Staš Zgonik

25. 9. 2008  |  Mladina 39  |  Družba

Čisto kot premog

Premog je še vedno prepomemben energent, da bi se mu mogli popolnoma odpovedati. Lahko pa ga naredimo do okolja prijaznejšega.

Termoelektrarne na premog že nekaj časa sodijo med največje sovražnike ozračja, kar zadeva izpuste toplogrednih plinov. So najbolj umazan način pridobivanja električne energije, vendar hkrati še vedno najpomembnejši. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) so termoelektrarne na premog leta 2006 še vedno prispevale več kot 40 odstotkov električne energije, proizvedene na svetu. Delež premoga v celotni svetovni porabi energije je 8,6-odstoten. Pri zdajšnji porabi premoga je znanih rezerv dovolj še vsaj za 150 let. Prav zato se mu bo v prihodnje težko odpovedati. In prav zato je veliko prizadevanj usmerjenih v zmanjševanje negativnega vpliva termoelektrarn na premog na okolje.
Najbolj velikopotezen projekt do zdaj, vreden 70 milijonov evrov, so v začetku meseca zagnali v nekdanji Vzhodni Nemčiji, v bližini kraja Spremberg, nedaleč od Berlina. Ob termoelektrarni Schwarze Pumpe je švedski energetski gigant Vattenfall postavil prvo poskusno termoelektrarno, ki v celoti uporablja t. i. tehnologijo zajemanja in skladiščenja ogljika (angl. carbon capture and storage oz. CCS). Mini termoelektrarna z močjo 30 megavatov naj bi preizkušala učinkovitost ene od treh znanih tehnologij CCS, ki jo poznamo pod imenom »oksigorivo« in naj bi izpuste ogljikovega dioksida v ozračje zmanjšala za 80 do 90 odstotkov. Premog (v tem primeru lignitov prah) sežigajo v zraku, iz katerega so prej odstranili dušik, zaradi česar premog izgoreva v okolju, bogatem s kisikom. To pomeni, da pri izgorevanju nastajata skoraj izključno ogljikov dioksid in vodna para. Ko vodna para kondenzira in ko izpuhe z že znanimi tehnikami očistijo trdnih delcev in žvepla, ostane skoraj čisti ogljikov dioksid. Tega nato stisnejo na petstotino prostornine in ohladijo na -30 stopinj Celzija ter ga tako utekočinijo. Utekočinjeni plin nameravajo spraviti do približno 300 kilometrov oddaljenega plinskega polja in ga vbrizgati tisoč metrov globoko pod zemljo. Sčasoma si želijo zgraditi cevovod, vendar evropska zakonodaja tega za zdaj ne omogoča, zato se bodo pri transportu še nekaj časa zanašali na posebej v ta namen izdelane cisterne. Ker »odlagališče« še ni povsem pripravljeno, naj bi prva iz elektrarne odpeljala šele spomladi prihodnje leto. Nato naj bi na leto prepeljale približno sto tisoč ton ogljikovega dioksida. Računajo celo, da jim bo z vbrizgavanjem odpadnega ogljikovega dioksida iz plinskega polja uspelo iztisniti preostali zemeljski plin, ki bi ga bilo drugače nemogoče izčrpati. To možnost že izkorišča norveško energetsko podjetje StatoilHydro. Zemeljski plin, ki ga izčrpajo iz nekaterih vrtin, ima preveliko vsebnost ogljikovega dioksida, zato ga s kemičnimi postopki izločijo in vbrizgajo nazaj pod zemljo ter s tem pripomorejo k iztisnjenju preostalega zemeljskega plina.
Tehnologija CCS z »oksigorivom« seveda ni brez slabosti. Za odstranjevanje dušika iz zraka je potrebna energija, enako tudi za pripravo in prevoz odpadnega ogljikovega dioksida. Vse to naj bi za približno četrtino zmanjšalo dejansko učinkovitost elektrarne. S tem bi se utegnil izničiti napredek pri večanju učinkovitosti termoelektrarn v minulih desetletjih, kar bi hkrati pomenilo naglo povečanje porabe premoga. Uporaba tehnologije CCS bi pridobljeno električno energijo podražila za najmanj 20 odstotkov po res najoptimističnejših napovedih. Cena se lahko tudi podvoji, najverjetneje pa je, da bo približno enaka tisti za energijo, pridobljeno iz vetrnih turbin, torej za približno 50 odstotkov višja od cene klasično proizvedene energije. Tehnologija deluje le v posebej za to zgrajenih termoelektrarnah. Še vedno vprašljivi sta tudi trajnost in varnost skladiščenja ogljikovega dioksida pod zemljo.
Vattenfall ob predvidevanjih, da bo preizkušanje v Nemčiji uspešno, napoveduje postavitev dveh večjih (300 do 500 MWh) poskusnih termoelektrarn do leta 2015, pet let pozneje pa naj bi v komercialno rabo izročil prvo tisočmegavatno elektrarno. Okoljevarstveniki imajo o zagonu elektrarne sicer različna mnenja. Nekateri v projektu vidijo potencialno učinkovito orožje v boju proti podnebnim spremembam, drugi, med njimi Greenpeace, opozarjajo, da gre pri tehnologiji CCS, podobno kot pri renesansi jedrske energije, zgolj za prelaganje težav na prihodnje rodove in zaviranje prehoda na obnovljive vire energije ter s tem na trajnejšo rešitev.
Tehnologija CCS, ki jo uporablja Vattenfallova elektrarna, je le ena od treh, ki naj bi jih bilo mogoče uporabiti za zagotovitev do okolja prijaznejšega izgorevanja premoga. Druga je ekstrakcija ogljikovega dioksida neposredno iz izpušnih plinov, tretja pa vnaprejšnja ekstrakcija iz premoga z dodajanjem kisika. Oba postopka že uporabljajo v nekaterih drugih industrijskih obratih. Obstajajo pa tudi zelo drzne, a še neuresničene zamisli. Eno zanimivejših preizkuša (za zdaj še v laboratoriju) ameriški kemik Brent Constantz, ki ga finančno podpira indijski mogotec in mecen številnih okoljsko usmerjenih znanstvenikov Vinod Khosla. Constantz je prepričan, da bi odpadni ogljikov dioksid z uporabo morske vode lahko vezali v cement in nato vgradili v zgradbe. Ogljikov dioksid naj bi reagiral z magnezijem in s kalcijem, raztopljenima v morski vodi. Podoben proces naj bi potekal pri nastajanju koral. Izpust iz termoelektrarne naj bi kanalizirali skozi morje (objekte bi torej morali graditi na obalnih območjih) in nato dobljeno raztopino osušili s toploto, proizvedeno v elektrarni. Končni proizvod bi bili majhni trdni delci, majhne opeke. Učinek bi bil dvojno pozitiven. Elektrarna ne bi izpuščala toplogrednih plinov v ozračje, hkrati pa bi proizvedeni gradbeni material nadomestil del cementne opeke iz energetsko potratne proizvodnje, ki k celotnim izpustom toplogrednih plinov prispeva kar 5 odstotkov. Prvi prototip tovarne naj bi zagnali že prihodnje leto. Takrat naj bi sicer Vattenfallova poskusna termoelektrarna tudi že dobila prvo konkurentko - poskusno 68-megavatno elektrarno na Nizozemskem.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.