9. 10. 2008 | Mladina 41
“Za politično ekonomijo gre, tepec!”
Razredni boj gre v Washington
Dr. Slavoj Žižek
© Borut Krajnc
Ob današnjih odzivih na finančno krizo nas najprej zbode v oči dejstvo, da »v resnici nihče ne ve, kaj storiti«, kot se je izrazil eden od udeležencev. Razlog je v tem, da so pričakovanja del igre: obnašanje trga ni odvisno le od zaupanja ljudi v intervencije, temveč bolj od njihovega mnenja o tem, koliko jim bodo zaupali drugi - ne moremo upoštevati učinkov lastnih intervencij. John Maynard Keynes je že davno lepo formuliral to samonanašalnost, ko je borzo primerjal z abotnim tekmovanjem, na katerem morajo udeleženci med stotimi fotografijami izbrati več fotografij čednih deklet; zmagovalec pa je tisti, ki izbere dekleta, ki najbolje ustrezajo splošnemu mnenju: »Ne gre za to, da izberemo tiste, ki so po naši najboljši presoji dejansko najlepše, niti tiste, ki so najlepše po običajni presoji. Dosegli smo tretjo stopnjo presoje, kjer svojo inteligenco usmerjamo v anticipiranje tega, kakšna so pričakovanja povprečnega mnenja o tem, kakšno naj bo povprečno mnenje.« Prisiljeni so torej izbrati, ne da bi razpolagali z vednostjo, ki bi omogočala kvalificirano izbiro. Kot je dejal John Gray: »Prisiljeni smo živeti, kakor da smo svobodni.«
Joseph Stiglitz je nedavno zapisal, da kljub vse večjemu soglasju med ekonomisti, da je vsak poskus rešitve v skladu s Paulsonovim načrtom obsojen na neuspeh, »ni mogoče, da politiki v takšni krizi ne bi storili ničesar. Zato lahko nemara le molimo, da bo dogovor, zasnovan kot strupena mešanica posebnih interesov, zgrešene ekonomije in desničarskih ideologij, ki je povzročil krizo, hkrati ponudil načrt rešitve, ki bo učinkovit - ali pa ob neuspehu vsaj ne bo povzročil prevelike škode.« Stiglitz ima prav, kajti trgi so dejansko utemeljeni na verjetjih (celo verjetjih o verjetjih drugih ljudi), tako da pri zaskrbljenosti medijev, kako se bodo na načrt »odzivali trgi«, ne gre samo za vprašanje realnih posledic načrta, temveč za verjetje trgov, da bo načrt učinkovit. Zato utegne delovati, četudi je ekonomsko zgrešen.
Ker pa nam vedno znova govorijo, da sta zaupanje in verjetje bistvena, se je treba vprašati, koliko je panično povišani vložek administracije sam povečal grožnjo, s katero se spoprijema. Zlahka je opaziti podobnost v govorici Bushevega nagovora Američanom po 11. septembru in po nastopu finančne krize: slišati sta kot različici enega samega govora. V obeh primerih je evociral grožnjo ameriškemu načinu življenja ter nujnost naglega in odločnega ukrepanja v spopadu z nevarnostjo. Obakrat je pozval k delnemu suspenzu ameriških vrednot (jamstva svobode posameznika, tržnega kapitalizma), da bi rešili te vrednote same. Je ta paradoks neizbežen?
Breme tega, da je »treba nekaj storiti«, spominja na praznoverno prisilo izvajanja določenih gest, kadar se znajdemo sredi dogajanja, na katerega nimamo nobenega pravega vpliva. Ali naša dejanja niso pogosto takšne geste? Stari izrek »Nehaj govoriti, stori kaj!« je ena največjih neumnosti, kar jih je mogoče izreči, celo če jo merimo z nizkimi standardi ljudske modrosti. Morda smo z intervencijami, uničevanjem okolja itd. v zadnjem času storili preveč in je čas, da naredimo korak nazaj, razmislimo in rečemo pravo stvar. Res je, da o stvareh pogosto govorimo, namesto da bi jih storili - toda včasih tudi kaj storimo, da bi se izognili govorjenju in razmisleku o tem. Problemu, na primer, namenimo 700 milijard dolarjev, namesto da bi razmislili o vzrokih zanj.
