6. 11. 2008 | Mladina 45 | Družba
Gerard Damiano (1928 - 2008)
Umrl je režiser Globokega grla, najdobičkonosnejšega filma vseh časov in prvega porniča, ki se je v ZDA zavrtel na velikem platnu
Gerard Damiano, frizerski tehnik, ki je postal filmska legenda
Leta 1972 se je na velikem platnu prvič javno zavrtel pornografski film. Od takrat nič več ni bilo tako kot prej. Zgodba o Gerardu Damianu, bivšem frizerskem tehniku, je torej zgodba o Globokem grlu (Deep Throat), trdoerotični klasiki o ženski s ščegetavčkom na nepravem mestu.
»Film smo v bistvu posneli v šestih dneh, a ker smo čakali lepo vreme, se je snemanje zavleklo na dvanajst dni,« je povedal Damiano, ki je svojo glavno igralko Lindo Lovelace (1949 - 2002) opazil v nekih obskurnih porničih newyorške produkcije in takoj zaslutil njen potencial. Lindin honorar je znašal sto dolarjev na dan, se pravi 1.200 dolarjev za film s proračunom nekje med 22.000 in 25.000 dolarji. Njen soigralec Harry Reems je denimo pokasiral samo 250 dolarjev. Tretjino filmskega proračuna je vložil Damiano, dve tretjini pa Louis ''Butchie'' Peraino, sin mafijskega bossa Anthonyja Peraina, ki se je od konca šestdesetih ukvarjal z legalnim filmskim šovbiznisom.
Film je po skoraj štirih mesecih postprodukcije in montaže brez pretiranih ambicij le prišel v kino. Linda, ki je bila v času premiere nekje na Floridi, kjer je naprej snemala porniče za mizerne honorarje, ni imela niti najmanjšega pojma, da je medtem postala zvezda, za katero se poleg magazina Screw pulijo tudi ugledni newyorški mediji; da se ljudje za vstopnice drenjajo v stometrskih vrstah; da so si filmček v prvem mesecu predvajanja ogledali tudi Warren Beatty, Frank Sinatra, Spiro Agnew, Truman Capote, Nora Ephron in Bob Woodward, ki je kasneje z ''Globokim grlom'' poimenoval svoj vir informacij v aferi Watergate; in da so milijoni Američanov prvič videli, da seks ni samo misijonarski položaj.
Med uvodno špico Linda z avtomobilom križari po Miamiju. Parkira pred z zelenjem obdano hišico in vstopi. Na kavču uživaško široko razkrečena leži Lindina prijateljica, ki jo trije kerlci na pitoresken način oralno zadovoljujejo. »Saj vas ne moti, če kadim, medtem ko delate?« vpraša fante, ki molče odkimajo s polnimi usti njenih erogenih con, in prižge cigareto. Linda se pridruži zabavi. Zvrsti se scenosled vseh možnih kombinacij in fukači zadovoljni in zadovoljeni obležijo po sobi. Linda razočarano potoži prijateljici, da sicer rada fuka, a kaj ko do sedaj še nikoli ni slišala zvončkov, ki oznanjajo vrhunec naslade. Prijateljica ji priporoči doktorja Younga, igra ga Harry Reems, ki Lindo strokovno pregleda in pretipa ter ugotovi, da punca pač nima ščegetavčka. Torej tudi v bodoče ne bo slišala zvončkov ne videla ognjemetov naslade. Linda pa v jok. Doktor jo tolaži in prepričuje, da nekje vendarle mora občutiti ščegetanje, ko počne tiste stvari. »Saj ga, tukaj,« zastoka Linda in s prstom pokaže na svoje grlo. Okej, poskusiti ni greh, reče doktor in zarola se serija tistih mitskih, nepozabnih, fenomenalnih, ekstremnih felacij, ki je iz Globokega grla naredila kult, iz Linde Lovelace pa zvezdo. Doktor ugotovi, da se njen ščegetavček skriva v grlu, in Linda prvič v življenju sliši zvončke in začuti ognjemet strasti. Dr. Youngu je tako hvaležna, da se pri njem zaposli kot spolna terapevtka.
