Igor E. Bergant

25. 9. 2008  |  Mladina 39  |  Družba

Superheroji

Oscar Pistorius, Franci Pinter, Čjan Li, Mateja Pintar, Esther Vergeer, Natalie du Toit, Jože Flere ...

Kitajska prestolnica Peking se po olimpijskih in paraolimpijskih igrah vrača v ustaljene tirnice. Tovarne, ki so morale zaradi zagotavljanja kolikor toliko znosnega zraka zadnji mesec ustaviti delo, spet delajo s polno paro, avtomobili so se vrnili na ceste, na ulicah je vnovič mogoče videti začasno pregnane prodajalke približka ljubezni in berače. Oddahnila si je tudi vsemogočna Partija, saj je z brezhibno organizacijo dveh veleprireditev pokazala svoje sposobnosti. Medtem ko se oblast (vsaj virtualno) sonči v slavi, lahko peščica stark upa, da bo policija pozabila na izrek kazni enoletnega prevzgojnega (pravzaprav prisilnega) dela. Navsezadnje so si - v skladu z ustreznim odlokom - drznile prijaviti protestni shod zaradi po njihovem mnenju nepravičnih odškodnin za nasilno preselitev iz propadajočih tradicionalnih bivališč. Partiji, ki naj bi varovala predvsem delavce in kmete, se niti po igrah ne zdi smiselno, da bi se za dosežke pri gradnji olimpijskih objektov zahvalila armadi skoraj brezpravnih gradbenih delavcev - večinoma beguncev z načrtno obubožanega podeželja. Očitno je dovolj velika nagrada že to, da razcapanim in v plastične natikače obutim moškim, ki svoja najboljša leta prodajajo za drobiž, dovoli spet delati ... Gradbišč je v Pekingu tudi po igrah nešteto.
V času, ko olimpijska in paraolimpijska slava postajata del zgodovine, se z vsakodnevnimi težavami vnovič spoprijemajo tudi kitajski invalidi. Slepa Pin Jali, na primer, prva kitajska dobitnica zlate kolajne na paraolimpijskih igrah (leta 1984 v Los Angelesu v skoku v daljavo). Mestne oblasti so ji v času iger izjemoma dovolile, da si je pri opravkih v mestu pomagala s svojim psom vodnikom - zlatim prinašalcem Luckyjem. Navsezadnje sta bila Pin Jali in Lucky aktivna udeleženca otvoritvene slovesnosti paraolimpijskih iger, nekdanja atletinja je na nacionalnem stadionu z Luckyjevo pomočjo kratek čas nosila (para)olimpijsko plamenico. Po pisanju berlinskega časnika »taz« ima Pin Jali zaradi Luckyja hude težave, saj njen vodnik presega določeno velikost psov (35 cm), ki še smejo na ulice v ožjem mestnem središču, kjer živi. Omejitev velja od leta 2006, ko je v mestu izbruhnila steklina. Brez psa vodnika se slepi v Pekingu zaradi ovir in gostega prometa zelo težko znajdejo. A tudi z Luckyjem je Pin Jali doživela že kar nekaj neprijetnosti. Psi niso dobrodošli niti v trgovinah niti v javnih prevoznih sredstvih (na podzemni železnici so prepovedani), mimoidoči jih pogosto zmerjajo in celo brcajo. Zlobni jeziki celo trdijo, da imajo številni Kitajci pse še najrajši na krožniku - kot kulinarično specialiteto. Ne glede na vse to Pin Jali upa na podaljšanje dovoljenja. Lucky je zanjo vsekakor srečno naključje, saj so ji ga podarili v zasebnem izobraževalnem središču za pse vodnike na severu Kitajske. Tovrstnih državnih centrov na Kitajskem namreč ni.