In v današnji zmedi je gotovo dovolj reči, ki nam dajejo misliti. Petnajstega julija 2008 je republikanski senator Jim Bunning napadel prvega moža ameriške centralne banke (Fed) Bena Bernankeja, rekoč, da njegov predlog kaže na to, da je »socializem v Ameriki živ in zdrav«: »Fed zdaj želi biti sistemski regulator tveganja. Toda Fed je sistemsko tveganje. Dati Fedu več moči je tako, kot bi mulcu iz soseske, ki vam je med igranjem baseballa na ulici razbil šipo, dali večjo palico in mislili, da bo to rešilo problem.« Ponovni udarec je sledil 23. septembra, ko je načrt finančnega ministrstva, ki je predvidel največjo finančno injekcijo po veliki gospodarski krizi, označil za »neameriškega«:
»Nekdo mora prevzeti te izgube. Lahko bodisi pustimo, da ljudje, ki so se slabo odločali, nosijo posledice svojega ravnanja ali pa to bolečino razširimo še na druge. In natanko to predlaga minister - da vzamemo bolečino Wall Streeta in jo razširimo na davkoplačevalce. [...] Ta masivni poskus reševanja ni rešitev, je finančni socializem in je neameriški.«
Bunning je bil prvi, ki je javno poudaril obrise argumentacije v ozadju revolta republikanske stranke zoper zvezni načrt. Revolt je dosegel vrhunec z zavrnitvijo predloga 29. septembra. Ta argumentacija si zasluži pobližji pogled. Zavrnitev predloga je bila formulirana v terminih »razrednega boja«: Wall Street zoper Main Street. Zakaj bi pomagali odgovornim (z »Wall Streeta«) in dopustili, da ceno za to plačajo navadni posojilojemalci (z »Main Streeta«)? Mar ne gre za očiten primer tistega, kar ekonomska teorija imenuje »moralno tveganje«, ki je definirano kot »tveganje, da se bo nekdo vedel nemoralno, ker ga zavarovanje, zakon ali kak drug dejavnik varuje pred izgubo, ki bi jo njegovo ravnanje utegnilo povzročiti« - če sem, na primer, zavarovan za primer požara, se bom v ta namen odločil za manj varnostnih ukrepov (ali pa, v skrajnem primeru, celo zanetil ogenj v svojih zavarovanih prostorih, ki mi prinašajo izgubo). Enako velja za velike banke: ali niso obvarovane pred velikimi izgubami in lahko obdržijo profite? Nič čudnega, da je Michael Moore že napisal javno pismo, v katerem je načrt obsodil kot rop stoletja - in prav to nepričakovano ujemanje stališč levice in konservativnih republikancev bi nam moralo dati misliti.
Skupen jim je prezir do velikih špekulantov in korporativnih menedžerjev, ki imajo dobiček od tveganih odločitev, a jih pred neuspehom varujejo »zlata padala«. Spomnimo se krutega vica iz Lubitchevega filma Biti ali ne biti: odgovorni nacistični oficir, ki ga imenujejo kar »koncentracijsko taborišče Erhardt«, na vprašanje o nemških koncentracijskih taboriščih v okupirani Poljski odvrne: »Mi koncentriramo in Poljaki taborijo.« Ali ne velja enako tudi za bankrot Enrona januarja 2002, ki ga lahko interpretiramo kot neke vrste ironičen komentar na temo družbe tveganja? Tisoči zaposlenih, ki so izgubili delo in prihranke, so bili gotovo izpostavljeni tveganju, a brez prave izbire - tveganje se jim je kazalo kot slepa usoda. Tisti pa, ki so dejansko imeli vpogled v tveganja, pa tudi možnost posega v situacijo (top menedžerji), so do skrajnosti zmanjšali svoje tveganje tako, da so svoje deleže prodali še pred bankrotom - potemtakem drži, da živimo v družbi tveganih izbir, toda eni (menedžerji z Wall Streeta) izbirajo, drugi (navadni ljudje, ki plačujejo posojila) pa tvegajo ...
