Jure Erznožnik

27. 11. 2008  |  Mladina 48  |  Družba

Nebraska, smetišče najstnikov

Novi zakon staršem omogoča, da nekaznovano zapustijo otroke, čeprav so ti stari že 12 ali celo 18 let

Od sredine septembra, ko je v ameriški zvezni državi Nebraska začel veljati zakon o dekriminalizaciji staršev, ki zapustijo svoje otroke tako, da jih pripeljejo v državne bolnišnice in jih tam preprosto pustijo, se je za to možnost odločilo že toliko staršev, da se je v sistemu znašlo že skoraj štirideset »otrok«, starih od nekaj mesecev do 18 let. Nekateri so se pripeljali iz Arizone, Georgie ali Floride, da bi se v Nebraski legalno za vedno znebili svojih potomcev. Neukrotljivih najstnikov, s katerimi so v domačih zveznih državah izčrpali že vse možnosti, ki jih omogoča sistem socialnega skrbstva, pa tudi nekaj dni ali tednov starih nebogljenih dojenčkov, ki jih ne morejo ali nočejo vzdrževati. V ZDA je zaradi tega zakona zadnje dni nastal tak vik in krik, da je moral guverner Nebraske Dave Heineman Američane pozvati, naj v njegovo državo ne vozijo otrok, ki se jih niso mogli znebiti v domačih državah. Nebraska je namreč zadnja od vseh zveznih držav, ki so sprejele zakon o »varnem zavetju za otroke«, drugače od drugih pa ni določila najvišje starosti otrok, ki jih je mogoče nekaznovano zapustiti, zato je marsikdo izkoristil možnost in v bolnišnico pripeljal svojega najstnika, ki ga »ne more več prenašati«. Otroke so pretentali, da morajo na pregled k zdravniku, šele ta jim je, navadno po odhodu staršev, povedal, da so se jim ti pač odrekli in da bodo odslej sprva nekaj časa živeli pri sorodnikih ali znancih, nato pa jim bodo našli rejniško družino. Konec septembra je ovdoveli moški v neko bolnišnico v Nebraski pripeljal kar devet otrok; njihova mati je med desetim porodom februarja lani umrla, moški pa jih ni mogel več preživljati, zato je obdržal le najstarejšega.
Zakone o varnem zavetju so v takšni ali drugačni obliki v številnih zveznih državah začeli sprejemati ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja, saj so se oblasti krčevito upirale uzakonitvi pravice do splava, hkrati pa skušale zmanjšati število novorojenčkov, ki so zaradi stiske mater končali v zabojnikih za odpadke ali odtočnih kanalih. Teksas je bil pri sprejemanju takšnega zakona leta 1999 prvi, druge države so vsaka po svoje iskale najboljše rešitve, od povsem anonimnih do takšnih, pri katerih naj bi starši sodelovali v procesu integracije svojega otroka v novo okolje. V ZDA naj bi bili tako v devetih letih starši zapustili že dva tisoč otrok, v samo 20 zveznih državah jih je menda v tem času kar 14 tisoč prebivalo zdoma, v številnih popravnih domovih in zavodih za težavne mladostnike. In čeprav nekateri opozarjajo, da otrok ni pes, ki si ga nekdo najprej želi, potem pa ga odda ali zapodi, ker ga ne more ali noče več vzdrževati, so bili drugi prepričani, da se bo zakon tudi v Nebraski izkazal za upravičenega. Zaradi odziva nanj naj bi začeli iskati bolj domišljene in trajnejše rešitve za otroke iz socialno ogroženih družin, ki pogosto postanejo tako nasilni, da jih matere samohranilke preprosto ne morejo več obvladati. Seveda le, če starostne omejitve ne bi postavili. A prav zaradi pojava mladih nasilnikov se je v Nebraski znašlo toliko zapuščenih najstnikov. Zakonodajalec se je zato odločil, da bo treba zakonska določila ponovno pretehtati in razmisliti o starosti otroka, ki bi ga bilo še mogoče zapustiti, ter jo omejiti na 72 ur ali največ nekaj mesecev. Zapustitev pri 12 ali 17 letih naj bi pri že sicer težavnem najstniku povzročila takšne travme, da se jih tudi pozneje v življenju ne bi mogel otresti in bi za družbo dolgoročno pomenil še hujšo težavo. Ker so senatorji Nebraske prejšnji teden začeli razpravo, s katero nameravajo starostno omejitev za zapustitev novorojencev skrajšati na 30 dni, je marsikdo prepričan, da se bodo razmere, kar zadeva javno in zasebno pomoč mladostnikom z vedenjskimi težavami, v času gospodarske krize le še poslabšale.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.