13. 11. 2008 | Mladina 46 | Politika
Na vrsti je Šrot
Tudi Šrot je razkril afero Mercatorgate: zakaj se sedaj ne odpove dobičkom?
Boško Šrot, predsednik uprave Pivovarne Laško
© Sherpa
Pivovarna Laško in Infond Holding bosta svoj 48-odstotni delež v Mercatorju prodala, vztraja njun največji lastnik, Boško Šrot. Razlogi naj bi bili politične in ne finančne narave. Skupina je sicer zadolžena za več kot 420 milijonov evrov, kot je razkril Šrot, toda finančna kriza, zaradi katere bi skupina potrebovala denar, ni problem, saj so se nanjo dobro pripravili. Problem je država, ki »prek urada za varstvo konkurence izvaja teror nad Pivovarno Laško«. Nekatere odločitve urada naj bi bile »škandalozne in povsem politične odločitve brez pravih pravnih podlag na škodo družbe«.
Čeprav je mogoče razmišljati, da je Jani Soršak, direktor vladnega urada za varstvo konkurence, prekoračil pooblastila s tem, da skupini zaradi morebitnih kršitev pravil konkurence ne dovoli prodaje Mercatorja, pa se glavna Šrotova težava imenuje Damijan Žugelj oziroma agencija za trg vrednostnih papirjev. Ravno ta je konec oktobra ugotovila nekaj, kar bi Laščane moralo stati nekaj dodatnih milijonov evrov: in sicer, da morajo ponuditi prevzemno ponudbo za Mercator ali pa Mercator odprodati.
Če kupiš eno delnico Mercatorja, ni težav. Če kupiš dve, ravno tako ne. Če pa jih sam ali v dogovoru s prijateljem kupiš več kot 25 odstotkov, je lahko izstavljeni račun zelo visok. Po slovenski zakonodaji ima vsakdo z več kot 25 odstotki lastništva neke družbe posebne pravice. Z vetom lahko ustavi najpomembnejše odločitve, blokira spremembo statuta družbe in podobno. Zato je praviloma pridobivanje deležev tja do 25 odstotkov razmeroma poceni, pri odločilnem finišu pa se lahko cena zadnjega kupljenega svežnja naglo dvigne.
»Zadnji delničar dobi veliko več denarja, kot je njegova delnica dejansko vredna. To seveda ni pravično do vseh drugih. Ko nekdo pridobi manjšo količino delnic, s katero se pridobi nadzor nad družbo in zanjo plača tako imenovano prevzemno premijo, mora to premijo porazdeliti med vse druge delničarje,« pojasnjuje Marjan Kocbek, strokovnjak za prevzeme z mariborske Pravne fakultete.
Enakopravnost vseh delničarjev zakon ščiti s tako imenovano prevzemno ponudbo. Če denimo Pivovarna Laško kupi več kot 25 odstotkov delnic Mercatorja, mora po določeni ceni, ki jo določi skupaj z agencijo za trg vrednostnih papirjev, ponuditi odkup delnic tudi vsem drugim delničarjem. V primeru Mercatorja mora zato prevzemnik plačati še dodatne milijone evrov za deleže, ki pravzaprav ne povečajo nadzora nad podjetjem.
Tako je agencija za trg vrednostnih papirjev 23. oktobra Šrotu poslala odločbo, v kateri je zapisala, da Laško, Union, Radenska in Infond Holding delujejo v potezah proti Mercatorju usklajeno. Torej kot prijatelji, z dogovorom. Omenjeni prijatelji, pravijo v agenciji, so delnice Mercatorja pridobivali »od leta 2005 do 14. 9. 2007, ko je nastopila prekoračitev prevzemnega praga«. Lahko se spomnimo, katero končno dejanje se je zgodilo 14. 9. 2007, ko naj bi bili »prijatelji« nabrali odločno preveč delnic Mercatorja. To je bil dan, ko je Igor Bavčar Infondu Holdingu prodal sveženj svojih Mercatorjevih delnic, s čimer je zaslužil 100 milijonov evrov. Na koncu leta 2007 je Infond Holding imel 24,999 odstotka delnic Mercatorja, Pivovarna Laško 8,432 odstotka, Pivovarna Union 12,333 odstotka in Radenska 2,575 odstotka.
Boško Šrot je z odločbo agencije dejansko dobil ultimat - in eno leto časa. Naslednjo jesen se bo na skupščini Mercatorja določal nov nadzorni svet. Če do takrat težave ne reši, bodo nadzorni svet sestavili manjšinski delničarji. In Šrot, ki sedaj nima glasovalnih pravic, bo nadzor nad Mercatorjem izgubil.
Napoved prodaje Mercatorja tujcem je brez dvoma slaba novica za slovensko živilsko industrijo. Žiga Debeljak, predsednik uprave družbe Mercator, bi lahko naštel kar nekaj dejstev, ki kažejo, da Mercator ta trenutek »protekcionistično« podpira slovenske dobavitelje. Na svojih policah namenja denimo 70 odstotkov prostora slovenskim izdelkom, kar se kaže tudi v poslovanju podjetja. Relativni dobički Mercatorja bi morali biti enkrat višji ali celo štirikrat višji, če bi Mercator hotel biti trgovski šampion.
Toda v oči bode še nekaj drugega. Zakaj je agencija za trg vrednostnih papirjev šele oktobra 2008, ne pa junija ali pa maja ali pa decembra 2007 ugotovila, da so Šrotova povezana podjetja od leta 2005 do 2007 nakopičila »preveč« Mercatorja? Zakaj je skupina Laško s prijatelji prekoračila mejo, ko so konec leta 2007 dobili v last 48,339-odstotni delež Mercatorja, in zakaj ni vprašljivo tudi leto 2005, ko so imeli v lasti več kot 30 odstotkov družbe?
Odgovor je preprost: ker je sam Šrot agenciji olajšal delo. Agencija se je leta trudila, da bi dokazala usklajeno ravnanje omenjenih podjetij, povezanih s Pivovarno Laško. Ko je Boško Šrot sam razkril, da prek družbe Kolonel obvladuje Pivovarno Laško, je razkril, katera so povezana podjetja.
Ko je Bavčar Laščanom prodajal Mercator, je v Istrabenzovem nadzornem svetu sedel generalni sekretar vlade iz SDS Božo Predalič. Poteza je bila usklajena z vlado, saj je Bavčar denar potreboval za povezovanje s Petrolom. Danes vemo, da je politika tedaj snovala svojevrsten menedžerski prevzem Petrola z Bavčarjevo pomočjo. Še pred tem je Laščanom Mercator prodal Matjaž Gantar. Novembra 2005 se je Gantar umaknil iz Mercatorja, ker je bilo sprva načrtovano - kot je tudi sam priznal -, da naj bi on prevzel Delo.
Zgodba je znana, Mercator je ena izmed kolateralnih škod znanega politično-tajkunskega posla med štirimi fanti. Tudi Šrot je omenjeni posel sam razkrinkal. Sedaj bi se moral samo še odpovedati ekstra dobičku, ki ga je iz njega potegnil, in podarjene deleže po isti ceni, kot jih je dobil, prodati nazaj državi. Politika je svoje naredila, na vrsti je Šrot.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.