Dr. Bojan Bugarič

11. 12. 2008  |  Mladina 50  |  Politika

Nočemo tretje poti. Hočemo novo levico.

Levica je pred zgodovinsko priložnostjo. A najprej se mora odpovedati svoji neoliberalnosti in prevzetim konservativnim idejam.

Bojan Bugarič, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani

Bojan Bugarič, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani
© Aleš Černivec

Čas gospodarskih in družbenih kriz je običajno čas rojevanja in oblikovanja novih idej o družbi in njeni organizaciji. Še včeraj prevladujoče ideje o tem, kako naj bo urejena družba, nenadoma začnejo izgubljati svojo politično moč in prostor prepuščati razmišljanju in izzivom novih idej, ki odpirajo povsem nova obzorja. To, kar se je še včeraj zdelo »nujno«, edino možno, kar naenkrat izgubi svojo politično dominantno moč. Ljudje nenadoma ugotovijo, da so možna tudi povsem drugačna razmišljanja o še včeraj zakoreninjenih »zakonitostih«, ki so uživala primat tako v družbeni teoriji kot tudi v politični praksi.
Sedanja svetovna gospodarska kriza je prav takšen trenutek. Dokazuje, da se zgodovina »dela« pred našimi očmi in da še zdaleč ni »končana«. Kaže, da se končuje dolgo obdobje politične prevlade ekonomskih in političnih idej neoliberalizma. Thatcherjeva in Reagan sta neoliberalne ideje uspešno pretvorila v zmagovite politične programe. Triumf neoliberalizma je skupaj s padcem komunizma radikalno zmanjšal politično moč in pomen levih političnih programov in strank. Levica se je prevladi neoliberalizma prilagodila tako, da je po začetnih hudih volilnih porazih prevzela, z določenimi popusti, besednjak in ideologijo neoliberalne desnice in se začela premikati vse bolj proti politični sredini. »Tretji poti« bivšega britanskega premiera Blaira in ostalih evropskih socialdemokracij podobne usmeritve je uspela celo vrnitev na oblast. Pred slabim desetletjem je bilo videti, kot da evropska socialdemokracija »tretje poti« postaja nova vodilna politična ideologija v Evropi, močno podprta s Clintonovim pragmatičnim premikom v sredino ameriškega političnega prostora. Danes je slika povsem drugačna, »tretja pot« je v zatonu oziroma defenzivi, v večini članic EU je doživela poraze na volitvah. Ogroža jo ne samo desna sredina, ampak tudi vzpon desnih populističnih strank. Sedanja kriza je sicer močno izboljšala volilne možnosti že izgubljajoči Brownovi laburistični stranki v Veliki Britaniji in v nekaj manjših evropskih državah celo omogočila vrnitev na oblasti taisti socialdemokraciji »tretje poti«.
Ne kaže pa se slepiti, da obstoječa socialdemokracija »tretje poti« predstavlja resen politični program za prihodnost. Glavni problem »tretje poti« je prav v tem, da je preveč podobna desnosredinskim in desnokonservativnim strankam neoliberalne usmeritve. »Tretja pot« je namesto dejanskega iskanja ravnotežja med državo in trgi ideološko povsem ponotranjila neoliberalno idejo o superiornosti trgov. Reforme, ki jih je »tretja pot« opravila na področju javnih služb (šolstvo, zdravstvo, energetika, telekomunikacije), to najbolj nazorno kažejo. Dejansko »tretja pot« ni iskala »tretje« poti med državo in trgi, ampak je trge postavila v ospredje, vlogo države pa (pre) močno omejila. Nova »religija« javno-zasebnih partnerstev je pogosto le pretveza za de facto privatizacijo javnih programov in služb, ki bolj kot državljanom prinašajo koristi zasebnim (so)izvajalcem teh služb.
Odzivi na trenutno gospodarsko krizo v svetu postavljajo evropske socialdemokratske stranke pred velikanski izziv. Njihov glavni problem je, da so, spet, preveč podobni odzivom neoliberalne desne sredine, ki se zaradi kognitivne disonance še vedno obnaša, kot da gre v bistvu le za začasno krizo finančnega sektorja, ki potrebuje nekoliko več regulacije, ki bo ponovno vzpostavila staro stanje, ko se bodo trgi spet vrnili v svoje »normalno« stanje. Že pojav ameriškega predsednika Obame postavlja evropske socialdemokrate v neugoden položaj, saj je Obama v številnih elementih svojega programa mnogo radikalnejši od svojih evropskih »progresivnih« prijateljev. Obama ambiciozno razmišlja o novem New Dealu in državi daje velik pomen in vlogo pri svoji novi politiki. Medtem ko se Evropa, kot kaže, umika od ambicioznejše politike boja zoper klimatske spremembe in umik opravičuje s trenutno gospodarsko krizo, Obama nasprotno napoveduje, da je prav ekonomska kriza pravi trenutek za pogumnejšo politiko na tem področju.
Res je čas za spremembe, ampak za radikalne spremembe. Evropska levica ima enkratno priložnost, da ponovno kreira politične ideje in program za prihodnost. Vrnitev v preteklost seveda ni rešitev. Klasični socialdemokratski programi iz zlate dobe socialdemokracije že zaradi radikalnih družbenih sprememb niso več primerna rešitev. Volilna baza levice je mnogo bolj heterogena, kot je bila v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. Homogenega delavskega razreda ni več. Poudarjeni individualizem in fragmentacija različnih družbenih skupin sta ustvarila nov in kompleksen delavski razred, ki ga bolj kot skupna zavest zaznamujejo notranje razlike in konflikti. Politika socialne kohezije, solidarnosti in kolektivizma, ki je bila mogoča v zlatem obdobju socialdemokracije prav zaradi izjemne homogenosti in moči delavskega razreda terja rekonceptualizacijo takšne strategije.
