Vanja Pirc

23. 10. 2008  |  Mladina 43  |  Politika

Strasti komercializacije

TVS se spušča v bitko za višjo gledanost s komercializacijo, hkrati pa spotika oddaje, ki so plod lastne ustvarjalnosti

Prizor iz nadaljevanke Brat bratu, ki je nastala na podlagi britanske nadaljevanke Samo bedaki in konji

Prizor iz nadaljevanke Brat bratu, ki je nastala na podlagi britanske nadaljevanke Samo bedaki in konji
© Miro Majcen

V ponedeljek, približno leto dni zatem, ko je TV Slovenija (TVS) izvedla avtorski idejni natečaj za dnevno nadaljevanko domače produkcije, se je začelo snemanje prve slovenske telenovele. Nadaljevanko z naslovom Strasti producira VPK, v glavnih vlogah bodo med drugim nastopili Jože Vunšek, Ajda Smrekar, Miha Rodman, Katarina Čas in Jonas Žnidaršič, vsak izmed za zdaj predvidenih 110 delov nadaljevanke pa naj bi stal 13.000 evrov.
Dnevno nadaljevanko Strasti bodo predvajali tik pred TV Dnevnikom, s čimer naj bi slednjemu pomagali dvigniti gledanost. TV Dnevnik namreč po gledanosti že leta zaostaja za informativno oddajo 24 ur, ki jo predvaja komercialna televizija Pop TV. Podobno so storili tudi na Hrvaškem, kjer je njihova javna televizija že pred leti začela občinstvo 45 minut pred osrednjo informativno oddajo pred tv-ekrane vabiti z domačimi telenovelami.
TVS se je torej še bolj spustila v bitko za višjo gledanost, to pa namerava tudi tokrat bojevati zlasti z zabavnim programom, ki je izrazito komercialen. Res je, da morajo tudi javne televizije ponujati program, ki je namenjen najširšemu občinstvu. A telenovele so žanr, ki je, čeprav ga predvajajo tudi javni RTV-servisi, izrazito povezan s televizijami v zasebni lasti. V naš prostor ga je pripeljala komercialna Pop TV oziroma podjetje Pro Plus in prvo tovrstno nadaljevanko, mehiško Esmeraldo, je v povprečju spremljalo kar 76 odstotkov celotnega tv-občinstva. V podjetju Pro Plus, ki že leta predvaja številne tuje telenovele, se za snemanje lastne dnevne nadaljevanke doslej še niso odločili, zato se jim zdi toliko bolj nenavadno, da se je za to odločila nacionalka, ki je financirana iz državnega proračuna in RTV-naročnin. Sprašujejo se, ali ne bo TVS zaradi financiranja te izrazito komercialne vsebine gledalce morda prikrajšala za druge programe, ki jih mora zagotavljati v skladu z zakonodajo. Ta nacionalki nalaga, da mora predvajati »večinski delež kulturnih, umetniških, informativnih, dokumentarnih in izobraževalnih vsebin«.
Ločnica med javnimi in komercialnimi televizijami sicer ni nujno črno-bela. Ko je Pop TV v želji, da bi nacionalki »ukradla« ključni programski pas, vpeljala oddajo 24 ur, je ta postala po kakovosti primerljiva z nacionalkinim Dnevnikom. Dr. Jože Vogrinc s Filozofske fakultete pravi, da je šlo potem na komercialki po tej poti še nekaj oddaj, ki nagovarjajo gledalce še kako drugače kot samo kot tarče za oglaševalce. RTV Slovenija pa se na Popove pobude ni odzvala z večjim številom oddaj, ki bi nagovarjale različne skupine ljudi z različnimi problemi in interesi, ampak se je odzvala »komercialno«, tako da po novem išče najmanjši skupni imenovalec - »povprečnega gledalca«.