Lastnika newyorškega kina New World Theatre, ki je 12. junija 1972 zavrtel Globoko grlo, so zaradi »propagiranja obscenosti« dvakrat aretirali. Do marca 1973, ko so kino po nalogu oblasti zaprli, si je Globoko grlo ogledalo več kot 250.000 gledalcev, v blagajni pa je ostalo dva milijona dolarjev. V Los Angelesu, na Sunset Boulevardu in v kinu Pussycat Theatre, so Globoko grlo neprekinjeno vrteli celih sedem let, celotno drugo polovico sedemdesetih in vse do video eksplozije leta 1982. Z velikim uspehom. Ob več kot 75-odstotni zasedenosti dvorane. Nihče od sodelujočih si ni mogel niti v sanjah predstavljati, da se bo z javno projekcijo Globokega grla, ki je bil kasneje prepovedan v več kot dvajsetih ameriških zveznih državah, začela zlata doba pornografije in da bo filmček v naslednjih tridesetih letih zaslužil več kot 600 milijonov dolarjev. Gre za rekord, ki ga ni uspelo posekati še nobenemu filmu, posnetemu po letu 1972. Samo za primerjavo, leta 1976 je v ameriških kinematografih štartalo več kot sto trdoerotičnih celovečercev, ki so navrgli kar 16 odstotkov celotnega izkupička od prodanih kino vstopnic.
Popularnost in slava igralke Linde Lovelace sta bili leta 1972 tako enormni, da bi zanju ubijala polovica hollywoodskih zvezd. Leta 1980 je skupaj z novinarjem Mikeom McGradyjem napisala knjigo z naslovom Ordeal (Trnova pot). Gre pa kajpada za njeno avtobiografijo, v kateri je do zadnjih decimalk izračunala ceno, ki jo mora plačati preprosto podeželsko dekle, tako preprosto, da še v najstniških letih verjame, da je menstruacija božja kazen za njene male grehe, če si zaželi svetovne slave v pornografskem šovbiznisu. Med prebiranjem brez dvoma pikantnega in izjemno tekoče napisanega čtiva o permanentni žrtvi in njenem zverinskem soprogu Chucku Traynorju, ki naj bi jo mučil kot markiz De Sade svoje junakinje ter jo silil v nepopisne perverzije, so zamišljeno dvigale obrvi tudi feministke zmernejših frakcij. Nekako jim ni šlo v račun, da Linda o dvanajstih dneh snemanja Globokega grla najprej govori kot o odrešitvi, saj naj bi jo režiser Gerard Damiano potegnil iz brezna cenene prostitucije in pornografskih seans sumljivih Chuckovih znancev, ob koncu knjige pa istih dvanajst dni označi kot obdobje, ko je bila v življenju najbolj nemočna in ponižana.
Gerard Damiano se je rodil leta 1928 v New Yorku, delal je kot frizer, bil v mornarici in nato zrežiral več kot petdeset celovečernih pornografskih filmov. Njegov sin je povedal, da je kot otrok večkrat spremljal očeta na snemanja, med nekaterimi prizori pa so ga odpeljali stran. »Nismo smeli videti določenih delov, vendar smo bili pri nas vedno mnenja, da se ne gre sramovati tega, kar je počel oče. Za nas je bil filmar in umetnik. Čeprav njegovih filmov nismo smeli gledati, smo vedeli, da jih dela, in ponosni smo bili na to,« je povedal Gerard Damiano, jr. Njegov oče ni niti sanjal, da bo prav ta film pritegnil tolikšno pozornost. Kljub vsemu pa Globoko grlo ni bil Damianov najljubši. Najraje je imel svojo drugo trdoerotično klasiko: Hudič v gospe Jones (The Devil In Miss Jones, 1973).
Tako kot prelomni pornič sam je tudi dokumentarna zgodba o filmu in fenomenu Gobokega grla zgrešila slovenske kinematografe. Leta 2005 sta Fenton Bailey in Randy Barbato režirala izjemno izčrpen dokumentarec z naslovom V Globokem grlu (Inside Deep Throat), ki ga na srečo lahko ujamete v svoji najljubši videoteki.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.