Okolje, glavni talec krize?

Nevarno bi bilo, če bi zaradi finančne krize pozabili na podnebne spremembe

Dr. Janez Prašnikar

Dr. Janez Prašnikar
© Borut Krajnc

Čeprav pred leti večina v ekonomski krizi in podnebnih spremembah ni videla večje nevarnosti za svetovno gospodarstvo, danes dvomov ni več.
In vendar je treba takoj povedati, da ni res, da se za obe vprašanji ni vedelo in o njiju ni razpravljalo dovolj zgodaj. Nobelov nagrajenec Joseph Stiglitz, ki je bil visoki uslužbenec Svetovne banke, je imel na primer v tej ustanovi in zunaj nje precejšnje težave, ko je opozarjal in svaril, kam lahko vodi slepo verovanje v avtomatizem delovanja trga. Willem Buiter, prav tako ugleden ekonomist, sicer globalno finančno krizo deloma pripisuje ugodnim makroekonomskim tokovom, stabilnosti gospodarstva in visoki gospodarski rasti zadnjih nekaj let. Premije za tveganje so se zato zelo znižale, hkrati pa so bile nizke tudi obrestne mere. Vendar meni: »Ljudje so verjeli, da se lahko rešijo tveganja, kar je značilno za obdobje gospodarskega razcveta, ko puščajo glavo doma.« Razmere so bile ugodne tudi za prevlado tržnih fundamentalistov, ki so vsako kritično mnenje o delovanju tržnega mehanizma prisodili ljudem brez glave.
Podobno je, ko razpravljamo o okoljevarstveni problematiki. Čeprav so podnebne spremembe že od Pigouja pojmovane kot negativna tržna eksternalija in javna dobrina, so šele z globalizacijo - torej šele po tem, ko je ta problem dobil takšne razsežnosti - postale resen ekonomski izziv in predmet preučevanja. Ekonomisti so se s tem vprašanjem začeli ukvarjati pozno, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je nastal kjotski sporazum. Šele pred kratkim pa je bila izračunana celotna škoda, ki jo lahko naredimo človeštvu, če ne bomo pravočasno ukrepali. A tako kot opozoril o nevarnosti slepega verovanja v avtomatizem delovanja trga tudi teh svaril marsikdo še vedno ne jemlje dovolj resno. Danes je v manj razvitih državah zelo razširjeno mnenje, da si lahko razvite države privoščijo čistejši zrak kot revnejše, ker imajo večji dohodek in boljše varstvo okolja.
Globalni finančni trg je v zadnjih treh desetletjih zaznamovala izjemna rast. Globalna finančna sredstva so leta 1980 v primerjavi s svetovnim bruto domačim proizvodom sestavljala 109 odstotkov, zadnji razpoložljivi podatek za leto 2006 pa kaže, da se je odstotek več kot potrojil, tako da je globalnih finančnih sredstev že 346 odstotkov. Hkrati se je vrednost globalnih finančnih sredstev v tem obdobju povečala z 10.100 milijard na 48.300 milijard dolarjev. Razloga sta hiter tehnološki napredek in liberalizacija trgov. Spremenila se je tudi geografska razporeditev finančnih sredstev. Priča smo bili silovitemu razvoju finančnih proizvodov. Prav tako sta se spremenili narava in sestava udeležencev na finančnih trgih, kjer se je povečala vloga zavarovalnic, pokojninskih skladov, pojavili pa so se tudi novi finančni posredniki, kot so vzajemni in hedge skladi. Posledici takega razvoja sta bili velika globina in fleksibilnost trga.