Je predlagani načrt torej zares »socialistični« ukrep, pričetek državnega socializma v ZDA? Če je, potem je skrajno nenavaden: »socialistični« ukrep, ki predvsem ni zasnovan kot pomoč revnim, ampak bogatim, ne tistim, ki si izposojajo, ampak tistim, ki posojajo. Skrajna ironija je v tem, da je »socializacija« bančnega sistema sprejemljiva, če je namenjena zaščiti kapitalizma: socializem je slab - razen če koristi stabilizaciji kapitalizma. (Bodite pozorni na simetrijo z današnjo Kitajsko: tako kot kitajski komunisti uporabljajo kapitalizem, da bi vsilili svoje gospostvo, ZDA uporabljajo »socialistične« ukrepe, da bi stabilizirale kapitalistični sistem.)
Kaj pa, če je »moralno tveganje« vpisano v samo osnovno strukturo kapitalizma? Težava je očitno v tem, da ju ni mogoče razločiti: blaginja Main Streeta je v kapitalističnem sistemu odvisna od uspešnosti Wall Streeta. Republikanski populisti, ki zavračajo načrt, torej počnejo napačno stvar iz pravih razlogov, zagovorniki načrta pa počnejo pravo stvar iz napačnih razlogov. Če se izrazimo v bolj sofisticiranih terminih stavčne logike, je njuno razmerje netranzitivno: medtem ko tisto, kar je dobro za Wall Street, ni nujno dobro tudi za Main Street, pa Main Street ne more uspevati, če ne uspeva Wall Street - in ta asimetrija daje apriorno prednost Wall Streetu.
Spomnimo se standardnega »trickle-down« argumenta zoper egalitarno redistribucijo (prek progresivnega obdavčevanja itd.): namesto da bi revne napravila bogatejše, dela bogate revnejše. Toda ta drža, ki še zdaleč ni antiintervencionistična, vsebuje natančno vizijo ekonomskih državnih intervencij: čeprav si vsi želimo izboljšanja za revne, je neposredna pomoč protiproduktivna, ker ne predstavlja dinamičnega in produktivnega elementa - potrebna je edino intervencija, ki bo bogatim pomagala še bolj obogateti, s čimer se bodo dobički avtomatično, sami od sebe razširili tudi na revne ... Dandanašnji to pomeni verjetje, da bo metanje zadostne količine denarja na Wall Street konec koncev doseglo tudi tiste z Main Streeta in pomagalo navadnim delavcem in lastnikom domov. Če torej hočeš, da bi bili ljudje finančno sposobni graditi, jim denarja ne dajaj neposredno, ampak pomagaj tistim, ki jim ga posojajo. Le tako je moč doseči pravo blaginjo - v nasprotnem gre zgolj za državo, ki razdeljuje denar pomoči potrebnim na račun tistih, ki ustvarjajo bogastvo.
To linijo argumentacije bi bilo vse preenostavno zavrniti kot hinavsko obrambo bogatih. Če ostajamo v kapitalizmu, je težava v tem, da v njej dejansko je na delu neka resnica: brca Wall Streetu bo V RESNICI zadela navadne delavce. Zato tisti demokrati, ki so podprli načrt, niso zašli v protislovje s svojim levičarskim izročilom. Nekonsistentni so le, če se strinjamo s premiso republikanskih populistov, da sta (pravi, avtentični) kapitalizem in tržna ekonomija ljudski zadevi, stvar nižjih razredov, državne intervencije pa so strategija višjih razredov, ki izkoriščajo delovne slehernike: nasprotje med kapitalizmom in socializmom ustreza nasprotju med delovnimi ljudmi in elito vladajočega razreda.
Toda močan državni intervencionizem v bančni sistem in v ekonomijo kot tako ni nič novega. Tudi kriza sama je njegov rezultat: ko je leta 2001 eksplodiral digitalni balon, je padla odločitev, da se olajša najemanje kreditov in se rast tako preusmeri v zagotavljanje stanovanj. In če razširimo svoj pogled in z njim zaobjamemo globalno realnost, vidimo, da politične odločitve tkejo samo teksturo mednarodnih ekonomskih odnosov. Televizija CNN je pred nekaj leti poročala o Maliju in realnosti mednarodnega »prostega trga«. Stebra malijskega gospodarstva sta bombaž na jugu in govedo na severu, oba pa sta v težavah, ker zahodne sile kršijo prav tista pravila, ki jih poskušajo brutalno vsiliti siromašnim narodom tretjega sveta. Mali proizvaja prvovrsten bombaž, a težava je v tem, da ZDA za finančno pomoč svojim pridelovalcem bombaža namenijo več denarja, kot znaša celoten državni proračun Malija, zato ni nič čudnega, da malijski bombaž ne more konkurirati bombažu Združenih držav. Na severu pa povzroča težave Evropska unija: malijska govedina ne more konkurirati visoko subvencioniranemu evropskemu mleku in govedini - Evropska unija vsako kravo subvencionira s približno 500 evri na leto, to pa je več, kot znaša malijski bruto proizvod na prebivalca. Zato se ne smemo čuditi opazki malijskega ministra za gospodarstvo: ne potrebujemo vaše pomoči ali nasvetov ali lekcij o dobrodejnih učinkih odprave ekskluzivnih državnih regulacij, prosimo le, da se držite svojih lastnih pravil proste trgovine, in naših tegob bo tako rekoč konec ... Kje so v tem primeru republikanski zagovorniki prostega trga? Nikjer, kajti kolaps Malija je realnost tega, kaj za ZDA pomeni dajanje prednosti lastni državi.
