Željko Trkanjec

29. 10. 2008  |  Mladina 44  |  Svet

»Oni« in »mi«

Če na Hrvaškem obstajajo »oni« in »mi«, potem ni več jasno, na koga na primer predsednik Mesić misli, ko govori »oni«, če se skupaj z »njimi« pojavlja na javnih krajih

»Strahovito je zabobnelo,« so pripovedovali sosedje, ko je prejšnji četrtek ob prvem mraku v Zagrebu odjeknila močna eksplozija manj kot sto metrov od glavnega trga, Trga bana Jelačića. Po Zagrebu in vsej državi se je v trenutku razširila novica, ob kateri je ljudem ledenela kri v žilah: ubili so Iva Pukanića, enega od ustanoviteljev tednika Nacional, in enega od šefov trženja pri tem tedniku, Nika Franjića.
Le kilometer zračne črte od kraja napada je zagrebški župan Milan Bandić odpiral razstavo nemških ekspresionistov, ko ga je prekinila eksplozija, delovni dan predsednika Mesića in premiera Sanaderja pa se je ravno končal. Minili so trije tedni, odkar je bila na drugi strani istega trga sredi belega dne ubita mlada odvetnica Ivana Hodak, hči odvetnika Zvonimirja Hodaka, branilca Vladimirja Zagorca, nekdanjega trgovca z orožjem in begunca pred hrvaško pravico, ki so ga v Zagreb pripeljali pred mesecem dni. A ta večer je nasilne smrti umrl vodilni človek založniške hiše, ki izdaja Nacional, in prijatelj Zagorčevega sovražnika Hrvoja Petrača, zapornika v Lepoglavi. Zagreba se je polastil strah.
Dan in pol po umoru mi je, potem ko sem opravil sobotne nakupe na Trešnjevški tržnici, natakarica odločno segla v besedo: kakor je živel, tako je tudi umrl. Težko bi ji ugovarjal. Ivo Pukanić se je rodil v Veliki Gorici, vasi v bližini Zagreba, iz katere se je z leti razvilo po velikosti šesto največje mesto na Hrvaškem. Kariero je začel kot fotograf pri Startu, kultnem štirinajstdnevniku v Jugoslaviji. V tem časopisu, ki se je zgledoval po Playboyu, so na »duplerici« objavljali fotografije prekrasnih žensk, na preostalih straneh pa vrhunske članke. Eden od urednikov te revije mi je pripovedoval, da so srbske oblasti ob koncu 80. let redno odkupovale celotno naklado za Kosovo, da tam nihče ne bi izvedel, kaj je za Start povedal, recimo, Rugova. Ko se je v začetku 90. let skupina novinarjev odločila ustanoviti neodvisni tednik Globus, se jim je Pukanić pridružil, a je Globus pozneje zapustil s skupino prevratnikov.
Lotil se je ustvarjanja novega tednika, Nacionala, in kmalu postal glavni urednik. Ta časopis se je odkrito trudil spodkopati Tuđmanov režim. Takrat so bili še drugi, prav tako pomembni, toda Pukanić je v tem obdobju resno zabredel v obveščevalske kroge, tiste, ki so bili nezadovoljni z oblastjo, pa tudi tiste, ki so se že povezali z organiziranim kriminalom, in tako prihajal do resnično ekskluzivnih podatkov. Takrat je utrdil tudi prijateljstvo s Stipetom Mesićem, in ko se je leta 2000 na Hrvaškem zamenjala oblast, je svoj Nacional ponudil novemu predsedniku republike za bilten, v katerem se je neredko odkrito obračunavalo z Mesićevimi sovražniki in njihovimi somišljeniki, pogosto pa so v njem zagovarjali tudi tista njegova politična stališča, ki niso bila deležna odobravanja politike ali javnosti. Toda veliko nevarneje je bilo to, da je Pukanić ostal povezan z ljudmi iz podzemlja; približno takrat je nehal biti samo novinarski opazovalec in je postal udeleženec te scene. Odločno je branil Hrvoja Petrača in njegov mafijski klan, silovito je napadal njegove sovražnike, zaradi intervjuja s pobeglim generalom Antejem Gotovino pa je postal zanimiv tudi za tuje obveščevalne službe. Ljudje so njegove uvodnike v Nacionalu brali, da bi izvedeli, kaj misli Mesić in kaj hočejo pripadniki ene od skupin organiziranega kriminala, ki sta si prišli navzkriž, v enem od zadnjih uvodnikov pa je Pukanić skušal dokazati, da pri umoru mlade Ivane Hodak ni šlo za mafijsko eksekucijo, temveč je bil to umor iz strasti ali koristoljubja. Potem so ga ubili. Ivanin oče je za umor hčere javno obtožil Petrača, Pukanićevega prijatelja. Dodal je, da je njegova žena Pukanićevo sožalno brzojavko raztrgala. »Če je ne bi ona, bi jo jaz,« je zatrdil Hodak. Njegov drugi prijatelj, Stjepan Mesić, se je izogibal medijskim nastopom, dokler se ni popolnoma zbral, potem pa dejal, da tudi sam ni več prepričan. Med javnimi nastopi se mu je beseda zatikala, odgovornost je valil na Pukanićevo bolno ženo, delil nasvete policiji, kakor da je res prepričan, da je tudi sam ogrožen. No, pojavil pa se je na Pukanićevem pogrebu, kjer se je zbralo nemalo obtoženih kriminalcev, vendar ga to ni motilo. Čeprav je dan ali dva pred tem grmel, da gre tokrat za vprašanje »mi ali oni«.
Zdaj ni več jasno, na koga Mesić misli, ko govori »oni«, če se vendar skupaj z njimi pojavlja na javnih krajih. Bodimo realni, nihče mu ne bi zameril, če bi svojo prijateljsko dolžnost izpolnil kako drugače, intimno, v družinskem krogu. Tako pa je jasno sporočil, da Pukanićevega odklona proti ilegalnemu ne obsoja (pred tem je še zatrjeval, da bi Gotovini ponudil azil v svoji pisarni).
Premier Sanader vse to opazuje in upa, da bodo kadrovske spremembe v vladi zalegle, vse to, kot da ne vidi, da med njegovimi najtesnejšimi sodelavci ostaja Branko Vukelić, nekdanji minister za gospodarstvo. Vukelić je bil predsednik nadzornega sveta v podjetju Brodosplit, v katerem so ugotovili toliko finančnih nepravilnosti, da bi znesek zadostoval za dograditev vseh preostalih avtocest na Hrvaškem. Zgodilo se mu ni nič, zdaj je obrambni minister, denar pa je izginil. Sicer pa tudi opozicija ni nič boljša, šef socialdemokratov (SDP) Zoran Milanović Milana Bandića, župana Zagreba, še naprej mirno gleda, ko s proračunom, ki znaša več kot milijardo evrov, dela, kar ga je volja, in to popolnoma brez nadzora. Nekateri trdijo, da Milanović čaka, da bo Bandić izgubil na volitvah, vendar se na to ne bi smel zanašati.
Za hrvaško družbo so značilna nevarna interesna razmerja. Pukanić je izgubil novinarsko integriteto in si je zaželel delovanja, legalnega ali ilegalnega, Mesić mu tega ni preprečil, Sanader morda niti ne ve, kdo okoli njega je »mi« in kdo »oni«, Milanović se boji Bandića. Dokler bodo stvari takšne, se bodo v Zagrebu še slišale eksplozije. Trud novih ministrov pa bo zaman.
Dokler končno ne bo nekdo dojel, da tako ne gre več naprej. Nanj vsi čakamo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.