Ali vedo, da smo v krizi?

/media/www/slike.old/mladina/temavelikaborut_pahor_na_gzs_bk_mg_4868.jpg

© Borut Krajnc

Do nedavna je veljalo, da se velika gospodarska kriza iz tridesetih let prejšnjega stoletja ne more ponoviti; preprečilo naj bi jo znanje o usmerjanju gospodarske aktivnosti, ki naj bi ga od takrat pridobile države in centralne banke. Vendar je tudi o tem vse več dvomov. Globalizacija je moč držav močno skrčila; po letu 1970 so postajale vse manj pomembni gospodarski subjekti in so komaj zadrževale vlogo nočnega čuvaja, svetovno gospodarstvo so vse bolj obvladovale multinacionalke.
Kriza je vlogo držav spremenila, saj nenadoma ni nikogar drugega, da bi jo preprečil. Za zdaj je centralnim bankam in državam s povečanjem količine primarnega denarja, zavarovanji bančnih depozitov prebivalstva ter z dokapitalizacijami in podržavljanji uspelo preprečiti zlome bank, ni pa jim uspelo pognati mehanizma kreditnega ustvarjanja denarja. Recesija v realnem sektorju se zato hitro in vse bolj samodejno poglablja. Samo novembra se je število brezposelnih v ZDA povečalo za pol milijona, mnoge primerjave zdajšnjih dogajanj v gospodarstvu segajo več desetletij nazaj. Obama sicer že napoveduje klasično politiko ustvarjanja agregatnega povpraševanja s povečevanji javnih izdatkov in javnimi deli. A ne gre prezreti, da so ZDA že zdaj prezadolžene. Bush, ki mu je pomagala Al Kaida, je že doslej uporabljal hitlerjansko verzijo keynesianske politike. Izdatki za orožje, uvajanje demokracije v svetu in ustvarjanje paranoje so celo najbolj učinkovita kombinacija ustvarjanja agregatnega povpraševanja, saj sprotno uničevanje orožja, mrtvi vojaki in povečevanje »varnosti« zagotavljajo trajnost povpraševanja in vedno nove zaposlitve. Javna dela, kakršna predlaga Obama, pa imajo še eno pomembno značilnost - so sestavina lokalizacije, ki bo najbrž nasledila globalizacijo.
Finančna kriza se je bliskovito razširila na finančne trge EU. A ne le po krivdi ZDA. Tudi banke v EU so bile močno vpletene v finančne mahinacije, tudi evropski finančni sektor se je razširil prek razumnih meja, dobički evropskih bank so bili vrtoglavi. Evropska politika procesov ustvarjanja virtualnega bogastva in uničevanja realnega sektorja ni zavirala. Prav narobe, takšen razvoj je celo podpirala z obsedenostjo ECB z inflacijo na eni in Evropske komisije z liberalizacijo in deregulacijo na drugi strani. Zdajšnja mrzlična aktivnost Evropske komisije kaže, da se po prvi zmedi, med katero je še ponavljala lizbonske puhlice, začenja zavedati, kaj nas čaka. A prav veliko z brezplodnimi srečanji na vseh ravneh ne more napraviti; odstotek BDP ne daje nikakršnih možnosti za uveljavljanje fiskalne politike na ravni EU. Povečanje deleža oziroma snovanje nekakšnega intervencijskega sklada, v katerega bi članice vplačale še odstotek in pol BDP, se zdi precej utopično; v krizi bo vsaka članica reševala svojo kožo. Še nedavno »žaljivo« primerjanje EU z nekdanjo Jugoslavijo postaja vse bolj relevantno. Morda bi bilo zato še najpametneje prenehati z uveljavljanjem evropskega »bratstva i jedinstva« oziroma pravil »skupnega trga«, ki ovirajo spopadanje s krizo v posameznih članicah. Čim dlje bo kriza trajala, tem močnejše bodo sredobežne sile in tem šibkejša bo skupnost. Kaj kmalu se utegne pojaviti »jugoslovanski sindrom« vsesplošnega izkoriščanja: Nemci naj bi izkoriščali Angleže, Italijani Nemce, Francozi Italijane ...
Ljudi, ki bi se še spomnili velike gospodarske krize, ni več veliko. Postala je del ekonomske zgodovine. Nekoliko bliže nam je »transformacijska depresija« z začetka devetdesetih let. Dolgotrajna stagnacija, ki se je začela po letu 1980 in v kateri se je ustvaril »jugoslovanski sindrom« vsesplošnega izkoriščanja: »Srbi so izkoriščali Slovence, Slovenci Srbe, Srbi Hrvate, Hrvati Bosance ...« se je v letu 1989 prevesila v depresijo. Samo v 1990 letu se je BDP Slovenije skrčil za 5, v letu 1991 za skoraj 9 in v letu 1992 še za 5 odstotkov; ko se je kriza v letu 1993 končala, je bil BDP za več kot petino manjši kot pred njo. Število delovno aktivnega prebivalstva se je z 950.000 zmanjšalo na 750.000, število iskalcev zaposlitve se je povečalo s 75.000 na 130.000, število upokojencev se je v samo nekaj letih z zgodnjim upokojevanjem povečalo od 300.000 na 400.000. Srhljive številke pred sedemnajstimi leti se vsaj za zdaj zde nedosegljive. So res?
