Dr. Boris Vezjak

23. 10. 2008  |  Mladina 43  |  Politika

Državno novinarstvo

Ko reporter Surla skoči iz okvirjev oddaje Hri-bar

Dr. Boris Vezjak, Filozofska fakulteta Maribor, filozof in publicist

Dr. Boris Vezjak, Filozofska fakulteta Maribor, filozof in publicist
© Marko Pigac

Lanska ekspresna božična raziskava Fakultete za uporabne družbene študije (FUDŠ) o »medijski svobodi in avtonomiji v Sloveniji v letu 2007« je doživela številne odklonilne odzive. Njena poglavitna avtorja, Matej Makarovič in Matevž Tomšič, sta si kasneje na vse kriplje prizadevala obraniti njeno čast v svojih številnih kolumnah (omenjena hkrati zasedata pomembno mesto v javnem medijskem prostoru), negativno mnenje o njej, ki so ga izrazili »nepravi« medijski strokovnjaki, pa je bilo nedvoumno. Raziskava, so dejali, boleha za hudimi metodološkimi in raziskovalnimi hibami in ni vredna resne strokovne presoje.
Ker smo te dni na spletni strani ministrstva za kulturo ugledali že novo pod naslovom »Medijska svoboda na Slovenskem 2008«, so pričakovanja javnosti, tudi davkoplačevalcev, upravičeno visoka. Kot vse kaže, sta se prejšnja avtorja umaknila, saj so pod novo podpisani naslednji raziskovalci: Borut Rončević (vodja skupine), Mirna Macur, Mišela Mavrič, Urša Šinkovec in Tamara Besednjak (slednji sta sodelovali že v prejšnji). Da gre za FUDŠ pomemben projekt, dokazuje že dejstvo, da so Tomšič, Makarovič, Rončević in Macurova bivši ali sedanji dekani ali prodekani te fakultete. In v čem se letošnja dognanja razlikujejo od lanskih? Če smo se takrat zgražali nad metodološkimi izhodišči (predalčkanje komentarjev v rubrike »provladno«, »antivladno«, »proopozicijsko«, »antiopozicijsko« ali »uravnoteženo«, po nazorski liniji pa pod »levo«, »desno« in »nevtralno«), se bomo tudi letos. Avtorji so namreč metodologijo ohranili nespremenjeno. Celo več: svoja metodološka načela so dobesedno prekopirali iz lanske analize (strani 24-31), vključno z nekakšno razlago o posebnostih pojmovnih ekstenzij »levega« in »desnega« pri nas. Podobno so skoraj prepisali vse raziskovalne cilje (analiza stopnje svobode slovenskih tiskanih medijev v smislu prisotnosti/odsotnosti političnih, ekonomskih in drugih pritiskov, kako se ti izražajo v načinu in vsebini medijskega poročanja, in podobno). Tu so storili korak naprej in zdaj ne etiketirajo kot »levih« in »desnih« le vsebin zapisov, temveč tudi že kar časopise: Finance so tako »desne«, Mladina je »izrazito levičarska«. Z uvedbo distinkcije med »poskusi vplivanja« in »realiziranimi ali efektivnimi pritiski« vlade na medije so potem svoj raziskovalni cilj lani tudi srečno dosegli: na koncu so naročniku, torej vladi, postregli z globokoumno ugotovitvijo, da »vlada pri vplivanju na medije ni preveč uspešna in učinkovita«, kot se je izrazil Makarovič. Abotnost brez primerjave.
Če so si avtorji dovolili »copy-paste« najbolj sporne točke raziskave, verjetno nima smisla istega storiti s kritiko. Zato se raje zadržimo pri tistem, kar je resnično novega v njej. Noviteto prinaša vladi ponujena receptura v poglavju »Sklepne misli« tik pred koncem 125 strani dolge analize. Namesto nasveta o premajhni uspešnosti tam ponujajo nič manj kot uvedbo reporterja Surle v novinarski ceh - zavzemajo se za »državne novinarje«, kot jim pravijo. Za kaj gre? Po njihovem mnenju bi država morala v imenu pluralnosti vplivati na raznolikost novinarjev, ki objavljajo v posameznem mediju. Njihova »genialna« pogruntavščina je v tem, da pluralnosti ne dosežeš s postopkom »uravnoteženja« vsebin, temveč z uravnoteženjem ljudi, ki bodo to storili tako rekoč poklicno: »To lahko naredi tako, da namesto direktnih subvencij medijem zakupi določen medijski prostor (na primer dve strani časopisa, dve tedenski oddaji na televiziji in radiu in podobno), v katerem objavljajo državni novinarji. To so novinarji, ki jih neposredno plačuje država.« Vendar se prebliski medijskega inženiringa po slovensko tu ne nehajo. Po njihovem lahko država zaradi svoje moči in možnosti »izbere najboljše novinarje, jih neposredno plačuje in jih spodbuja k raziskovalnemu novinarstvu«, saj ima več denarja, kot so ga v to dejavnost pripravljene investirati medijske hiše. Ponujajo tudi ključ delitve ljudi: izbrala bi tiste »izmed svojih novinarjev, ki so po svoji vrednostni orientaciji in stilu različni od posameznega medija, v katerem je zakupila svoj prostor in tako omogočila objavljanje svojim novinarjem«. Raziskovalci FUDŠ-a navajajo še tri pozitivne učinke: direktne subvencije ne bi bile več potrebne, pluralizem posameznega medija bi se »zagotovo povečal«, hkrati pa bi ga lahko »empirično izmerili«.
Inženiring novinarskih duš v imenu Uravnoteženosti, če bi že bil dopusten ali celo izvedljiv, boleha za kopico napačnih predpostavk, zato ga je nemogoče jemati resno. Prvič, v krasnem novem medijskem svetu bi bil novinar vse to, kar ne sme biti: od oblasti odvisna dobro plačana pokveka, ki uslužno raziskuje tisto, kar ugaja vladi (državni novinar pač ne bi bil nič drugega kot vladni novinar). To pa je skregano z vsemi novinarskimi načeli in standardi. Drugič, državni intervencionizem v medije bi morali najostreje obsojati, tu pa k njemu nekdo naravnost poziva v slogu »v vsak medij po enega politkomisarja za uravnoteževanje«. Ne kdorkoli, »pravi« medijski strokovnjaki v »pravi« raziskavi. Tretjič, nasilno, politično dirigirano uravnoteževanje medijev je zgolj medijska ždanovščina po načelu »Fiat pluralitas, pereat mundus« - naj živi pluralizem, tudi če izgine svet. In četrtič: dragi raziskovalci, volitve so mimo.
Če so nas lani prepričevali, da je vlada premalo učinkovita pri pritiskih na medije, so to letos dobesedno prevedli v pobudo, da vanje nastavi svoje ljudi. S tem so avtorji izkazali ne le svojo obsedenost z uravnoteženostjo kot politično uvedenim konceptom Janševe oblasti, temveč pokazali, da so skozi njihova usta prišle na plano njene mokre sanje - imeti svoj vpliv v medijih, in to karseda v neposredno nepotlačeni obliki. Ob tem so spregledali dvoje: prvič, da smo državne novinarje v obliki reporterjev Surl v zadnjih štirih letih že dobili. In drugič, da se sami najbolje kvalificirajo kot to, o čemer govorijo, ter da svojo vlogo »državnih raziskovalcev« pojmujejo kot intervencionistični »larplurartizem«.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.