Poleg velikosti se je močno povečala tudi medsebojna prepletenost regionalnih finančnih trgov. Danes je svet finančno bolj povezan kot kadarkoli prej: tuji investitorji so imeli leta 2006 v lasti vsako tretjo državno obveznico na svetu v primerjavi z vsako deveto leta 1990. Pri delnicah je bilo razmerje leta 2006 ena proti štiri, pri podjetniških obveznicah pa ena proti pet, kar je trikratno povečanje od leta 1990. Z rastjo pomena finančnega trga je naraščala tudi nevarnost ekonomskih posledic, ki bi sledile krizi v finančnem sektorju, tesna medsebojna prepletenost pa omogoča hiter prenos krize s posameznega trga na celotno svetovno gospodarstvo. Vse to se je jasno pokazalo leta 2007 in 2008, ko se je kriza, ki je izbruhnila na ameriškem sekundarnem trgu drugorazrednih hipotekarnih posojil, z veliko hitrostjo razširila v svetovno finančno krizo.
Še poleti 2008 večina ekonomistov, menedžerjev in politikov v Sloveniji ni dopuščala večje možnosti vpliva globalne finančne krize na slovensko gospodarstvo. Do tistih, ki so na to opozarjali, so se vedli prevzetno. Podobno se je zgodilo po objavi študije o 26.000 dodatno ogroženih delovnih mestih, če bi z ekonomsko-političnimi ukrepi država povzročila dodatne šoke ob prehodu slovenskega monetarnega sistema v Evropsko monetarno unijo leta 2003. Sedaj v Sloveniji že kroži podatek o 50.000 do 60.000 brezposelnih zaradi bližnje recesije. Zanimivi so tudi odzivi nekaterih navdušencev nad močjo trga in zasebne lastnine na pojav finančne krize v zadnjih dveh mesecih. Raztezajo se od mnenja, da niso pričakovali toliko okostnjakov, ki od nastanka finančne krize padajo iz omar, do slepega upoštevanja prevladujočih predlogov, skupaj z nacionalizacijo bank in podjetij ter razlago upravičenosti takšnega ravnanja.
Seveda mora tudi Slovenija za ponovno vzpostavitev delovanja bančnega trga sprejeti ustrezne ukrepe. Jamstvo za depozite v bankah in poroštvo za najemanje kreditov na medbančnem trgu v tujini sta ukrepa v kar pravšnji smeri. Potrebni pa bodo verjetno še drugi. Slovenija ima v primerjavi z nekaterimi drugimi državami (Islandija, Madžarska, Češka, Poljska, Ukrajina ...) sicer pomembne prednosti. Položaj ji lajšajo vključenost v območje evra, razmeroma majhna plačilnobilančni in proračunski primanjkljaj ... Ima torej potrebno robustnost, ki jo je slovensko gospodarstvo pokazalo že v preteklosti. Prav zato so klici po državnem kapitalizmu in po ekspanzionistični keynesijanski politiki ter panično delovanje države ta trenutek lahko tudi usodni. Javnofinančna skrbnost je temeljnega pomena za zmanjšanje fiskalnih obremenitev slovenskih podjetij in za večanje njihove konkurenčne sposobnosti na svetovnem trgu.
Leta 2006 je svet vznemirilo poročilo o globalnih podnebnih spremembah, ki ga je za finančno ministrstvo in britanskega premiera napisala skupina znanstvenikov pod vodstvom sira Nicholasa Sterna (med letoma 2000 in 2003 je bil glavni ekonomist Svetovne banke in njen podpredsednik). Podnebne spremembe so globalna eksternalija, se je glasilo sporočilo. Potrebno je mednarodno usklajevanje, saj omejeno ukrepanje na lokalni ravni ni dovolj in obstaja velika verjetnost, da bo »posel kot navadno« (BAS, business as usually) do konca stoletja povzročil bistveno zvišanje temperature ozračja. Podnebne spremembe bodo prizadele ves svet, najbolj pa revne države. Če ne bo takojšnjega odziva na globalni ravni, da bi omejili količino toplogrednih plinov (izraženo v ekvivalentu CO2) na vzdržnih 450 do 550 delcev na milijon (ppm), bo človeštvo do leta 2200 pretrpelo izgubo od 5 do 20 odstotkov BDP. Do leta 2050 je treba zmanjšati izpust toplogrednih plinov na povprečno 2 toni na prebivalca, to na primer za Evropo pomeni za okoli 8 ton na prebivalca (za 80 odstotkov). Strošek takega delovanja je bil ocenjen na odstotek vsakoletnega svetovnega BDP.