Vse to jasno nakazuje, da ni nevtralnega trga: politične odločitve so tiste, ki v vsaki posamezni situaciji regulirajo koordinate tržnih odnosov. Prava dilema torej ni »Državna intervencija ali ne?«, pač pa »Kakšna državna intervencija?«. In TO je RESNIČNA politika: prizadevanje za definiranje osnovnih »apolitičnih« koordinat naših življenj. V nekem smislu so vsi politični problemi nestrankarski, zadevajo vprašanje: »Kaj JE naša država?« Potemtakem je prav debata o finančnem načrtu RESNIČNA politika, ki zadeva odločitve o temeljnih potezah našega družbenega in ekonomskega življenja ter celo mobilizira prikazen razrednega boja (Ali Wall Street ali navadni posojilojemalci? Ali državna intervencija ali ne?). Ni »objektivne« strokovne pozicije, ki samo čaka na realizacijo, pač pa je treba zavzeti politično stališče.
McCain je 24. septembra prekinil kampanjo, odšel v Washington in napovedal, da je čas, da damo na stran strankarske razlike. Je bilo to dejanje zares znak pripravljenosti, da se prekine strankarska politika in se pri spoprijemanju z realnimi težavami, ki zadevajo vse nas in ne le »nas« proti »njim«, država postavi na prvo mesto? Vsekakor NE - vse prej je to bil neke vrste »Gospod McCain gre v Washington« iz starega filma Franka Capre. Politika je natanko prizadevanje definiranja tega »nevtralnega« terena, zato je McCainov predlog preseganja strankarskih ločnic čista politika, politična poza, strankarska politika v preobleki nestrankarstva, obupan poskus, da vsili SVOJO stran kot nekaj univerzalnega/apolitičnega. Kar je še slabše od »strankarske politike«, je strankarska politika, ki nosi masko nestrankarstva: takšna politika svojega nasprotnika izključuje še radikalneje od navadne strankarske politike, ker se vsiljuje kot glas Celote, s čimer nasprotnika reducira na dejavnik posamičnih interesov.
Zato se je Obama odzval pravilno, ko je zavrnil McCainov poziv k odlogu prve predsedniške debate in poudaril, da je spričo krize POLITIČNA debata o odgovorih obeh kandidatov na razmere še toliko nujnejša. Clinton je leta 1992 dobil volitve pod sloganom »It's the economy, stupid!« (»Za ekonomijo gre, tepec!«). Demokrati bodo dobili te volitve, če jim bo volivcem uspelo prenesti sporočilo: »Za POLITIČNO ekonomijo gre, tepec!« ZDA ne potrebujejo manj, temveč VEČ politike.
Rešitev? Veliki nemški idealistični filozof Immanuel Kant na konservativni moto »Ne misli, ubogaj!« ni odgovoril z geslom »Ne ubogaj, misli!«, temveč z »Ubogaj, TODA MISLI!« Ko nas izsiljujejo z rečmi, kot je finančni načrt, ne smemo pozabiti, da smo dejansko izsiljevani, zato se moramo upreti populistični skušnjavi izražanja jeze in s tem udarjanja po nas samih. Namesto takšnega impotentnega acting out je treba krotiti lastno jezo in jo preoblikovati v hladno odločenost, da mislimo, mislimo na zares radikalen način, in se vprašati, kakšna je ta družba, v kateri živimo, da omogoča takšno izsiljevanje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.