Konec »konca zgodovine«

Po krizi bo svet precej drugačen, kot je zdaj. Kriza je dosegla stopnjo, v kateri njeno razreševanje začenja spreminjati svetovni gospodarski red.

Dr. Jože Mencinger

Dr. Jože Mencinger
© Miha Fras

Prišli smo do konca »konca zgodovine«. Slaba štiri desetletja trajajoči samoumevnostni cikel tržnega fundamentalizma, ki ga je močno okrepil propad socialističnih gospodarstev, je najbrž končan. Končal se je dve leti po smrti »najvplivnejšega ekonomista druge polovice 20. stoletja«, nobelovca Miltona Friedmana, ki je bil nosilec vere v nezmotljivost svobodnega trga in v škodljivost državnih posegov. Svet je spet na »poti v suženjstvo« bi dejal Friedrich Hayek, prav tako nobelovec in simbol ideje o brezmejni gospodarski svobodi. Hayek je, kar njegovi občudovalci spregledujejo, sicer priznaval, da država mora skrbeti za gospodarstvo, in tudi, da največjo škodo liberalizmu povzročajo nekritični zagovorniki laissez-faire kapitalizma, vendar je v zagovor čilskemu diktatorju Pinochetu menil, da je diktator, ki podpira gospodarsko svobodo, boljši od demokratične ureditve, ki gospodarsko svobodo omejuje. Njuni učenci in »učenci«, ki zmeraj znova hvalijo vsakokratno »cesarjevo novo oblačilo«, se hitro spreobračajo k novi veri, zdaj so skoraj vsi že keynesianci. »Učenci«, ki so že ob omenjanju možnosti finančne in gospodarske krize ali dvomih o popolnosti finančnih trgov izgubili razsodnost, zdaj razpravljajo o tem, ali bo kriza imela obliko črke V (kratkotrajna kriza, ki ji malone takoj sledi rast), U (kriza, ki je dolgotrajnejša) ali L (kriza, ki traja desetletje ali več). Celo lastniki finančnih skladov bi se zdaj najraje podali na »pot v suženjstvo«, država naj bi tudi njim pomagala z jamstvi zaščititi njihove »visoko donosne« naložbe.