Kdo bi moral prevzeti odgovornost za podnebne spremembe? Bi to morda morale biti industrializirane države, torej države z najvišjo ravnjo izpustov toplogrednih plinov? Ali bi jo morale prevzeti tudi države v razvoju, države z najvišjo gospodarsko rastjo in zaradi tega z največjimi izpusti toplogrednih plinov? Kitajska in Indija menita, da izpustov toplogrednih plinov ne bosta zmanjšali, preden se ne industrializirata. Opirata se na mnenje, da največji onesnaževalci, na primer ZDA, ne mislijo najresneje, ko govorijo, da bodo izpolnili svoj del obveznosti. To se kaže že pri metodologiji merjenja izpustov. ZDA se zavzemajo za uporabo merila intenzivnosti, pri katerem se meri količina toplogrednih plinov na velikost BDP in ne količina toplogrednih plinov na prebivalca, saj jim tako ne bi bilo treba zmanjšati absolutne količine toplogrednih plinov, kot je Paul Krugman ugotovil že leta 2002. Zakaj bi se torej morale države v razvoju odpovedovati izpustom na svoj račun?
Leta 2008 sta pobudo sicer prevzeli EU in Avstralija. Za države v razvoju bi bilo nedvomno bolje, da bi jima sledile, saj bo politika »posla kot navadno« s podnebnimi spremembami najbolj prizadela prav njih. Če bi postale dejaven igralec in na pogajalsko mizo položile jasne zahteve, bi naredile pogajalski proces kredibilen in v igro prisilile tudi druge, za sedaj še nekooperativne igralce. Pri tem mislimo predvsem na ZDA.
Kaj pa Slovenija? Slovenija res ni med največjimi onesnaževalci na svetu. Po izpustih toplogrednih plinov na prebivalca je pod povprečjem EU-15 in EU-27. To je pogosto razlog za mnenje, da pri upoštevanju politike EU glede varstva okolja ne bi smeli pretiravati, saj bomo sicer plačali nesorazmerno visoko ceno. Vendar podatki tudi kažejo, da sta se poraba energije v Sloveniji in z njo količina CO2 sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja začeli povečevati in še vedno vztrajno rasteta. Pri tem izpusti toplogrednih plinov ne naraščajo samo v sektorju proizvodnje energije, temveč tudi v prometu, ki je drugi največji onesnaževalec, in drugod. Razmere torej niso rožnate. Po podatkih Umanotere Slovenija po različnih primerjavah sodi med približno 30 najrazvitejših držav v svetu, po merilu okoljevarstvenih politik pa ostaja ena od nerazvitih, zaostalih in v preteklost usmerjenih družb, saj še vedno načrtuje termoelektrarne na premog, gradi energetsko neučinkovite zgradbe in pri javnih naročilih ne upošteva okoljskih meril.
Ne glede na trenutno pozornost, ki jo posvečamo finančni krizi, okoljevarstvena vprašanja ostajajo občečloveška vprašanja - prav tako, kot so bila včeraj.
Vprašanje je samo, ali zaradi finančne krize ne bodo še enkrat potisnjena na obrobje. Kot je videti, bo teže začeti izpolnjevati že sprejete zaveze o varovanju okolja. Prav tako bo teže dosegati dogovore na mednarodni ravni. In morda največja težava - ne bo potrebnih naložb v novo tehnologijo, ki bi pomenila manjšo porabo energije pri proizvodnji izdelkov in storitev. Če bi se pojavile tehnološke inovacije, bi bila krivulja učenja razmeroma strma. Vendar težava brez usklajevanja na svetovni ravni ni rešljiva. Podobna je tistim na finančnih trgih. Tudi tukaj trgu pač ni mogoče prepustiti izključne vloge.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.