Dejanske težave okrog 80 milijonov invalidov na Kitajskem so v popolnem nasprotju z odmevnostjo in uspehom države prirediteljice na nedavno končanih paraolimpijskih igrah. Tako kot na prej izpeljanem olimpijskem festivalu je Kitajska tudi na trinajsti izvedbi paratekmovanja z naskokom osvojila največ kolajn - 211, od tega 89 zlatih. V obeh seštevkih je bila uspešnejša od najbližjih zasledovalk - Velike Britanije in Združenih držav Amerike - skupaj! Na Kitajskem so se paraolimpijskega projekta lotili podobno kot olimpijskega: sedem let so svoje športnike invalide temeljito pripravljali, večinoma v za to ustrezno opremljenih internatih. Cilj je bil en sam: zbiranje kolajn. Človeške usode in splošni napredek v javnem odnosu do invalidov - vse to je bilo podrejeno osnovnemu tekmovalnemu načrtu.
Po mnenju vodje slovenske paraolimpijske odprave Branka Mihorka o tem priča tudi doživetje naše uspešne namiznoteniške igralke Mateje Pintar, ki je v Pekingu branila zlato kolajno iz Aten. V polfinalu je naletela na kitajsko igralko Čjan Li, ki je v zadnjih letih samo enkrat sodelovala na mednarodnih tekmovanjih. Izkušena Slovenka proti bistveno manj prekaljeni Kitajki ni imela veliko možnosti. Že servis kasnejše zmagovalke je bil za paraolimpijske razmere tako rekoč neubranljiv. Čjan Li je bila v minulih letih nekakšna državna profesionalka, tako kot večina njenih tovarišic in kolegov iz kitajske reprezentance. Tudi zato je Pintarjeva svoj kasnejši bron enačila z atenskim zlatom.
Seveda je mogoče kitajske ambicije razumeti: gostitelji so presodili, da bo prodor pomena invalidskega športa v vsekitajsko zavest najučinkovitejši prav zaradi tekmovalne prevlade. Kitajska nacionalna televizija je paraolimpijskim igram posvečala izjemno pozornost, posebej navdušujoč pa je bil obisk gledalcev na prizoriščih. Ta so bila skoraj vedno nabito polna. Veliki stadion »Ptičje gnezdo«, ki sprejme 90 tisoč gledalcev, je bil redno razprodan. K temu so zagotovo pripomogle dostopnejše cene vstopnic in velika radovednost občinstva po uspešnih olimpijskih igrah. Vsi športniki so bili nad takšnim ozračjem navdušeni, navsezadnje so na večini - celo mednarodnih - tekmovanj športnikov invalidov med gledalci praviloma le sotekmovalci in družinski člani. Kljub vsemu je bilo mogoče slišati tudi pomisleke. »Ozračje je bilo zares dobro in prijazno, a pogrešal sem več prisrčnosti,« je o tem menil Branko Mihorko. Iz tega zornega kota so bile igre leta 2000 v Sydneyju po mnenju vodje slovenske delegacije prijetnejše. »Gledalci so sicer glasno navijali, predvsem ob kitajskih nastopih, toda občasno se je poznalo, da šport bolj malo razumejo,« je pristavil Mihorko.
A tako rekoč vsi so se strinjali z mnenjem, da so bile igre popolno organizirane in da so bile po dostopnosti prizorišč za športnike invalide z veliko prednostjo najboljše doslej. Zagotovo pa so jim mediji posvetili največ pozornosti. Ne le kitajska televizija, tudi na britanski televiziji BBC ali nemških javnih televizijah ARD in ZDF so paraolimpijskim igram namenili po več kot sto ur neposrednih prenosov. Pri nas jih sicer ni bilo, a je RTV Slovenija prvič z iger poročala pri rednih dnevnih pregledih, kar je več kot kadar koli doslej. Polni stadioni in dvorane so paraolimpijske igre televizijskim gledalcem pričarali v povsem novi luči, seveda pa je k temu pripomogel tudi bliskovit razvoj invalidskega športa nasploh, ne le na Kitajskem.