Evropska levica v tem trenutku tudi nima »velike zgodbe«, ki bi omogočala realizacijo njenih političnih aspiracij. Čas prilagajanja ideologiji desnice je končan. Nastopil je čas za ambicioznejše ideje in programe nove levice. Kako pomembne so ideje v politiki, je zelo dobro razumel že Hayek, priljubljeni teoretik neoliberalcev. Hayek je namreč zelo dobro vedel, da je njegova »teorija« svobodne družbe prepletena s programskim, normativnim razmišljanjem. Enako velja za Marxa. Ne Hayek ne Marx nista zgolj »opisovala« sveta okrog sebe, ponujala sta tudi ideje, vizije tega, kakšna naj bo boljša družba. Čeprav danes levica nima takšne »vizije« o tem, da je tudi drugačen svet mogoč, to ne pomeni, da o tem ne sme razmišljati. Kot je rekel prvi izraelski premier Ben Gurion, brez vizij ni realizma v politiki.
Evropska levica bo morala ponovno premisliti vlogo države v demokraciji. Vloga te se bo nedvomno povečala in Clintonovo geslo, da je »obdobje obsežne države končano«, v razmeroma kratkem času temeljito spremenila. Tudi v radikalnejših krogih levice pa je povsem jasno, da to ne bo več država birokratskega planiranja in vseobsežnega državnega lastništva, kot to najlepše opiše Erik Olin Wright v svojem članku »Compass Points: Towards a Socialist Alternative« (New Left Review/September 2006). Namesto »minimalne« države neoliberalcev oziroma »zaščitne« države »tretje poti« bo potrebna vrnitev k novi vrsti »socialne države«, ki bo usmerjala in dopolnjevala trge.
Levica bo morala okrepiti pomen javnega interesa v družbi. Javne službe, ena pomembnejših »inovacij« francoske pravne teorije, ki je nastala prav zaradi povečanega pomena javnega interesa, bo treba na novo premisliti in ustrezno opredeliti vlogo oziroma odnos med javnim in zasebnim. Namesto dogmatičnih levih predsodkov, da je zasebno v opreki z javnim, bo treba poiskati načine, kako zasebno lahko krepi in dopolnjuje vlogo javnega pri zagotavljanju javnih interesov v družbi. Javno šolstvo je lahko in dinamično in kompetitivno, vendar to še ne pomeni, da zasebno šolstvo zaradi svoje zasebnosti nujno deluje v nasprotju z javnim interesom.
Še posebej šibka točka evropske levice je danes njen ambivalentni odnos do migracij in tujcev. Brez drugačne politike do tujcev bo evropska levica resno ohromljena v spopadu z agresivnim in izključevalnim populizmom konservativne desnice na tem področju. Evropa se z odpiranjem meja lahko samo okrepi. In vendar, če pogledamo samo trenutno migracijsko in azilno politiko tako EU kot tudi posameznih članic, vidimo, kako daleč je danes Evropa od takšne inkluzivne in odprte politike resnega vključevanja tujcev v svoja politična okolja.
Na levici je pogosto slišati, da je Evropska unija po svoji »naravi« neoliberalen projekt. Zato bo nova levica morala premisliti tudi pomen EU in odnos med EU in nacionalno državo. Perry Anderson v svoji prihajajoči knjigi Evropsko unijo prikaže kot neoliberalen projekt politične desne sredine. Evropska unija je močno omejila moč socialdemokratskih politik, s katerimi so te stranke zmagovale v Evropi 50., 60. in 70. let. Zaradi tega naj bi imela levica do Evropske unije ves čas precej ambivalenten odnos. V nekaterih novih programskih dokumentih evropskih socialistov lahko najdemo napoved drugačnega odnosa do EU. Tu se je mogoče strinjati s Streeckom in Scharpfom, da je evropska socialdemokracija oziroma levica uresničljiva le toliko, kolikor svoj program vdihne v politiko EU kot celote. Vendar zaradi kompleksne strukture EU to verjetno ne pomeni, da bo EU imela enotno, levo usmerjeno vlado. Razlike med članicami EU so verjetno prevelike za takšno enostavno preslikavo leve politike na raven EU. Bolj verjetna je politika variabilnih geometrij, ker se levica bori za leve politike na ravni EU, ki pa dopuščajo različne prilagoditve in adaptacije na ravneh nacionalnih držav.
Izzivov in problemov za novo levico je veliko. Kako bo potekal proces oblikovanja takšne levice, danes nihče ne ve. Dejstvo pa je, da živimo v času, ki naravnost odpira vrata za nastanek in oblikovanje nove leve teorije in politike. Kot je opisal Hirschman v svoji enkratni knjigi Shifting Involvments, se v zgodovini nihalo odnosa med prevlado javnega in zasebnega spreminja. Danes živimo v času, ko se pomen javnega zopet vrača. To je pravi čas za novo levico, ki veliko bolje kot desnica razume, da sta dva velika razsvetljenska ideala, svoboda in enakost, med seboj tako tesno povezana, da brez enega ni drugega. Čas ideologije, ki je trdila, da enakost omejuje svobodo, je mimo. Poiskati je treba boljše odgovore na to vprašanje. To je levica že od nekdaj znala. Ni razloga, da tega ne bi naredila še enkrat.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.