9. 10. 2008 | Mladina 41 | Svet
»Naši fantje« na delu
Zakaj je Ivo Sanader, mož, ki vedno nastopa samozavestno, tudi takrat, ko ve, da nima prav, ta teden jecljal in govoril zmedeno
Oče in hči: Zvonimir in Ivana Hodak
© Cropix
»Zdaj pobijajo že otroke,« je ključna misel iz članka Davorja Butkovića v Jutarnjem listu, ki govori o razmerah na zagrebških ulicah po umoru Ivane Hodak (26). Šlo je za klasično mafijsko usmrtitev - mlada pravnica je v ponedeljek ob 11.00 stopila iz svojega stanovanja v najožjem središču Zagreba. Neznani morilec, o katerem se ve le, da je star od 30 do 35 let in da je nosil siv suknjič, ji je hladnokrvno pognal v glavo dve krogli in izginil. Njena mati, Ljerka Mintas Hodak, nekdanja podpredsednica hrvaške vlade, je prav takrat pila kavo pri sosedi v prvem nadstropju. Ženski sta slišali strele, čeprav je morilec uporabil dušilec, stopili na hodnik in pred hišo zagledali Ivano v mlaki krvi.
Novica se je v hipu razširila po državi in pretresla ljudi - zaradi vsega navedenega, pa tudi zato, ker je oče ubite Zvonimir Hodak znan zagrebški odvetnik, ki brani generala Vladimirja Zagorca, osumljenega, da je iz blagajne obrambnega ministrstva ukradel dragulje, vredne nekaj milijonov evrov.
To je treba nekoliko pojasniti. Za Hrvaško je leta 1991 veljala prepoved uvoza orožja, ker pa je bila država v vojni, je orožje seveda kupovala na črno in pri tem uporabljala najrazličnejše kanale, tudi zveze s tedanjim slovenskim obrambnim ministrom Janezom Janšo. Vladimir Zagorec, nekdanji geodetski tehnik in voznik pomočnika obrambnega ministra Ivana Čermaka, je leta 1993 po posredovanju samega obrambnega ministra Gojka Šuška prevzel nabavo orožja. Orožje je ves čas prihajalo v državo tudi ob pomoči kriminalnih združb. Sodelavcem teh je prav Šušak zagotovil nekakšen privilegiran status in jih klical »naši fantje«. »Naši fantje« so postali tako rekoč nedotakljivi, ko se je vojna končala, pa so še naprej opravljali svoje donosne posle, skoraj bi lahko rekli pod pokroviteljstvom države, natančneje radikalne desne frakcije, ki se pogosto enači s t. i. Hercegovci. Kmalu sta se izoblikovala dva klana, prvega je vodil Vjeko Sliško, ki pa so ga leta 2001 ubili, drugega Božidar Petrač. To dokazuje, da niti koalicijska vlada, ki jo je vodil Ivica Račan in ki je na oblast prišla kako leto prej, ni imela moči, da bi se neposredno spoprijela z mafijo, zato se je ta vse bolj krepila. Prelomno je bilo leto 2004, ko je Petrač ugrabil sina generala Zagorca in ko je postalo jasno, da se napoveduje nov spopad, ker je očitno prišlo do navzkrižja interesov. Petrač je nato pobegnil, aretirali so ga v Grčiji in zdaj prestaja zaporno kazen. No, očitno pa spor med njim in Zagorcem še ni končan. Zagorec je pred obtožbami, da je odtujil milijonska sredstva, namenjena za nakup orožja, pobegnil na Dunaj in so ga šele pred nekaj dnevi izročili Zagrebu. Njegov odvetnik Hodak je nenehno opozarjal, da je Zagorčevo življenje na Hrvaškem v nevarnosti, seveda pa ni niti slutil, da bo žrtev njegova hči.
