18. 9. 2008 | Mladina 38
Še vedno piflarja
Slon in Sadež - kljub jebivetrskemu looku pridna in poštena mladeniča
Jure je nižji in mlajši in Slon, Igor je višji in starejši in Sadež. Na njuni spletni strani zveš, da sta svoj rokenrol kvartet leta 2006 reformirala v sekstet, predvsem zaradi tržne prednosti, ki jo bend pridobi, če ima v imenu besedo ''seks''.
© Borut Peterlin
Ime sta si nadela po nekem bizarnem angleškem vicu ... In kako prikladno se mi to tudi zdi, saj bi njun žlahtni humor uvrstil nekam na pol poti med Edmundom Črnegadjim in najžolčnejšo grimaso Johna Cleesa, s seveda ravno pravim ščepcem pod-alpskega butnglavizma. Dobro, res je, da to ni bil baš nek epohalen bizarni angleški vic (Slon in češnja visita z drevesa, nakar slon pobara »How's it hanging?« in mu češnja odvrne: »I'm a sucide cherry!«) - a je bil po njunem v bistvu metafora na neki drugi vic (Dve jabolki se pečeta v pečici, nakar eno reče drugemu: »Ti, a ni vroče tukaj?«, nakar drugo v grozi zavrešči: »AAAAA, GOVOREČE JABOLKO!!!!«). Ko sem na glas razmišljal, da se mi zdi ta drugi jabolčni vic precej boljši, je bil Jure previden: »Morda res, ampak moraš računati, da sodi tisti prvi v široko in bogato družino tako imenovanih hašišarskih vicev - in to pomeni, da je lahko v določenih idealnih razmerah celo precej boljši od drugega.«
Jure je nižji in mlajši in Slon, Igor je višji in starejši in Sadež. Na njuni spletni strani zveš, da sta svoj roken-rol kvartet leta 2006 reformirala v sekstet, predvsem zaradi tržne prednosti, ki jo bend pridobi, če ima v imenu besedo 'seks'. Ljudi sta že večkrat pozvala, naj v primeru nesoglašanja z njuno glasbo na oder vanju mečejo zlatnino, ure in dizajnerska oblačila, a kaj, ko slovenski publiki za take poteze žal manjka temperamenta. V osnovni in srednji šoli, sta mi povedala za mizo v njuni matični Drugi pomoči, sta bila totalna piflarja: večna odličnjaka, zlata maturanta, prešernove nagrade, veterana vesele šole, jabolka tovarišici, vse te reči.
Ko me je zanimalo, kaj točno se jima je potem zgodilo, sta me pogledala kot nova vrata nazaj v tele. »Kaj se je zgodilo? Nič se ni zgodilo, saj sva še vedno piflarja! Poglej samo tole mojo jopico!« je prhnil Igor, ki je imel čez črno majico s preprostim belim napisom POHAM dejansko ogrnjeno naravnost herojsko babičasto jopico. »Pa saj rabiš samo pogledat, kdo nas hodi gledat na koncert,« je primaknil Jure, »dolenjske metalke in piflarji.« Spet Igor: »Ko na našem koncertu rečeš Dajte očala v zrak, je dejansko velika nevarnost, da se bo na odru kaj vžgalo. Je pa res, da nas hodijo gledat tudi cele družine - ampak hej, kaj je bolj piflarsko od tega? Ondan se nama je prišla recimo neka mama zahvalit, ker snemava po njenem 'združevalno glasbo', ki jo lahko cela družina skupaj posluša v avtu. Pri njih lahko vsi hkrati tolerirajo edino to, je rekla - ker proti vsemu drugemu ima vsaj eden od njih vedno kaj proti.«
Ker je Mladina en tak v bistvu socio-politični tednik in ker smo v predvolilnem tednu, sem ju veliko spraševal o politiki. Igorju se je dalo o tem veliko in na široko razpravljati, Juretu pa skoraj nič. Morda zato, ker je že neomajno odločen, koga bo volil. »Marjana Smodeta!« je izstrelil kot iz topa. Ko sem ga vprašal, kje točno večni Marjan sploh kandidira, je enako suvereno izstrelil: »Ne vem in me tudi ne zanima! A čutim, da si človek, ki je napisal Mrtvo reko, vsekakor zasluži biti v parlamentu!« Igor se po drugi strani še ni odločil: »Vedno grem po procesu eliminacije. Izhajam iz tega, koga res ne bi hotel voliti, in potem pač volim, kar ostane. Nazadnje sem tako recimo v Mariboru volil neko albansko listo. Rekel sem si: če nič drugega, bodo v mestu porihtali vsaj deficitarno področje bureka in kebaba!« Letos je svoj proces eliminacije na zvezni ravni sicer že izpeljal, a je problem v tem, da ni na koncu na rešetu ostalo čisto nič. Zdaj bo moral v eliminacijo še enkrat, le da bo tokrat namesto principa Koga res ne bi hotel voliti uveljavljal princip Koga RES RES ne bi hotel voliti. Za zdaj je prepričan samo o tem, da nikakor ne pride v poštev nobena stranka, ki se začne na S.
