Jure Erznožnik

27. 11. 2008  |  Mladina 48  |  Svet

Spopad na levici

Kongres stranke v Reimsu je pokazal, v kako globoki krizi so francoski socialisti in kako malo jim manjka do razpada

Če sta imela dva od očetov francoskih socialistov, Jean Jaurès in Léon Blum, v zadnjih desetletjih že več priložnosti za obračanje v grobu, se jima je zdaj nedvomno pridružil še François Mitterrand: njegovi privrženci so prezadovoljni, da njihovega ideološkega očeta ni več med živimi, saj bi se nekaj svojih naslednikov (bolje, naslednic) sramoval že vsaj od lanske predsedniške kampanje, prav posebej pa v teh dneh, ko je na predsedniških in parlamentarnih volitvah poražena socialistična stranka (Parti socialiste, PS) izbirala novega voditelja, morebitnega Sarkozyjevega protikandidata na predsedniških volitvah leta 2012. Potem ko je François Hollande, donedavni izvenzakonski partner Ségolène Royal, stranko vodil skoraj enajst let, in so mnogi prepričani, da je razpad njune družinske idile izdatno pripomogel h globoki razdvojenosti članstva PS, se v teh dneh odloča, kdo naj jo v težkih časih vodi, in preračunava, kdo bi jo lahko čez tri leta končno popeljal v Elizej.
Seveda se poskuša vsaka poražena stranka po volitvah konsolidirati, izbrati novo vodstvo in se, če je to potrebno, čim bolj ograditi od programa, ki ni uspel prepričati volilcev. A tako hudega razkola PS še ni doživela. Da bi se kandidati za vodilne funkcije v stranki vsevprek obtoževali v medijih in si napovedovali sodne postopke, se socialistom še ni zgodilo in videti je, da se jim, če ena od tekmic za položaj prvega sekretarja PS ne bi bila Ségolène Royal, tudi ne bi. Poraženka lanskih predsedniških volitev si namreč od zmage Nicolasa Sarkozyja očitno še ni povsem opomogla, računala je, da bo stranki zlahka zavladala, če bo šla v boj za vodilni položaj ob podpori mlajšega članstva in če bo strankine »velike živine«, »slone«, kot jih imenujejo Francozi, pustila povsem ob strani. Ker je razpad njene izvenzakonske skupnosti s Françoisom Hollandom, s katerim ima iz skoraj 30 let trajajočega razmerja štiri otroke, razumela kot osebni neuspeh, saj je javna skrivnost, da naj bi imel Hollande že nekaj let resno zvezo z neko novinarko, je zmago na volitvah potrebovala tudi iz osebnih razlogov.
Večina medijev je sicer napovedovala spopad za položaj prvega sekretarja med deklariranim istospolnim pariškim županom Bertrandom Delanoëjem in predsednico regije Poitou-Charentes, Royalovo. Skoraj vse raziskave so nakazovale večje možnosti Delanoëju, raziskava inštituta IPSOS v oktobru mu je izmerila celo dvakrat večjo popularnost od protikandidatke, poleg tega pa so njegov program podpirali nekdanja premiera Jospin in Rocard, Hollande in predsednik poslanske skupine socialistov v parlamentu Ayrault. A na kongresu v Reimsu so se naposled pomerili štirje kandidati, poleg njiju še županja mesta Lille, Martine Aubry, in evropski poslanec Benoît Hamon.
Volitve prvega sekretarja stranke so zapletene, saj člani stranke najprej volijo program, programi nato dobijo ime nosilca liste, ti pa se nato pomerijo v enem ali dveh krogih. Kljub temu da se je Delanoë dobro odrezal, se je iz nadaljnje tekme umaknil in podprl Aubryjevo, prvi krog je iz igre pometel še mladega evropskega poslanca, v drugem sta se tako pomerili obe ženski. Royalova naj bi ponujala pomladitev in prenovo stranke, starim mačkom bi hitro porezala glave. Aubryjevo, hčerko nekdanjega predsednika Evropske komisije Jacquesa Delorsa, nekdanjo ministrico za delo in solidarnost, ki je vpeljala 35-urni delavnik in plačan bolniški dopust za vse, so podpirali stari člani stranke, nekdanji premieri in ministri ter podporniki pariškega župana. In čeprav so napovedi dajale rahlo prednost Ségolène Royal, se je zgodilo nekaj komaj verjetnega: po preštetju vseh 135 tisoč glasovnic, je z 42 (!) glasovi prednosti zmagala Martine Aubry. Začelo se je nekajdnevno obdobje, ki se ga bodo člani in simpatizerji PS še dolgo spominjali, četudi bi ga najraje pozabili. Res je, da že z razpoloženjem pred drugim krogom niso mogli biti zadovoljni, saj se je začelo obračunavanje med štaboma obeh kandidatk, predvsem boleče se je zdelo posmehovanje z mnogo bolj enotne desnice. Ker je Aubryjeva na županskih volitvah v Lillu zmagala s podporo desnosredinske stranke MoDem Françoisa Bayrouja, so jo iz štaba Royalove obtoževali, da se bo v primeru, če bi leta 2012 kandidirala na predsedniških volitvah, z njo spečala tudi takrat. A analitiki so prepričani, da bi imela Aubryjeva v predsedniški tekmi precej boljše možnosti kot Royalova.
Po tesnem rezultatu drugega kroga so iz štaba Royalove začele prihajati obtožbe o nepravilnostih na voliščih, napovedi o uvedbi sodnih preiskav in zahteve po ponovitvi drugega kroga. Politični komentatorji so pozivali k umiritvi razmer, desni mediji so se ob takšnem cirkusu brezmejno zabavali. V tej kakofoniji so le redki slišali komentarje pravnikov, filozofov in antropologov o tem, da kriza znotraj PS sploh ni ideološka, pač pa organizacijska, da obstaja nevarnost radikalizacije sporov in pojava populizma, in predvsem, da je razočaranje tradicionalnih volilcev levice veliko. Ob napeti situaciji so morali organi stranke preveriti vse morebitne nepravilnosti in ponovno šteti glasove v vprašljivih enotah. Do končnega rezultata so se tako dokopali šele v torek, ko so razglasili, da je Martine Aubry zmagala s 102 glasovoma prednosti. In čeprav je Royalovi v prvih stavkih govora po razglašeni zmagi prijateljsko ponudila roko, češ da bo potrebovala njeno pomoč pri vodenju stranke, ta ni mogla skriti razočaranja, v njenem štabu pa predvsem Manuel Valls še ni prenehal blebetati o sodni preiskavi rezultata. Socialistična stranka je doživela najnižjo točko od svoje ustanovitve leta 1969, a njeno članstvo je vseeno ponovno zadihalo v upanju na poenotenje vodstva in prenehanje frakcijskih razprtij.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.