obdelave usode Hazarov in t. i. »hazarske polemike«, ki se ukvarja z razlogi za spreobrnitev Hazarov v judovsko vero. Med njimi zagotovo izstopa Hazarski besednjak srbskega pisatelja Milorada Pavića. Pavić v tem delu navaja krščanske, islamske in judovske vire, seveda tudi Jehudo Halevija, znamenitega hebrejskega pesnika v Španiji 10. stoletja in glavnega hebrejskega kronista »hazarske polemike«, z eruditsko natančnostjo, hkrati pa se v postmodernistični maniri izogiba podajanju resnice, izvorno »avtorstvo« Besednjaka pa tako ali tako pripiše apokrifnemu piscu iz 17. stoletja. Le tako lahko Pavić pove tisto, kar je s »hazarsko polemiko« dejansko mogoče povedati. Ker se zaveda, da je »hazarsko polemiko« mogoče »končati« le v svetu postmoderne logike, nekoliko prikroji zgodovinske vire in zavzame logično stališče, da krščanski viri prepričujejo Hazare, naj se spreobrnejo v krščanstvo, hebrejski v judovstvo in islamski v islam, breme odgovornosti za odločitev za judovstvo pa preloži na ramena hazarske princese Ateh, ki nazadnje spretno prepriča kagana. Pavić Hazarom odvzame dejansko historičnost in s tem pove več kot sama zgodovina, saj ga ne zanima glavni razlog njihove spreobrnitve v judovsko vero, ki je utemeljena na koristnosti, kajti živeli so na ozemlju med krščanskim Bizancem in muslimanskimi deželami. Za Pavića so Hazari le projekcije različnih virov; sestavljeni so iz zgodb, ki jih pripovedujejo krščanske, islamske in hebrejske kronike. Pavić dobro ve - in to se v letu medkulturnega dialoga pogosto pozablja -, da je vprašanje »prave vere«, pravovernosti napačno postavljeno: ne gre za resnico, temveč za to, kakšen odnos imajo verniki do resnice.
A vendar obstajajo dobri razlogi za to, da je treba usodo Hazarov razumeti dobesedno. Ni naključje, da njihovo izginotje zbuja nelagodje, saj svari tudi ljudstva, ki so se oblikovala skozi romantične mite o skupnih izvorih, da lahko prav tako izginejo iz zgodovinskega spomina, da so pravzaprav tudi njihove zgodbe o preteklosti fiktivne. Na ta vidik opozarja dr. Aleš Debeljak v svojem eseju, v katerem je neposredno primerjal usodo Hazarov z usodo drugih narodov. Zanj so Hazari univerzalna metafora, »kot simbol nekega občestva, ki je obsojeno na izginotje ... Hazarska polemika je sicer res večna, zato pa Hazari niso, in to je tisto, kar nas mora pri vsej stvari najbolj skrbeti.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.