Na vprašanje, kako se kaj živi od koncertiranja po Sloveniji, sta odvrnila, da sploh ne kaj preveč dobro. Se pa povsem solidno živi od pisanja scenarijev za in nastopanja po raznih prireditvah, torej predvsem od dela za oglaševalce in take zasebne fešte firm. Ko sem izrazil dvom, če ni to tako vseeno malo ... no, žalostno, je Jure rekel, da v bistvu ne: »Če povem po pravici, mi je tako ljubše in lažje, kot mi je bilo v obdobju intenzivnega koncertiranja, ko smo imeli po dva ali tri špile na teden. Tisto me je neprimerno bolj izčrpalo. Poleg tega sem nekdo, ki se zelo hitro naveliča - in mi je začelo preigravanje vedno enih in istih komadov hitro najedati. Za firme vedno napiševa nek unikat. To mi je bolj pri srcu. Ker kljub temu najinemu ... jebivetrskemu looku sva v tej beri slovenskih komedijantov med redkimi, ki stvari vedno delava na novo in se - tudi zato, ker sva tako dobro plačana - dejansko potrudiva. Ne pa da, tako kot marsikdo, pač prideva tja in odpokava tistih natanko istih trideset starih vicev, ki sva jih nazadnje pokala pred dvema tednoma na neki drugi tovrstni prireditvi.«
Med temi prireditvami je bila gotovo daleč najbolj visokoprofilna zadnja podelitev viktorjev. Njuno brutalno žaljivo vodenje se nam je enim glede na našo nekrozno estrado zdelo naravnost imenitno, drugim pa ... nekoliko manj. »No, odzivi so bili v bistvu pričakovani. Našim fenom in še komu je bilo všeč - drugi pa ... Mislim, pa kaj, za vraga, ljudje sploh pričakujejo, če vejo, da bova vodila midva?! Da bova kar naenkrat vsa dobrodušna in taka zelo ljudska?« Kljub njunemu tudi v najprijaznejših fazah nazobčanemu stilu nista nikoli v karieri doživela, da bi jima zaradi tega kdo grozil - edino enkrat jima je neki reper dejansko moril, češ da sta v legendarnem komadu Reper grdo govorila o Rušah ... »Ampak je bil tip totalen fejker, ker v resnici sploh ni bil iz Ruš, ampak iz Hrastnika ... Je pa res, da je imel dva metra, in tega njegovega fejkerstva raje nisva na veliko izpostavljala.«
Glede na njuna številna polpretekla ljudomrzniška izvajanja sem bil pričakoval, da se bomo za gostilniško mizo bistveno lažje ujeli glede par najosnovnejših aksiomov ... Pa smo se v resnici kar naprej nekaj pričkali, in to celo o najosnovnejših stvareh, kot je recimo uničujoč vpliv šole na mladostnikov um - zato sem ju sčasoma v samo na pol zaigranem obupu kar direktno vprašal: Ampak čakajta, kaj vidva potem sta ljudomrzneža ali nista?! Po krajšem premisleku je Jure odvrnil, da v bistvu ne, Igor pa, da v bistvu ja. Kar je bilo zanimivo v luči dejstva, da je na naslednje vprašanje - Kaj vaju res res razpizdi? - Jure po krajšem premisleku odvrnil, da v bistvu vse, Igor pa, da v bistvu nič (razen mestnih redarjev in kadar na playstationu vozi rally in mu pride kdo stat pred televizor). »No, pa saj kadar ne delam,« se je popravil Jure, »sem tudi jaz kar umirjen človek. Poleg tega pa zdaj že več kot eno leto terapevtsko jemljem pivo.«
