Erik Valenčič

27. 11. 2008  |  Mladina 48  |  Politika

Koliko časa še?

Svet stoji ob strani, medtem ko humanitarna katastrofa v Gazi dosega nove grozljive razsežnosti

Ameriško sodišče v Teksasu je muslimansko humanitarno organizacijo Sklad svete zemlje za pomoč in razvoj ter pet njenih nekdanjih vodilnih članov spoznalo za krive financiranja palestinske »teroristične« skupine Hamas s sedežem v Gazi. Med letoma 1995 in 2001 je omenjeni sklad Hamasu namenil okrog 12 milijonov dolarjev. Obsojenci na izrek kazni še čakajo. Razsodba sodišča po svoje tako odslikava odnos ZDA do palestinsko-izraelske krize, ki dejansko sloni na delitvi na slabe in dobre, torej na arabske teroriste ter izraelsko vojsko. Do razsodbe je prišlo v času, ko Izrael nadaljuje svojo zaporo Gaze in ne dovoljuje tujim človekoljubnim agencijam, da bi na to območje humanitarne katastrofe dostavile nujno potrebne zaloge hrane, zdravil ter goriva. Izjema je bila storjena v ponedeljek, ko je izraelska vojska dovolila vstop v Gazo štiridesetim tovornjakom pomoči, vendar bo ta po zagotavljanju predstavnikov mednarodnih humanitarnih organizacij imela malo učinka, saj zapora Gaze traja predolgo in so njene posledice prevelike. Izrael dejansko terorizira in počasi ubija populacijo milijona in pol ljudi, ujetih v največje koncentracijsko taborišče na svetu, vendar temu nihče ne reče terorizem. Ne, kriv je Hamas.
Pa poglejmo, kaj je Hamas. V prvi vrsti ne gre za gverilsko skupino, temveč za islamsko gibanje, ki v Gazi že desetletja postavlja socialne centre, šole, ambulante ter džamije, kar je tudi glavni razlog za njegovo priljubljenost med tamkajšnjimi prebivalci. Hamas je bil ustanovljen pred pol stoletja, svoje korenine pa ima v radikalnem islamskem gibanju Muslimanska bratovščina iz Egipta. Hamas je bil že na samem začetku oster nasprotnik arabskega nacionalizma, ki sta ga poosebljala Arafatovo gibanje Fatah ter egipčanski predsednik Abdel Nasser, in je zaradi tega sprva užival podporo Izraela ter ZDA. Šlo je za podporo, ki izvira iz načela divide et impera, deli in vladaj. Med letoma 1967 in 1987 se je število džamij v Gazi potrojilo, Hamas pa je od bogatih islamističnih podpornikov iz Savdske Arabije in od drugod prejemal velikanske vsote denarja. Brez tihe podpore Izraela to ne bi bilo mogoče. Nekdanji izraelski premier Jicak Rabin je Jaserju Arafatu na mirovnih pogovorih v Oslu leta 1993 priznal, da je Tel Aviv storil usodno napako, ker je spodbujal rast Hamasa.
Za to napako v glavnem plačujejo Palestinci. Iz Gaze prihajajo poročila o najhujši humanitarni krizi, ki je kdaj doletela to območje. Številna gospodinjstva v Gazi nimajo ne pitne vode in ne elektrike, družine v dolgih vrstah čakajo na osnovne prehrambne pakete, vendar se večinoma vračajo domov praznih rok. Ljudje so skopali ozke tunele do Egipta, ki trenutno pomenijo zelo tanke in šibke arterije, po katerih se zaloge življenja pretakajo v Gazo. Ena izmed glavnih skrbi zadeva tudi kanalizacijske sisteme, ki ne obratujejo zaradi pomanjkanja elektrike in so resna zdravstvena grožnja. Se bo svet odzval takrat, ko bodo ljudje začeli umirati še zaradi epidemij nalezljivih bolezni? Oziroma kdaj? Generalni sekretar OZN Ban Ki Mun je poklical izraelskega premiera Ehuda Olmerta in izrazil »globoko zaskrbljenost zaradi posledic vedno slabših humanitarnih razmer v Gazi.« To je torej ta mednarodni pritisk na Izrael, o katerem poročajo svetovni mediji?
Kako to, da je Izraelu 'dovoljeno' vse to? Nekdanji premier Ariel Šaron je recimo izjavil, da Izraelci ne morejo zagrešiti zločinov proti človeštvu, ker so sami preživeli holokavst. Ni edini, ki je to izjavil. Številni judovski intelektualci imajo takšne razlage za škandalozno hinavščino. Nagrajena novinarka Amira Hass je zapisala: »Izrael je likvidacijo evropskih Judov pretvoril v svojo prednost. Naši pomorjeni sorodniki so uporabljeni za to, da se Izrael lahko požvižga na vse mednarodne odločitve zoper okupacijo Palestine.« S tem se lahko z gotovostjo strinjamo: če si že preživel holokavst, to še ne pomeni, da lahko začneš novega.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.