6. 11. 2008 | Mladina 45 | Politika
Država kot kupec podjetij
Čeprav se zdi zamisel Nicolasa Sarkozyja, da ustanovi državni sklad, nova, že danes državni skladi upravljajo premoženje v vrednosti polovice svetovnih deviznih rezerv
Predsednik Nicolas Sarkozy je odločitev, da ustanovi poseben sklad za nakup francoskih podjetij, ki so zašla v težave zaradi krize, utemeljil s strahom pred državnimi premoženjskimi skladi, ki bi pokupili francosko gospodarstvo. O kakšnih skladih govori Sarkozy? Ti skladi niso novi, že pred desetletji so jih prve ustanovile države Kuvajt, Singapur, Norveška in Združeni arabski emirati za nalaganje denarja od prodaje nafte, ki ga niso mogle vložiti v lastno gospodarstvo, da ne bi ogrozile stabilnosti. Dokler so delovali po teh načelih, niso bili sporni. Sporni so postali zadnja leta, ko se je njihovo število zaradi nagle rasti cen surovin in hitre gospodarske rasti v azijskih državah zelo povečalo in so jih začeli ustanavljati po vsem svetu. Po podatkih evropske komisije imajo državni premoženjski skladi od 2,5 do 3 trilijone dolarjev premoženja, to pa je polovica svetovnih deviznih rezerv. To je ogromno denarja za nakup podjetij povsod po svetu, še posebej, ker je cena njihovih delnic zaradi finančne krize močno padla.
Ker nekateri državni premoženjski skladi ne poslujejo transparentno, so finančni ministri sedmih razvitih držav G7 že oktobra lani pozvali mednarodne organizacije, zlasti Mednarodni denarni sklad (IMF) in OECD, naj pripravijo kodeks ravnanja zanje in zberejo najboljše prakse za njihovo poslovanje. Evropska komisija je februarja letos na tej podlagi objavila sporočilo o državnih premoženjskih skladih in finančni stabilnosti, kjer je predlagala usklajen nastop članic EU pri obravnavi teh skladov in ukrepe za zagotovitev transparentnega poslovanja vseh državnih premoženjskih skladov. Nekateri so namreč že zdaj transparentni, imajo jasna in javna merila za naložbe, znano je, kdo o njih odloča in podobno.
Komisija je izrazila tudi pomisleke, da lahko lastniki državne premoženjske sklade »uporabljajo za spodbujanje strateških interesov, ne pa navadnih poslovnih interesov, pri čemer oboji izkrivljajo razmere na trgu in lahko povzročijo težave v zvezi z varnostjo za EU in njene države članice«. Za državne premoženjske sklade iz Združenih arabskih emiratov recimo ugotavlja, da sicer ne poslujejo transparentno, a z njimi ni bilo nikakršnih težav, ni pa tega mogoče reči za vse takšne sklade.
Daniel Dăianu, nekdanji romunski finančni minister in zdaj poslanec evropskega parlamenta, ugotavlja, da imajo državni premoženjski skladi že velik vpliv na svetovno politiko in prihodnost kapitalizma. Kitajske devizne rezerve so recimo konec leta 2007 znašale več kot 1,4 bilijona dolarjev, ruske so presegle 400 milijard dolarjev, obe državi pa imata velike državne premoženjske sklade. Zaradi tega je po njegovih besedah mogoče te sklade uvrstiti v širši kontekst globalne konkurence in različnih nacionalnih interesov - dejansko je mogoče to temo obravnavati v okviru spopadov med kapitalizmi.
Hiter gospodarski razvoj Kitajske in Indije zadnja leta, s tem pa tudi preostale Azije, prinaša tektonske premike. Kitajska in Indija nove tehnologije ne le uvažata, ampak jih tudi sami pospešeno razvijata. Na leto izobrazita več kot pol milijona inženirjev, objave kitajskih in indijskih znanstvenikov v najuglednejših znanstvenih revijah niso zgolj naključne. Brez Kitajske in Indije na svetovni ravni ni več teme za razpravo. Tamkajšnja podjetja postajajo globalna in prevzemajo in kupujejo podjetja po svetu, v zadnjem času predvsem na Zahodu, ugotavlja Daniel Dăianu.
Indijska skupina Tata, znana po tem, da je začela izdelovati izjemno poceni avto, ki lahko postane svetovni fenomen, je recimo že kupila dve uveljavljeni blagovni znamki, Land Rover in Jaguar, od ameriške družbe Ford, ki je v velikih težavah. Enake težave pestijo drugega velikega ameriškega proizvajalca avtomobilov General Motors. Kitajska skupaj z Indijo in Brazilijo vse bolj širi svoj vpliv v regijah, kjer je strateškega pomena nadzorovanje redkih in omejenih surovin, kot so industrijske surovine, zaloge nafte in plina. Kitajska ponuja pomoč revnim v zameno za nadzor nad surovinami, zlasti v Afriki. Tudi Rusija se vrača na mednarodno prizorišče s svojimi velikimi naravnimi bogastvi. V Evropi sta posle razširila predvsem Lukoil in Gazprom.
Po Dăianujevih besedah smo v svetu priča vnovični oživitvi politike, ki uporablja intervencijo države kot rešitev za dosego učinkov. Konkurenca med različnimi oblikami kapitalizma ima geopolitično razsežnost, ključno vlogo pri tem bodo imeli tudi prihodnji odnosi med EU in ZDA. Neizogibno je, da se bo ekonomska moč EU in ZDA, opredeljena kot delež globalnega BDP, industrijske proizvodnje in trgovine, zmanjšala. Toda to zmanjšanje bo spremljalo povečanje tako imenovane mehke moči.
Investicije državnih premoženjskih skladov so lani znašale 50 milijard dolarjev, v prvem četrtletju letošnjega leta se je njihova rast nadaljevala. Največje banke, to so Citigroup, Morgan Stanley, Merrill Lynch in UBS, ki so po odpisih slabih naložb zaradi ameriške finančne krize potrebovale svež denar, so se obrnile nanje in prodale premoženje, da so od njih dobile denar za zagotovitev likvidnosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Glavni članek
Bavčar in Šrot v lastni pasti
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.