Med takrat in zdaj je veliko razlik, a tudi nekaj podobnosti. Takratni padec bruto domačega produkta sta povzročila tranzicija in razpad Jugoslavije z izgubo jugoslovanskega trga (ki je bil kar 58 % celotnega »tujega« trga: pravega in jugoslovanskega). Učinkov tranzicije in razpada države ni mogoče razmejiti, saj so mnogi produkti prav zaradi razpada države postali produkti »čiste socialistične produkcije«, ki jih je bilo mogoče prodati le na zaprtem trgu, zaščitenem s carinami. Takšni so bili na primer tovornjaki TAM-a, ki so prek noči postali blago, ki ga nihče ni maral; dva velika kupca, JLA in Sovjetska zveza, sta propadla, tretji, arabske dežele, je po prvi iraški vojni zašel v krizo.
Ko je 8. oktobra 1991 z uvedbo lastnega denarja Slovenija postala narodno gospodarstvo, so se mnoga takrat še družbena podjetja, ki so imela prodajljive produkte, hitro preusmerila na trge razvitih držav. Možnosti za preusmeritve na nove trge je zdaj objektivno mnogo manj; podjetja so mnogo bolj specializirana in vezana na posamezno ali nekaj velikih tujih družb. Pa še. Največ zaslug za hitre preusmeritve gre takratnim »rdečim direktorjem«. Mnogi med njimi so bili v podjetjih, ki so jih vodili, vse življenje, jih celo ustvarili ali iz majhnih in nepomembnih naredili velika in uspešna. Sami se še niso imeli za »delodajalce«, delavci v podjetjih še niso bili »delovna sila«. Zdaj so v večini uprav zasebnih ali državnih družb nekakšni profesionalni menedžerski najemniki, ki krožijo od podjetja do podjetja in ki so se kalili predvsem na borznem parketu in v privatizacijskih mešetarjenjih. Bolj kot podjetja jih zato zanima njihovo premoženje, pogodbe o upravljanju in nagrajevanje za ustvarjeni dobiček. Razglasili so se za »delodajalce«, ostali delavci so postali zmeraj predraga »delovna sila«. Tudi lastniki podjetji so predvsem lastniki premoženja. Mešetarjenje z delnicami je v zadnjem desetletju postalo srž slovenskega kapitalizma, z njim se ukvarjajo tisti, ki naj bi po imenih sodeč varili pivo, prodajali bencin, popravljali ceste ali skrbeli za duše, pa tudi mali vlagatelji. Pojem varčevanja se je spremenil, običajne oblike varčevanja v bankah so nadomestile naložbene špekulacije v »visoko donosnih« investicijskih ali pokojninskih skladih. Borza, ki naj bi omogočala zbiranje prihrankov in kontrolo upravljanja podjetij, je postala prostor za mešetarjenje s premoženjem in ustvarjanje virtualnega bogastva.
Menedžerski odkupi so kazali, da bomo dobili prave lastnike podjetij, podobne »boscarolom« in »akrapovičem«, ki so svoja podjetja sami ustvarili in ki jih bodo najbrž krčevito branili. A kaže, da je bilo tudi med menedžerji, ki so kupovali podjetja, več lastnikov premoženja kot lastnikov podjetij. Morda so mnogi celo imeli namen postati lastniki podjetij, a jih je finančna kriza z zastavljenimi precenjenimi delnicami presenetila in spremenila v lastnike premoženja; zdaj vsevprek prodajajo podjetja, njihove dele, blagovne znamke, ali zemljišča.
Še nekje je pomembna razlika med takrat in zdaj. Slovenska družba je zaradi razslojevanja in hitrega opuščanja samozadostnih mešanih gospodinjstev socialno mnogo ranljivejša, kot je bila pred dvema desetletjema. Obenem je tudi mnogo bolj razvajena; takrat se je večina ljudi še spominjala revščine in pomanjkanja po drugi svetovni vojni, raznih omejitev v osemdesetih letih, pa še vsi skupaj smo bili v nekakšnem adrenalinskem krču, povezanem z osamosvojitvijo.
Tudi med gospodarsko politiko takrat in zdaj je precej razlik. Takrat smo bili jugoslovanska republika, zdaj smo pokrajina v EU. Jugoslavija je razpadala, EU šele »nastaja«. Dejanskih možnosti lastne gospodarske politike je zdaj zato morda celo manj, kot jih je bilo takrat. Imeli smo vlado sestavljeno iz amaterjev, ministri so popoldne ali zvečer kar lastnoročno pisali predloge zakonov. Mnogih stvari nismo znali ali pa jih nismo mogli narediti. Gospodarska politika je imela dva cilja: (1) prevzemati področja, ki so sodila v pristojnost že razpadajoče zvezne države in (2) ustvarjati gospodarske možnosti za še precej negotovo politično osamosvojitev. Dvojnost je rodila nekonsistentne kombinacije in tudi mnogo zgrešenih ukrepov; a smo imeli srečo, mnogi ukrepi so se šele čez leta pokazali kot pravi. Zdaj imamo profesionalno vlado s sekretarji, direktorati in stotinami raznih specialistov.