V torek je v pogovoru za Hrvaško televizijo odkrito dejal, da »vsi umori na Hrvaškem v zadnjih desetih letih nosijo isti podpis«. Ni hotel naravnost povedati, na koga misli, a popolnoma jasno je, da je mislil na Petrača. Ubita Ivana Hodak je bila že nekaj časa v ljubezenski zvezi s Petračevim odvetnikom, zato je njen oče prepričan, da se je »nekdo bal, da bi ji odvetnik zaupal pomembne podatke, ona pa bi jih potem razkrila očetu«.
Ta dogodek, ki potrjuje moč mafije na Hrvaškem, je državo pretresel do temeljev, čeprav gre za samo enega od številnih letošnjih mafijskih obračunov. Najprej so pretepli direktorja gradbenega podjetja, ki se je odločil prekiniti sumljive poslovne zveze, potem urednika Jutarnjega lista Dušana Miljuša, ki je pisal o organiziranem kriminalu, in nedavno še enega direktorja gradbenega podjetja. Vsi trije primeri ostajajo nerešeni, premier Ivo Sanader pa je kljub vsemu še pred nekaj dnevi trdil, da je »Zagreb varnejši od Washingtona«, in branil notranjega ministra Berislava Rončevića, ki je policijske sile spolitiziral in jih tako onemogočil. Sanader se je zdaj, pod težo ponedeljkovega umora, odločil za zamenjavo nesposobnega Rončevića in popolnoma nekompetentne pravosodne ministrice Ane Lovrin. Zamenjala ju bosta nekompromitirana profesionalca - notranje zadeve bo prevzel Tomislav Karamarko, ki je blizu predsedniku Mesiću, pravosodje pa Ivan Šimonović, izkušen diplomat. Ta odločitev je izjemna v sodobni hrvaški zgodovini in kaže na resnost težav. Karamarko in Šimonović sta nestrankarska človeka, Sanader pa je s tem imenovanjem odkrito priznal, da njegova stranka preprosto nima ljudi, dovolj sposobnih za spopad z mafijo, ki je očitno preniknila v vsako poro družbe. Kdor je videl in slišal Sanaderja takoj po strašnem zločinu, mu je bilo jasno, kako pretresen je bil. Mož, ki vedno nastopa samozavestno, tudi takrat, ko ve, da nima prav, je jecljal in govoril zmedeno. Takšnega Sanaderja še nismo videli. Na njegovo srečo je opozicija delovala še bolj zmedeno. Radimirju Ćačiću, predsedniku ljudske stranke (HNS), in Zoranu Milanoviću, predsedniku največje stranke, socialdemokratov (SDP), se je zdelo, da je zdaj pravi čas za spodnašanje vlade. Vsaka stranka prevzema odgovornost za svoje politične odločitve, toda Milanovićev poziv k razpisu volitev, ko v državi vladajo tako rekoč izredne razmere, je bil preprosto politično napačen. Ni rečeno, da Sanader, če njegovi ukrepi ne bodo učinkoviti, ne bo prisiljen odstopiti, vendar bo to storil izključno pod pritiskom javnosti (nekateri mediji so že pozvali vlado, naj napove vojno mafiji ali odstopi), ne zaradi delovanja opozicije. Marsikdo je prepričan, da bi bilo bistveno pametneje podpreti akcijo vlade in tako opozoriti mafijo in organizirani kriminal, da obstaja politični konsenz, da se končno obračuna s to družbeno pošastjo. Da pa bi bilo vse skupaj lahko Sanaderju v prid, potrjuje tudi podatek, da so nekatere zločinske skupine, ki niso neposredno vpletene v obračun, policiji menda ponudile pomoč pri iskanju storilca in organizatorjev, s čimer bi si rade ohranile nedotakljivost. Vsi se seveda bojijo množičnih aretacij, saj bi izjemno slabo vplivale na posel. Precej »naših fantov« pa se je medtem že lotilo legalnih in zelo donosnih opravil.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.