Ta medsebojna konkurenca se kaže že v izbiri tem v informativnih programih na obeh televizijah. »Od nekod zunaj nam grozijo NLP-ji, meteoriti, teroristi in finančna kriza, na domačem vrtu pa zakopavamo in izkopavamo kosti, si krademo gnila jajca izpod riti in podobno. V načinu obravnave tem v poročilih se kaže komercializacija kot prilagajanje tipu gledalca, ki bere kvečjemu Slovenske novice ali brezplačnike,« pravi Vogrinc. Medsebojna konkurenca se kaže tudi v tem, da lahko v zabavnih oddajah in v pogovorih o domnevno resnih temah naletimo na iste sogovornike, pa tudi v tem, da v resnih debatah, npr. v Odmevih, komentatorjev ne izbirajo glede na področje, na katerem imajo znanstveno integriteto in avtoriteto, ampak je pomembneje, da jih gledalci že poznajo kot komentatorje in da jasno sodijo po prepričanju vsak na eno stran politične sredine.
Tudi sama ponudba nacionalkinih oddaj se pogosto brez težav kosa s ponudbo komercialnih televizij. Pa ne le zato, ker nacionalka v oddaji Dobro jutro, ki jo ureja odgovorna urednica parlamentarnega kanala Ljerka Bizilj, po novem ponuja zavetje nekaterim slovenskim vedeževalcem, med njimi sta tudi Danijel Šmid - Danny, ki je nekoč bral iz kart na Kanalu A, in Maruča, ki jo še vedno lahko opazimo med prebiranjem kristalov na TV Pika, temveč tudi zaradi ponudbe v nacionalkinih elitnih, najbolj gledanih terminih.
Na prvem programu, ki je tradicionalno bolj gledan od drugega, si lahko v časovnem pasu med 20. in 22. uro ogledamo denimo razvedrilni oddaji Piramida in Na zdravje, prva je licenčna zabavnica, druga pa turbofolk nadaljevanje Rakete pod kozolcem, ki jo je nekoč predvajal Pop TV. Lahko si ogledamo tudi novo domačo nadaljevanko Brat bratu, ki je predelava angleške Samo bedaki in konji in pri kateri naj bi za 64 delov plačali 1.792.000 evrov, ob tem pa iz svojih stroškovnih enot dodatno prispevali še tehniko, reportažni avto, ljudi in opremo. Tedenske informativne oddaje, denimo Tednik, ki so bile nekoč na sporedu ob 20. uri, so zdaj na vrsti šele po 21. uri, tedenske kulturne oddaje, kot sta Osmi dan in Ars 360 stopinj, pa še bistveno pozneje.
Kljub vse očitnejši bitki za gledanost pa je TVS zavzela mačehovski odnos do nekaterih oddaj, ki so plod lastne kreativnosti. Satirično oddajo Hri-bar so iz dobro gledanega termina povsem nerazumno preselili na soboto okoli 23. ure. Kot da ne bi želeli, da bi jo kdo gledal. Prav tako nerazumna se zdi odločitev vodstva TVS, da novo informativno oddajo Polemika, ki je nadomestila Vroči stol, umesti na spored ob ponedeljkih ob 21. uri, ko je na drugem programu kultna informativna oddaja Studio City. Bi takšno potezo sploh lahko razumeli kako drugače kot ustvarjanje rivalstva med lastnimi informativnimi oddajami? Verjetno tudi ni potrebno posebej ugibati, kateri je vodstvo bolj naklonjeno ...
A glavni problem je drugje. Od javne televizije je danes ostalo zelo malo. Ok, ponuja nam sicer korektne dokumentarce, ki pobirajo nagrade, v petkov elitni termin na prvem programu TVS se je prebila serija za otroke Anica, ... A razlika med javno televizijo in njeno komercialno konkurentko se zdi kljub temu vse manjša - vse bolj sta si podobni, obe komercialni. S tem pa izginja javni interes za poseben položaj in javno financiranje javne televizije.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.