29. 10. 2008 | Mladina 44 | Svet
Ko strah zavlada
Čeprav je italijanska opozicija v Rimu priredila kolosalno zborovanje, odgovora na Berlusconijev populizem še nima
Svetovni mediji niso mogli mimo sobotnega opozicijskega zborovanja v Rimu, kjer naj bi se po podatkih organizatorjev zbralo več kot dva milijona udeležencev, predvsem italijanski mediji pa so zlahka prezrli nedeljski shod desettisočglave množice neofašistov in privržencev nekdanjega duceja v njegovem rojstnem kraju Predappio v deželi Emiliji - Romanji, jugovzhodno od Bologne. »Fascistelli« so si nadeli črne srajce in uniforme, se napihovali sem ter tja po mestecu ter za televizijske kamere in druge radovedneže dvigali iztegnjene desnice.
V virih italijanske državne tiskovne agencije ANSA dogodek ni omenjen. In vendar se pisana druščina od najmlajših do najstarejših nostalgikov in diktatorjevih simpatizerjev tam zbere še ob dveh priložnostih v letu: vsakega 29. julija, ko se je rodil, in 28. aprila, ko so ga italijanski partizani v bližini Comskega jezera ustrelili in njegovo truplo nato obesili na bencinski črpalki v Milanu z glavo navzdol. Ne samo, da o tem tradicionalno ne poročajo mediji, tudi oblast ne stori ničesar, da bi takšno razpihovanje fašističnih čustev zatrla ali omejila. A nekaj zelo pomembnega in predvsem nadvse pomenljivega je novinarju francoske državne televizije le povedal eden starejših udeležencev te maškarade: da dandanes v italijanski politiki preprosto ni več mogoče verjeti nikomur in da je bil duce zadnji, ki mu je narod lahko zaupal. Zaradi kamere se sicer ni mogel strinjati z njegovimi rasnimi zakoni, ki naj bi jih »moral uvesti zaradi onega, saj veste ... Hitlerja«, sicer pa naj bi bil dober voditelj. Koliko somišljenikov imajo udeleženci shoda po vsej državi? Spomnimo, da je nacionalistično listo La Destra - Fiamma tricolore pod vodstvom Daniele Santanchè, ki je neposredna naslednica nekdanjih fašističnih gibanj, na aprilskih volitvah volilo milijon Italijanov. Praga za vstop v parlament sicer ni dosegla.
Sobotno opozicijsko zborovanje v rimskem parku Circo Massimo je vodja opozicijske Demokratske stranke Walter Veltroni napovedal že kmalu po izgubljenih aprilskih parlamentarnih volitvah. V italijanski politični kulturi je, da opozicija (to je ne nazadnje naredil tudi Berlusconi Prodiju v preteklem mandatu) kmalu po volitvah organizira veliko ljudsko manifestacijo, na kateri privzdiguje glas nad vodenjem države na način, kot to počne vodilna garnitura. Tudi tokrat je bilo tako, a je uspelo cavalieru opoziciji še pred zborovanjem vreči poleno pod noge, saj jo je obtožil, da v kriznih časih (ti so mu za ta namen prišli še posebej prav) napada vlado, namesto da bi ji pomagala iskati rešitve. Vendar teh tudi vlada v resnici ne ponuja, od svojega imenovanja se namreč ni lotila še nobenega za Italijo ključnega zakona, na dnevni red v parlament prihajajo le populistični zakoni in ukrepi, ki naj bi »gasili« ogenj, ki ga podpihujejo Berlusconijevi mediji: ti imajo nalogo govoriti o priseljencih, o kaznivih dejanjih, o Romih in Romunih, vlada pa »najdeva odgovore na družbene izzive«. Ker so Berlusconijeva volilna baza predvsem mali podjetniki, obrtniki in predstavniki srednjega in nižjih slojev, se ti spričo demagoških ukrepov počutijo varnejše in bolj upoštevane. Javnomnenjske raziskave govorijo o celo 60-odstotni podpori vprašanih predsedniku vlade, njegovi mediji pa o plebiscitarnih skoraj 80 odstotkih. Vprašanje, ki se zastavlja samo po sebi, je, kje so bili skoraj trije milijoni Veltronijevih sobotnih privržencev 13. in 14. aprila, ko so bile volitve.
Tudi odgovor se ponuja sam po sebi: Demokratska stranka nekdanjega rimskega župana je v stiski, saj je že volitve izgubila predvsem zato, ker v kampanji ni zavzela bolj populističnega stališča do priseljencev in z njimi povezanih družbenih pojavov. Italijani, ki so jim strah v kosti pred kriminalom, za katerega naj bi bili odgovorni izključno priseljenci, nagnale Berlusconijeve televizije, pač niso imeli druge izbire, kot da so se odločili za »varnost«, ki jo je cavaliere ponujal in jo (edino) tudi izvaja. Finančna kriza mu je dala vsaj leto dni časa, da se bo ukvarjal samo z njo, druge resne težave bo pustil ob strani.
Paradoksalno je, da Berlusconijeve ukrepe za stigmatizacijo priseljencev, ki jim z uvedbo diferenciranih razredov za mlade tujce, kjer naj bi poleg italijanščine obvezno spoznavali tudi pridobitve Republike, ni videti konca, kritizira le nekdaj najbolj radikalen v pahljači katoliških časopisov, Famiglia cristiana. Poleg Antonia Di Pietra, znanega kot tožilca in sodnika iz protimafijske operacije Čiste roke v začetku devetdesetih, ki sicer izvira iz desnosredinskega bazena, in Famiglie cristiane Berlusconi v vsej državi nima nikakršne opozicije. Levica ga sicer napada, vendar so njene puščice premalo strupene, da bi ga zamajale. Ker njegova vladavina temelji na utaji davkov in izigravanju institucij Republike, so se Italijani politike preprosto naveličali in ga poskušajo čim bolje posnemati; levica je z demokratičnimi pristopi za zdaj povsem nemočna. Berlusconiju je uspelo zanimanje rojakov zreducirati na varnost in osnovno preživetje. Naslednje srečanje Mussolinijevih burkežev v Predappiu bo konec aprila 2009, tudi njegovo sporočilo je že znano.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.