Trenutno sta sicer oba še vedno študenta (brez statusa), a si za v prihodnje ne želita zapreti nobenih vrat. Jure, recimo, ne zanika, da bi znal nekoč, ko bo star in vsega naveličan, kandidirati celo v parlament. Igorja po drugi strani neprimerno bolj zanima služba varuha človekovih pravic. »Ta trenutek napovedujem začetek svoje zelo zelo dolge politične kampanje za ombudsmana!« se je ojunačil, čeprav je za razliko od Jureta pil samo kokakolo: »Veš kaj, slabši kot Zdenka že ne bom mogel biti. Ker ona je pa res slaba varuhinja, to mirno lahko zapišeš! Zakaj? Ej, pa ne moreš priti v pisarno, kjer te čaka cel kup nekih upravičeno razrvanih ljudi, in jih odsloviti, češ da še nisi v službi! Ali pa izjaviti, da nimaš mnenja o Romih. Halo?« Ti tehtni očitki so Jureta spodbudili, da se je pridušal: »Tako je! In tudi ne moreš okoli hoditi v tistih ličnih kostimčkih! Če si pravi ombudsman, moraš hoditi naokrog v raztrganih poflekanih puloverjih - ena tvojih najosnovnejših profesionalnih dolžnosti mora prav gotovo biti, da si vsaj tako zanikrnega videza kot tvoj najbolj ogrožen varovanec! Pha!«
Eden izmed novinarskih kolegov mi je dejal, da ju ceni tudi in predvsem zato, ker se za razliko od cele te palete udobno živečih kulturniških scenašev dejansko kritično opredeljujeta do družbenih problemov okoli sebe. »No, morda jih pač čisto res nič ne moti,« pravita o kolegih, »ker naju pa dejansko razpizdi marsikaj, kar vidiva na televiziji.«
Njuni formuli družbenega preporoda se zelo razlikujeta. Zdolgočaseni Jure, ki bi neprimerno raje kot o politiki govoril o 'ljubezni', stavi na t. i. 'sistem dveh kraljev', ljubljanskega in štajerskega, s ključno postavko, da bi vsaj eden od njiju po zakonu ves čas moral nositi kozorogove roge. To bi bilo po njegovem dovolj. Igorju pa se ob političnih debatah zasvetijo oči in njegove rešitve bi zarezale precej globlje. Neprimerno več pooblastil bi dal neki nevoljeni osebi - torej osebi, ki bi jo namesto ljudi volile razne 'inštitucije'. »Tako je,« se strinja: »To bi bil maltene, kot praviš, razsvetljeni absolutizem ... Pa mu reciva parlamentarni absolutizem.« Uvedel bi tudi cel kup manjših, vendar nikakor le kozmetičnih sprememb. Prva izmed njih bi bila predpis, da nekdo, ki na volitvah ni presegel nekega minimalnega praga, ne sme nikoli več kandidirati - s tem bi dosegli, da bi ljudje svoje kandidature jemali bistveno bolj resno kot danes in bi raje še dvakrat pošteno premislili, ali ja ali ne.
