6. 11. 2008 | Mladina 45 | Politika
Demokratična republika Kongo - država pokopališč
Koliko ljudi bo moralo umreti tokrat, da se bo svet zganil?
Naslov članka ni niti najmanj tendenciozen. Ozemlje Demokratične republike Kongo je že vrsto let prizorišče največjega prelivanja krvi v afriški zgodovini. V zadnjih desetih letih je zaradi posledic vojn umrlo več kot tri milijone ljudi in vse, kar se trenutno dogaja na vzhodu te kaotične države, je zgolj ponavljanje ene in iste tragedije. V času nastajanja članka so uporniki, ki jih podpira Ruanda, že obkolili strateško pomembno mesto Goma, domove je zapustilo okoli 250.000 civilistov, neznano število jih je ubitih, Organizacija združenih narodov pa je, kot je to v njeni navadi, zaskrbljena in nemočna. Ta dejstva so bolj ali manj znana; če pa hočemo dejansko razumeti, zakaj je vojna spet izbruhnila, moramo najprej vedeti, od kod izvira in kdo jo sponzorira.
Laurent Kabila je leta 1997 po dveh letih državljanske vojne, v kateri so ga diplomatsko podpirale ZDA, vojaško pa sosednje države, prevzel oblast v Kongu. Vendar mir ni trajal dolgo, ker je Kabila izdal svoje bivše zaveznike, s tem ko jim je prekinil pot do obljubljenega naravnega bogastva. Leta 1998 sta Ruanda in Uganda na Kongo izvedli agresijo, pri tem pa so ju podprle, če že ne sponzorirale ZDA. Želje po hitri zmagi so se razblinile, ko so v vojno na stran Kabile vstopile Namibija, Angola in Zimbabve. Vse sile, vpletene v spopade, so se potegovale za Kongovo naravno bogastvo. Ruanda in Uganda sta zasedli vzhodne province Konga, kjer so bogata najdišča diamantov, bakra, germanija, koltana ter zlata in drugih redkih kovin. Plenjenje surovin se je sčasoma sprevrglo v rivalstvo in državi sta se na koncu spopadli za mesto Kisangani. Na drugi strani je največ pridobil Zimbabve, katerega vojska je vzpostavila nadzor nad nekaterimi ključnimi rudarskimi območji v Kongu. Medtem pa so humanitarne organizacije poročale v svet: »Vse vojskujoče se strani izvajajo gnusne zločine nad civilisti. Priče smo ugrabitvam, mučenju, posilstvom, izsiljevanjem, tatvinam in kanibalizmu.«
Organizacija Human Rights Watch je zapisala, da je »pohlep po izkoriščanju rudarskega bogastva največji vzrok nadaljevanja bojev v Kongu«. OZN je nato objavila poročilo o 85 podjetjih, ki so »sodelovala v plenjenju naravnega bogastva Konga in s tem kršila etične smernice poslovanja, določene v pravilih OECD«. V glavnem gre za korporacije s področij rudarstva, mobilne telefonije in elektronike iz Kanade, ZDA, Francije, Nemčije, Belgije, Italije, Izraela, Velike Britanije ... Ta podjetja so sklepala posle z vojnimi zločinci na obeh straneh okopov in s tem ne samo kršila 'etične smernice poslovanja', temveč predvsem zagotavljala nadaljevanje vojne.
Po umoru Laurenta Kabile leta 2001 je oblast v Kongu prevzel njegov sin, Joseph Kabila (še vedno je predsednik), ki se je zavezal, da bo državo odprl prosti svetovni trgovini. V Washingtonu in Bruslju so mu na stežaj odprli vrata. Mednarodne denarne ustanove so njegovi državi odpisale večino zunanjega dolga in jo na novo zadolžile. ZDA so prisilile vse sprte strani, da umaknejo svoje vojske z ozemlja Konga. Vendar nasilja s tem ni bilo konec. Ugandske, ruandske in zimbabvejske vojaške sile so pred umikom spomladi 2003 oborožile lokalne gverilske skupine in tako obdržale precejšen nadzor nad nekdaj zasedenimi provincami. V resnici bo v tej državi konec vojne šele takrat, ko bo izropano vse, kar je kaj vredno.
In kaj medtem počne mednarodna skupnost? Organizacija Združenih narodov ima v Demokratični republiki Kongo nameščenih 17.000 mirovnikov. Zdaj ugotavljajo, da jih je bojda občutno premalo. Poveljnik mirovnih enot, Alain Le Roy, je v intervjuju za BBC pojasnil, da je njihova prednostna naloga tudi varovanje civilistov. In nato dodal: »Nimamo pa pooblastil, da ščitimo mesta.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.