Marjan Horvat

4. 12. 2008  |  Mladina 49  |  Politika

Proti rasizmu po evropsko

Poenotenje v EU glede boja proti rasnemu nasilju in sovraštvu, a z razlikami

Po novem, tako so se prejšnji teden sporazumeli pravosodni ministri EU, bodo storilci rasnega nasilja in sovraštva na tleh EU kaznovani od enega do treh let zapora. Takšno kazen lahko dobijo tudi tisti, ki namenoma spodbujajo nasilje ali sovraštvo z razdeljevanjem fotografij, besedil, video in avdio gradiva, uperjenega proti skupini oseb ali članu te skupine na podlagi rase, barve kože, vere, rodu ter nacionalne ali etnične pripadnosti. Podobno bodo kaznovane tudi osebe, ki trivializirajo ali zanikajo holokavst in zločine proti človečnosti in vojne zločine, kot so opredeljeni v statutu Mednarodnega kazenskega sodišča. »Rasizem in ksenofobija nimata prostora v Evropi, niti ga ne bi smela imeti v nobenem drugem delu sveta. Dialog in razumevanje bi morala preseči sovraštvo in izzivanje,« je lanskega aprila, ob podpisu osnutka okvirnega sklepa o rasizmu in ksenofobiji, dejal komisar za pravosodje, svobodo in varnost Jacques Barrot. In dodal, da ti dve kriminalni dejanji »neposredno kršita načela svobode, demokracije, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države, načela, na katerih temelji EU.« Po nekaj letih snovanja tega dokumenta smo dobili okleščeni sklep, ki pravi, da so kazniva le dejanja in pa dokazani namen, vendar vse skupaj še ne zagotavlja poenotenja boja proti rasnemu nasilju in sovraštvu.
Pravo ločnico med svobodo izražanja in voljo, da se denimo prepovejo zanikanje in relativiziranje holokavsta, uporaba nacističnih simbolov in kritika nekaterih religij, je težko določiti. Že zdaj je sodna praksa evropskih držav za ta dejanja različna, direktiva EU pa napotuje na to, da je kaznivo zanikanje holokavsta, če »to lahko napeljuje k nasilju ali sovraštvu«. In tako bodo Francozi, Avstrijci, Belgijci, Nemci in Španci zanikanje holokavsta preganjali kot kaznivo dejanje, na Švedskem in Danskem pa ga bodo, skladno s svojimi libertarnimi pojmovanji, preganjali s tematiziranjem v javnosti. Podobne razlike pa lahko najdemo tudi pri opredeljevanju sovraštva do religij. Danska in Velika Britanija sta dosegli, da gre za kaznivo dejanje le, če je povezano z napeljevanjem k sovraštvu do skupnosti določenega narodnega ali etničnega izvora, rase ali barve kože. Izjava »pobijte vse muslimane« ali »pobijte vse kristjane« bo tako kazniva le, če z njo avtor misli neko etnično ali nacionalno skupnost. Po mnenju nemške pravosodne ministrice Brigitte Zypries se morajo zato z »rasizmom in ksenofobijo spopasti posamezne evropske družbe znotraj sebe, represivni postopki pa so lahko le dodatek k temu«.
V razpravah o poenotenju zakonskih norm, ki naj bi preprečevale rasizem in ksenofobijo, je mogoče zaznati, da se avtorji novega sklepa zavedajo nevarnosti, ki jih prinaša zdajšnji krizni časi, ko lahko Evropa, tudi zaradi kolonialne zgodovine, ki je ustvarila pojem »rasne večvrednosti«, postane poligon za rojstvo skrajnih skupin. Gre za občutljivo politično sporočilo, ki je usmerjeno v iskanje najbolj ustreznih načinov v evropskih družbah o tem, kako se upreti rasizmu in ksenofobiji. To pa velja za ravnanje italijanskih oblasti s prišleki z vzhoda, za nemške neonaciste in v Sloveniji tudi za odnos do izbrisanih, za pravico muslimanov do mošeje in za diskriminacijo delavcev iz »tretjih držav«, denimo iz BiH. Slovenski kazenski zakonik določa kazensko odgovornost za tistega, ki »izziva ali razpihuje narodnostno, rasno ali versko sovraštvo, razdor ali nestrpnost ali širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo«. Kljub temu pa se, meni nič tebi nič, najde Hilda Tovšak, direktorica Vegrada, ki v časniku Finance izjavi, da delavci »odpirajo okna in špilajo tisto bosansko muziko kot nori«, ter omalovažuje njihovo kulturo: »Kaj naj, Bosanci so, jih pripeljemo iz tistega sela gor in ne vejo ničesar, nekdo jim mora povedati.« Da je v teh izjavah »mogoče zaslediti elemente kulturnega rasizma, ki so popolnoma nesprejemljivi za državo članico EU v 21. stoletju«, je opozorila varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.