9. 10. 2008 | Mladina 41 | Politika
Kam je izginila Kamniška Bistrica?
Nepremišljena prizadevanja za varovanje okolja lahko povzročijo več škode kot koristi
Na nekaterih odsekih struge je voda povsem izginila
© Domžalsko-kamniške novice
Pred nekaj manj kot dvema tednoma, v nedeljo, je voda v strugi Kamniške Bistrice, manjše reke, ki izvira nad Kamnikom in se vzhodno od Ljubljane izlije v Savo, naenkrat izginila. To se je zgodilo na približno kilometrskem odseku struge v bližini Vira pri Domžalah. Ribiči so takoj sprožili reševalno akcijo, po zaslugi katere jim je uspelo rešiti približno pet ton rib. Nekaj sto kilogramov jih je poginilo. Ko so naslednji dan na kraj dogodka prispeli predstavniki Agencije za okolje, je bil pretok reke vnovič ustrezen.
Kaj se je torej zgodilo v vmesnem času? Rajko Bajec, predsednik Ribiške družine Bistrica, je prepričan, da bi morali odgovorne iskati med lastniki malih hidroelektrarn (MHE), postavljenih na reki in njenih kanalih. Po podatkih okoljskega ministrstva je takih elektrarn kar dvajset. »Lastniki malih hidroelektrarn sami regulirajo pritok vode na svoje centrale,« opozarja. Ob tem poudarja, da pa verjetno to ni bil edini razlog za tako drastičen upad vodostaja. Kot nam je povedal, so namreč prav v tistem času delavci iz struge odstranjevali prodnate sipine, ki bi lahko ob močno naraslem vodostaju povzročile poplave. Po njegovem sklepanju so verjetno odstranili nekoliko preveč materiala, kar naj bi povzročilo, da je voda poniknila v tla. A ker je bil pretok naslednji dan vnovič ustrezen, je najbolj logično sklepati, da se je eden od upravljalcev jezov malih hidroelektrarn zavedel svoje napake in jo, ko je bilo že prepozno, hitro popravil. Bajec je jezen na ministrstvo za okolje: »Bistrica kot matična reka z zakonom nima določenega biološkega minimuma, minimalnega vodostaja. Na vsakem sestanku sem prosil, naj ga določijo, in vedno sem naletel na gluha ušesa.«
Seveda smo se posledično obrnili na ministrstvo. Kot nam je povedala njihova predstavnica za odnose z javnostmi Darija Dolenc, ima ministrstvo že pripravljeno uredbo, s katero bi določali ekološko sprejemljiv pretok, vendar določitev tega ni zadosten pogoj za izvajanje vodne pravice brez škode za okolje. Po mnenju ministrstva je v primeru Kamniške Bistrice nujno uskladiti obratovalne pravilnike zaporednih MHE in drugih uporabnikov. Kot poudarja Dolenčeva, je v Sloveniji, še posebej na hudourniških vodotokih, kot je tudi Kamniška Bistrica, značilno izredno nihanje pretoka. »Tu je raba voda, ki ima za posledico fizičen odvzem vode iz vodotoka, vedno problematična. V razmerah, ki jih lahko pripisujemo tudi podnebnim spremembam, se stanje še poslabšuje. Pri tem upravljanje voda postaja izredno zahteven in celovit proces, ki pa nam ga v Sloveniji na ravni upravljanja posameznih vodotokov še ni uspelo v celoti zadovoljivo vzpostaviti.« Šepalo naj bi predvsem na področju ažurnega in celostnega obveščanja o morebitnih nenadnih spremembah vodostaja. Na ministrstvu opozarjajo, da sta pomembnejši od določitve biološkega minimuma odgovorno ravnanje uporabnikov vodotokov in spoštovanje dogovorov, ti pa v obravnavanem primeru očitno niso bili spoštovani. Po njihovem prepričanju zato primeri neizvajanja vodne pravice lahko kažejo le na neusposobljenost nosilcev vodnih pravic ali za namerno škodljivo ravnanje.
Opozarjajo na še eno pomembno dejstvo, ki stvar dodatno zaplete, in sicer da sta ob Kamniški Bistrici na območju Domžal iz dveh mlinščic, Radomeljske in Homške, (kanalov, prek katerih so vodo nekdaj speljevali na mline), nastala enakovredna vodotoka in da za vse tri vodotoke preprosto ni dovolj vode. »V samih mlinščicah pa je tudi razvit razmeroma bogat vodni ekosistem, vključno z ribjim življem, ki zahteva velik razmislek o tem, kje imeti vodo in kje ne, če smo pozorni na ekosistemski vidik.«
Zakon o vodah je glede zagotavljanja ekološko sprejemljivega pretoka dokaj jasen. V 71. členu določa, da mora biti ta pri posebni rabi površinskih voda v vseh letnih obdobjih zagotovljen. Natančneje je pretok določen ločeno v vsakem vodnem dovoljenju ali v koncesijski pogodbi. 122. člen zakona pa med drugim določa, da je treba izvajanje vodne pravice prilagoditi razmeram tako, da se pri tem prepreči ogrožanje vodnih ekosistemov. Za kršenje tega določila predvideva tudi odvzem vodne pravice. Tega ukrepa za zdaj okoljski inšpektorat še v nobenem primeru ni izrekel. Poleg tega so z zakonom predvidene tudi denarne kazni, do 125.000 evrov za pravne in 1200 evrov za fizične osebe. Na inšpektoratu za okolje poudarjajo, da je za preiskovanje pogina rib pristojna policija (ta naj bi že začela zbirati obvestila), njihovi inšpektorji pa bodo v teh dneh preverili, ali so imetniki vodne pravice upoštevali v pogodbah določene standarde.
Male hidroelektrarne se razlikujejo glede na to, ali so vključene v elektroenergetsko omrežje (v tem primeru so lastniki imetniki koncesij, ki jih podeli ministrstvo za gospodarstvo) ali pa so namenjene lastni rabi (zadošča vodno dovoljenje, ki ga izda Agencija za okolje). MHE s koncesijo je v Sloveniji trenutno 457, tistih z vodnim dovoljenjem pa 11. Lastnikom, ki proizvedeno elektriko pošiljajo v omrežje, država v skladu s politiko spodbujanja rabe obnovljivih virov energije zagotavlja enotno letno odkupno ceno med 63 in 66 evrov na megavatno uro, ob tem pa so upravičeni še do premije med 11 in 13 evri na MW/h. Povprečna zasebna mala hidroelektrarna z močjo med 20 in 50 kilovatov na leto proizvede približno od 100 do 200 MW/h, kar za lastnika pomeni prihodek v višini od 8 do 16 tisoč evrov. A kot poudarja podpredsednik Zveze društev MHE Anton Kosel, je investicija v MHE dokaj draga (od 1500 do 4000 evrov na kilovat moči), tako da mora za povrnitev stroškov začetne investicije, ki je država ne subvencionira, delovati precej dolgo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.