Nekatere posamične panoge so se v najrazvitejših delih Zahoda uspešno umestile v tržne niše. To še posebej velja za tenis, ki premore celo nekaj poklicnih igralcev in igralk. Najznamenitejša je zagotovo 27-letna Nizozemka Esther Vergeer, ki uživa celo nekakšen kultni status. Njena športna pot je simbol razvoja paraolimpijskega športa: paraplegičarka je postala, ko je bila osemletno dekle, po operaciji hrbtenice, sprva pa je bila aktivna predvsem kot košarkarica. Bila je članica nizozemske reprezentance, ki je leta 1996 osvojila prvo mesto v Evropi. Sočasno je igrala tudi tenis in se pred dobrimi desetimi leti povsem posvetila temu športu. Njena prevlada se zdi skoraj neverjetna - v posamični konkurenci je neporažena že 350 dvobojev zapored (nazadnje je izgubila pred petimi leti in pol), na prvem mestu na svetovni lestvici pa vztraja že deveto leto. Njeni nastopi na paraolimpijskih igrah so bili v Pekingu in seveda na Nizozemskem pravi hit. V konkurenci posameznic je tretjič zapored zmagala, v finalu dvojic pa je v povsem nizozemskem finalu presenetljivo izgubila. A odmevnosti tenisa invalidov to nikakor ni škodilo. Prav nasprotno ...
Druga pot, ki jo ubirajo športniki invalidi, je prodor v tako imenovani absolutni - vseolimpijski - šport. Najznamenitejši glasnik tega bega iz paraolimpijskega geta je 21-letni Južnoafričan Oscar Pistorius, ki se ga je prijel vzdevek »najhitrejši Zemljan brez nog«. Zaradi genetske napake se je rodil brez podkolenskih kosti, zato so mu morali pri enajstih mesecih amputirati obe nogi. A živahnost je kljub temu že kot otrok sproščal z igranjem ragbija - z nožnima protezama. Šele huda poškodba kolena ga je preusmerila v drug šport - atletiko. Pistorius je zbudil občudovanje že s paraolimpijsko zmago v teku na 200 metrov leta 2004 v Atenah, svetovno javnost pa je presunil lani spomladi, ko je napovedal potegovanje za udeležbo na »pravih« olimpijskih igrah v Pekingu v teku na 400 metrov. Smelo napoved mu je omogočil tehnološki napredek, predvsem prožni protezi islandskega proizvajalca Össur iz karbonskih vlaken z imenom »gepard«. Islandci, ki pri razvoju umetnih udov sodelujejo z znamenitim ameriškim inštitutom MIT, so z novim modelom izzvali nemško družinsko podjetje Otto Bock, ki je na svetovnem trgu teh protez trenutno vodilno. Nekateri dvomljivci so Pistoriusova prizadevanja razglašali celo za marketinško akcijo, s katero naj bi Islandci skušali zasenčiti Nemce. A Pistorius je to vedno zanikal. Po objavi namere se je vnela celo pravniško-tehnološka bitka za rešitev vprašanja, ali lahko Pistorius sploh nastopi med »zdravimi« športniki na olimpijskih igrah. Mednarodna atletska zveza IAAF je naročila strokovno raziskavo ob njegovih startih na lanskih mitingih julija v Rimu in Sheffieldu. Ta naj bi pokazala, da ima Pistorius s svojima protezama »očitno« prednost pred tekmeci z obema nogama. Ob enaki hitrosti naj bi njegovo telo zaradi prožnosti protez porabilo približno 25 odstotkov manj energije kot telesa neinvalidnih tekmecev. IAAF je zato 14. januarja letos Pistoriusu prepovedala nastopanje na uradnih tekmovanjih mednarodne zveze, z olimpijskimi igrami vred. A po atletovi pritožbi je mednarodno arbitražno razsodišče za šport (CAS) 16. maja odločitev razveljavilo, saj naj bi bila IAAF pri odločitvi zanemarila celovit pogled na prednosti in pomanjkljivosti Pistoriusovih protez, predvsem njegov počasnejši start. Pistorius je dobil zeleno luč za nastop na olimpijskih igrah, a se tja naposled ni uvrstil. Na mitingu v Luzernu 16. julija letos je z osebnim rekordom v teku na 400 m 46,25 za sedem desetink sekunde zaostal za predpisano olimpijsko normo, prav tako pa je kot kandidat za nastop v štafeti na 4 krat 400 metrov zaostal za štirimi južnoafriškimi tekmeci. Pistorius je naposled (spet) nastopil na paraolimpijskih igrah in osvojil zmagoviti trojček - dobil je teke na 100, 200 in 400 metrov. Zdaj je njegov cilj nastop na olimpijskih igrah v Londonu čez štiri leta.