Morda največja razlika med oblastjo takrat in zdaj je bila v razumevanju politike. Nikdar v slovenski politiki ni bilo tako malo politike kot takrat in nikdar je ni bilo več, kot je je zdaj. Sam sem bil med ustanovitelji Tomšičeve SDZ, a mi kot podpredsedniku vlade niti na misel ni prišlo karkoli vprašati stranko, kogarkoli odpustiti, ker bi bil član napačne, ali zaposliti, ker bi bil član prave stranke. Res pa je, da so bile takrat tudi stranke enako amaterske kot ministri, tudi stranke še niso vedele, kaj naj bi počele. Medtem je politika postala stroka, pripadnost stranki pa malone edino merilo sposobnosti za sodelovanje na »oblasti«, pri vodenju državnih podjetij in »neodvisnih« institucij. Ne glede na »desno« ali »levo« oblast.
Dejstvo, da smo le pokrajina EU, krči tudi že brez tega majhne možnosti gospodarske politike. Naj spreminjamo gospodarski sistem ali posegamo v tokove blaga, storitev in kapitala? Tega EU ne bi dovolila. Naj v gospodarstvo posegamo z denarno politiko? Ta je tudi teoretično dobra za zaustavljanje rasti, slaba pa za njeno spodbujanje. Posebno v krizah, ko smo v tako imenovani likvidnostni pasti, ko ne glede na obrestno mero nihče ne investira, kar je razumljivo. Preden v kaj investiraš, moraš vedeti, da boš produkt, v katerega proizvodnjo investiraš, lahko prodal; dokler tega ne veš, je obrestna mera precej irelevantna. A tudi sicer so posegi Banke Slovenije možni le v okviru tistega, kar dovoljuje ECB.
Nekaj možnosti je ostalo v fiskalni politiki, a še tu EU dovoljuje le splošne ukrepe. Pri njih se pojavlja stara dilema: je bolj učinkovito zniževanje davčnih bremen in stroškov dela oziroma posredno ustvarjanje povpraševanja ali kar neposredno ustvarjanje povpraševanja? Zniževanje stroškov dela zelo malo pomaga podjetju, ki je izgubilo pol naročil. Oboje, zniževanje bremen in neposredno ustvarjanje povpraševanja prinaša proračunski primanjkljaj, ki ga je treba zapolniti z zadolževanjem. Doma ali v tujini? Zadolževanje doma prinaša finančno, včasih pa tudi stvarno izrivanje drugih potencialnih investitorjev, čeprav se zdaj vsaj stvarno izrivanje zdi nepomembno. Za zadolževanje v tujini, čeprav bi bilo koristno, pa so možnosti majhne; zakaj bi tuje banke posojale Sloveniji, če se še pri posojanju Nemčiji obotavljajo? Da bi bila stvar še slabša, je Slovenija po letu 2004 skrenila s prejšnje vzdržne in uravnotežene štiriodstotne gospodarske rasti, kakršno omogočajo domači prihranki. V preteklih treh letih smo se tako z nesmotrno gospodarsko rastjo in z brezglavimi nakupi tujih vrednostnih papirjev močno zadolžili, visoka rast pa ni prinesla proračunskega presežka, ki je bil s sklicevanjem na utopičen neto priliv iz bruseljske blagajne le potegavščina.
Kako se bo vlada zares lotila krize, ostaja negotovo. Najbrž ne bo več ponavljala napak z zniževanjem cen bencina ali sicer nepopravljivimi predvolilnimi cenami vinjet. Predsednik vlade pripoveduje o nekakšni novi razvojni paradigmi; ta z dejanskim stanjem nima veliko opraviti. Edina »paradigma« zdaj je reševanje dejanskega in podjetij, ki jih je mogoče rešiti, čeprav bodo še naprej proizvajala izgubo. Dokler je izguba manjša od gospodarskih in socialnih stroškov, ki bi jih prineslo zapiranje podjetij, je njihovo reševanje upravičeno. Čeprav z »davkoplačevalskim« denarjem in čeprav to prinaša politično nevšečno »reševanje« tajkunov. Tudi zdajšnja kriza se bo prej ali slej končala, kar bomo med njo izgubili, bomo izgubili za zmeraj.
Še nekaj malega. Veliki zbori gospodarstvenikov krize ne bodo omilili; gre predvsem za politični PR. Zdi se, da je temu bolj kot ne namenjen tudi strateški svet, v katerem bo kar petnajst ekonomistov in uglednih gospodarstvenikov usmerjalo slovensko gospodarstvo. Preveč. Dovolj bi jih bilo pet. Od »širine pogledov« v krizi ne more biti veliko koristi.


 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.