Tovrstnih sprememb je imel Igor, ki je v drugem letniku faksa risal cele revolucionarne družbene modele, v žepu še cel kup, a naju je na tej točki prekinil resnično grozljivo zdolgočaseni Jure. O politiki se po njegovem preprosto nima smisla pogovarjati. Če si že damo opravka z resnimi stvarmi, je zastavil, zakaj potem ne naslovimo tistih pravih družbenih problemov, torej grozečega skorajšnjega pomanjkanja piva? »Vsi govorijo samo o nafti in o vodi, malokdo pa pomisli na to, da pomanjkanje vode pomeni tudi pomanjkanje piva! Ker dobro, biti malo žejen, to še nekako gre - ampak biti malo trezen v petek zvečer... Želel bi si, da bi se okrog tega perečega vprašanja formirala kakšna resna politična stranka, ne pa da nas vse po vrsti rutinsko utrujajo s to ekonomijo in obrambo.«
Naš kafanski domenek se je končal natanko tako, kot se je začel - torej z ročnim nogometom. Na njunem spletnem domovanju si je moč prebrati njun v dolgih letih izpiljeni kreativni proces: ker se nobenemu od njiju praviloma nikoli nič ne da, odigrata en pošten Gostilniški peteroboj(tm) (ročni nogomet, biljard, pikado, pitje piva in polaganje rok) - in poraženec mora potem vse narediti sam. Torej ni nobeno čudo, da je nadarjena, a zarjavela Mladina (ki je v zlati dobi na novoustanovljenem ministrstvu nabrisala Damijanov dream team kar s 5 : 1, pa še tisti en gol je bil spektakularen avtogol s sredine), tokrat povsem pogorela. Slon in Sadež, naj poročam, sta kvintesenčna neusmiljena mala drkota, ki jima je možno zabiti komajda kak gol, pa še tega ponavadi bolj po kakem sluzastem odboju. Je pa res, da si Mladina še vedno ni opomogla po nepreboljivi izgubi jeklenega pozadinca, ki je slišal na ime kolega Sarkić.
Na vprašanje, kdo je njegov idol, je Igor odvrnil, da Slash. Še vedno ga imam sicer malo na sumu, da ga je potegnil dobesedno iz zraka, saj je radio prav takrat rolal November Rain, a je Igor to vehementno zanikal: »Ne, sploh ne - Slash je moj idol, ker je ves čas delal natanko to, kar mu je pasalo, zdaj ima pa še po svojih kriterijih normalno familijo in je začel celo zdravo živeti!« Jure je na isto vprašanje odgovoril z istim odgovorom, torej tudi Slash, a je bil pri utemeljitvi nekoliko bolj lakoničen, namreč: »Zato, ker ima lase.«
Tovrstni poročani intervjuju seveda ne morejo mimo obetov in načrtov za prihodnost, in kot zaprisežen fen njunih spiratiziranih albumov naj z veliko radostjo poročam, da se s skoraj polno paro posvečata stvaritvi novega umotvora. Veliko opravka si dajeta s samim formatom: »Ker CD-ja prav gotovo ne bova izdala. Zakaj? Ker je CD povsem mrtev, povsem passé.«
Končali bomo na pozitivni noti, in sicer z zagotovilom, da sta Slon in Sadež fanta res visoke morale. Na vprašanje, za koliko denarja bi se v predvolilni kampanji prodala kateri izmed strank na S, je Igor odgovoril, da za 100.000 evrov na špil (po glavi), Jure pa je najprej zanosno trdil, da ga ni denarja ... A je potem kapituliral pred realistično skepso in dopustil, da bi »začel razmišljati pri milijonu«. Na moje razmišljanje, da bi lahko to razliko med njunima osebnima cenama pripisali dejstvu, da mora Igor plačevati ljubljansko najemnino, Jure pa po novem ne več, sta se takoj strinjala, da je to najbrž preprosto res. Je pa Igor idealistično pribil, da bi recimo spal s Katarino Kresal samo, če bi mu kupila avto, in sicer velikega džipa.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.