Komentarjev o krizi je toliko, da je težko povedati kaj novega ali ne ponavljati starega. Kakorkoli, stanovanjski krediti so bili le povod za zdajšnjo finančno krizo; namesto hiš bi to lahko bile kreditne kartice, vlaganja v vrednostne papirje ali kaj drugega. Brez »finančnih inovacij«, ki so bankam omogočale nepremičninske kredite prodajati kot nov visoko donosen »finančni produkt«, bi se kriza končala, kjer se je začela; na nepremičninskem trgu ZDA. Ne bi postala globalna. Da je zdaj ne bo mogoče rešiti le z novim »denarjem«, kar so doslej zaman poskušale narediti evropske centralne banke, ali z boljšo regulacijo zdajšnjega finančnega sistema in da finančna kriza prehaja v realno recesijo ali celo depresijo, je že nekaj časa gotovo. Kako se bo razpletla, bo dobila obliko V, U ali L, pa ne. Bo sestavina krize tudi bankrot ameriške državne blagajne oziroma razglasitev, da ne more odplačevati dolgov, in če, kako bo to naredila, se tudi ne ve. Ne gre spregledati, da se upnikom zaustavi produkcija, ki jo vzdržujejo tako, da dolžniku ZDA finansirajo tako tekoči kot proračunski primanjkljaj in da je dolar še svetovni denar. A za ZDA to ni nekaj povsem novega. Po vietnamski vojni so 15. avgusta 1971 razglasile nezamenljivost dolarja za zlato, kar za takratne lastnike dolarjev oziroma upnike najbrž ni bil mnogo manjši šok, kot bi bila razglasitev nesposobnosti odplačila dolga za zdajšnje, saj je na zamenljivosti dolarja za zlato malone tri desetletja temeljila svetovna gospodarska ureditev. Kar nekaj znakov je, ki kažejo, da dolar po končani krizi ne bo več svetovni denar; mednje sodijo poskusi doseči složnost med državami, ki sestavljajo skupino BRIC (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska) in ki za svetovno krizo bolj ali manj odkrito obtožujejo ZDA.
Po krizi bo svet precej drugačen, kot je zdaj, saj je že dosegla stopnjo, v kateri njeno razreševanje začenja spreminjati svetovni gospodarski red. To bo kapitalizem, torej gospodarski red, ki temelji na pretežno zasebni lastnini, to je potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za gospodarsko učinkovitost. Tega tudi zdajšnja začasna in »začasna« podržavljanja bank, zavarovalnic ali drugih delov gospodarstva ne bodo spremenila. Različic kapitalizma pa je veliko. V štiridesetih letih prevlade zdajšnje različice je namesto socialnotržnega kapitalizma nastal »casino kapitalizem«, v njem so lastnike podjetij zamenjali lastniki premoženja, iz delavcev pa je nastala »delovna sila«. Za temi dogajanji so bile velike prerazdelitve družbenega produkta med delom in kapitalom; delež dela, ki je bil pred tridesetimi leti približno 75 odstotkov BDP, se je skrčil na 68 odstotkov, delež kapitala pa se je s 25 odstotkov povečal na 32. Sočasno pa se je na strani uporabe BDP delež investicij s približno 25 odstotkov skrčil na 18. Razlika (med 18 in 32 odstotki) je šla v privatizacije, prevzeme in špekulacije. Prav ta razlika je omogočila nastajanje vsakovrstnih finančnih skladov, ki so si izmišljali nove »finančne produkte«, s katerimi so povečevali razdaljo med varčevalci in investitorji; temu se je reklo finančno poglabljanje. Uspešnost gospodarstev so začeli meriti s finančno poglobljenostjo, poenostavljeno z razmerjem med zadolženostjo (aktivo bank) in BDP; večja zadolženost je pomenila večjo razvitost, več preprodaj premoženja na borzah pa prav tako. Šlo je za spreminjanje finančnega sistema, katerega edina naloga je učinkovito prenašanje prihrankov od varčevalcev k investitorjem, v sistem, v katerem je z novimi »finančnimi produkti« mogoče drugim ustvarjati virtualno bogastvo, sebi pa pravo. Finančni svet se je vse bolj oddaljeval od realnega, finančno »premoženje« pa je kar naprej raslo. Do leta 1980 je bilo približno tolikšno kot letni nominalni bruto domači produkt, zdaj je tri- do petkrat oziroma bolje, pet- do trikrat večje - odvisno od rasti ali padcev na borzah. Še mnogo bolj oziroma morda najbolj usodni sestavini »casino kapitalizma« sta bili spreminjanje in nadomeščanje lastnikov podjetij z lastniki premoženja; usoda podjetja jim sploh ni mar, mar jim je le, koliko bodo iztržili za premoženje, ki so ga kupili z namenom, da bi ga z dobičkom prodali. Kapitalski trg, ki naj bi omogočal zbiranje prihrankov in kontrolo upravljanja, se je sprevrgel v mešetarjenje s premoženjem. Delavci so postali nekakšna brezimna »delovna sila« oziroma reprodukcijski material, ki naj bi bil kar se da poceni in fleksibilen - pripravljen delati za manj in zmeraj znova iskati novo delo. Vse to brez globalizacije ne bi delovalo. »Finančnih produktov« ni bilo mogoče prodati, kjer so nastali, ameriške so kupovali v Evropi in drugod po svetu. Lastniki premoženja podjetij so bili na drugem delu sveta, nefleksibilno »delovno silo« na enem delu sveta je bilo zmeraj mogoče nadomestiti z bolj fleksibilno na drugem delu. Da to ne bo moglo iti v nedogled, je bilo očitno kar nekaj časa; sistem je bil nemoralen. So zdajšnja finančna kriza in stotine milijard evrov »izgubljenega premoženja« kaj spremenile? Morda, a prav gotovo ni. Kar nekaj znakov kaže, da gre le za pomiritev zdajšnje panike na svetovnih finančnih trgih in da se bo, potem ko jo bodo države z milijardami novega »premoženja« pomirile, morda spet nadaljevalo izumljanje novih finančnih produktov, s katerimi bodo še naprej ustvarjali virtualno bogastvo. Ko bo največje »izgube« na borznih trgih pokrila država in ko bodo centralne banke pomagale z novim denarnim »bogastvom«, se bo precej izgubljenega »bogastva« spet vrnilo, na Wall Streetu se bo po zvoncu, ki oznanja konec trgovanja, v pozdrav uspešnemu dnevu spet oglasilo ploskanje.

Evropska unija

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.