A Pistorius kljub vsemu ne bo prvi paraolimpijec z olimpijskimi izkušnjami: v tem ga je prehitela južnoafriška rojakinja Natalie du Toit. Štiriindvajsetletna plavalka, ki je kot 14-letnica izgubila nogo v prometni nesreči, se je uvrstila na pekinške olimpijske igre v daljinskem plavanju. Po četrtem mestu na letošnjem svetovnem prvenstvu v Sevilli je v Pekingu, kjer je bila tudi nosilka južnoafriške zastave na otvoritveni slovesnosti, osvojila 16. mesto. Natalie du Toit, ki plava brez proteze, je kasneje na paraolimpijskih igrah v bazenskem plavanju osvojila pet zlatih kolajn.
Težnja invalidskih športnikov po nastopih v absolutni konkurenci seveda ni nova, vprašanje pa je, ali bo Južnoafričanoma navkljub tudi trajna. A pojav poklicnih in medijsko izpostavljenih športnikov invalidov in hkrati državnih profesionalcev (Kitajci) skrbi naše tekmovalke in tekmovalce, ki - podobno kot na olimpijski ravni - veljajo za nadpovprečno uspešne. Za razvoj poklicnega (tržnega ali državnega) športa je Slovenija premajhna. Najboljši slovenski športniki invalidi so zaposleni, tudi druga dva slovenska dobitnika paraolimpijskih kolajn - atlet Jože Flere (srebro) in (zim)zeleni strelec Franci Pinter (bron). Tega si seveda nadvse želijo, tudi Mateja Pintar, ki je uspešno končala študij in se pripravlja na kariero prevajalke. Dobitniki paraolimpijskih kolajn bodo letos nagrajeni z državnimi denarnimi nagradami in s statusom vrhunskih športnikov. A to so izjeme. Načeloma slovenski športniki invalidi tožijo nad skromnimi štipendijami, prilivov iz sponzorskih sredstev tako rekoč ni, predvsem pa bi si želeli boljših razmer za ukvarjanje s športom. Po mnenju Branka Mihorka je v Sloveniji več kot sto tisoč invalidov, prav šport pa je eden izmed ključnih motivacijskih in družabnih elementov.
V nasprotju z (dosedanjo) Kitajsko sodi Slovenija v najrazvitejši del sveta, ki ima zagotovo najboljše izhodišče za učinkovito (samo)pomoč invalidom. Ne le po paraolimpijskih kolajnah, civiliziranost posamezne družbe se meri tudi po učinkovitosti uvajanja pripomočkov za lažje življenje in gibanje invalidov ter ustvarjanja novih možnosti za ukvarjanje s športom. Že mogoče, da imajo lastniki psov vodnikov v Sloveniji lažje življenje kot tisti v Pekingu. A vprašajmo se, koliko so invalidi pri nas povsem naraven sestavni del družbe. Koliko jih je bilo na kandidatnih listah na zadnjih volitvah? Koliko se jih zaradi svoje odličnosti redno pojavlja v medijih? Koliko imamo televizijskih oddaj, otroških, mladinskih, resnih ali zabavnih, živih ali igranih, v katerih nastopajo invalidi? Tudi pri nas se je po paraolimpijskih igrah življenje vrnilo v stare tirnice. Žal.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.