18. 12. 2008 | Mladina 51 | Politika
Ne vladavina prava - ampak javnega mnenja
Končni učinek podreditve morale dobičku in s tem kapitalu je podreditev prava morali
Dr. Lev Kreft, filozof, Filozofska fakulteta, Ljubljana
© Borut Krajnc
Sveženj, ki mu pravimo človekove pravice in svoboščine, je nastajal v različnih časih in se uveljavljal na različnih koncih sveta in iz različnih razlogov. Pravica do ugovora vesti, denimo, je bila prvič pravno argumentirana v tretjem stoletju našega štetja, ko je v Kartagini zgodnji krščanski teoretik Tertulijan dokazoval, da kristjanom niti rimski imperij nima pravice vsiljevati vojaške službe, če jo zaradi svojega prepričanja odklanjajo. Dejansko so postale sistematičen in poseben del mednarodne pravne ureditve po drugi svetovni vojni, kot sestavina nove svetovne ureditve, motivirana tudi z obrambo demokracije pred totalitarizmom. V tej ureditvi je vrsta varovalk, ki bi jih lahko priročno razdelili na liberalne in socialne pravice in svoboščine.
Pred dvajsetimi leti je bilo v ospredju prizadevanje, ki je uspešno mehčalo avtoritarno ureditev predvsem z liberalnimi človekovimi pravicami, še posebej pa s političnimi pravicami in svoboščinami. Danes so bolj na dnevnem redu socialne pravice, še zlasti v obdobju krize in recesije, ko je med drugim še preveč vidno, da je neoliberalni trend v zadnjih tridesetih letih uveljavil pravilo, da na prostem trgu vsakdo prosto izbira in si je za posledice svoje izbire kriv sam - razen takrat, ko kriza ogroža celoten sistem in se socialna pomoč in podpora vsaj na začetku usmerita tako, da revni pomagajo bogatim. Pri tem deluje nekakšna globalna neobčutljivost za socialne pravice, ki jo lahko ponazorim s primerom iz domačih logov. Februarja 1992 se je množici posameznikov in posameznic, ki so pred tem imeli stalno bivališče v Republiki Sloveniji, pripetil »izbris«. Ta je bil medtem prepoznan za protiustavno dejanje in nevzdržno kratenje njihovih pravic, med drugim tudi po zaslugi prizadevanj varuha človekovih pravic. Celovite poprave te krivice še nismo doživeli, ker izvršna in zakonodajna oblast do zdaj nista bili pripravljeni in sposobni uveljaviti odločitve ustavnega sodišča. S tem primerom in tudi z ustvarjanjem možnosti za rešitev se ukvarja kar nekaj ljudi in zdaj naj bi (bomo videli, so rekli skeptiki) končno prišlo do epiloga.
Letos, takoj na začetku krize, pa se je v javnosti pojavila trditev, ki naj bi potolažila vse, ki se bojijo za zaposlitev: najprej bomo odpustili vse tujce. Sta po tem nastopila olajšanje in veselje? Morda, hkrati pa se je prvič v javnosti videlo, v kakšnih suženjskih razmerah so prisiljeni delati tujke in tujci tudi v Republiki Sloveniji, še posebej v gradbeništvu. Podobne razmere, ki že dolgo veljajo za delo na domu (navadno na črno), za posredovanje dela prek agencij (podobne suženjske razmere), za zaposlovanje in sploh preživetje migrantov in azilantov, so še vedno skrite in nevidne. Verjetno jih bo kriza razkrila šele takrat, ko bodo prišli eni ali drugi na vrsto za odpuščanje. Skratka: prizadevanje za uveljavljanje človekovih pravic se je v obdobju nekaj čez dvajset let po sesutju socializma in petnajst let po sprejetju Zakona o varuhu človekovih pravic, kar je razvidno tudi iz njegovih letnih poročil, izrazito preselilo na področje socialnih pravic, pravic, ki izražajo soodgovornost posameznikov in posameznic v skupnosti drugega za drugega, ker so te najpogosteje ogrožene. Ker pa po mojem mnenju niso ogrožene le vsebinsko, ampak v načelu, bi rad opozoril na populistični način rušenja prava z moralizacijo, pri kateri moralne večine (moral majority) ne predstavlja predvsem civilna družba, organizirana kot lobistični pritisk, ampak populizem, ki nastopa kot vladavina javnega mnenja.
Kaj imam v mislih z moralizacijo? Gre za razmerje med zasebno moralo, javno moralo in pravnim redom, ki ga je mogoče najbolje pojasniti, če naredimo tri korake: začnemo pri Bernardu de Mandevillu, nadaljujemo z Eugènom Suejem in pridemo do sodobne moralizacije.
Bernard de Mandeville je dokazoval, da so zasebne pregrehe v javno korist, najprej proti skopuštvu in v prid razsipnosti ali, če uporabimo manj moralizirajoči oznaki, proti skromnosti in za potrošniško uživanje življenja. Kasneje je tezo razširil tako, da moramo po njem vsemu, kar prinaša dobiček na trgu, najsi je še tako v opreki z zasebno moralo, priznati, da gre za javno moralno dobro. Njegovo stališče presneto spominja na sodobno trditev: kar enim prinaša dobiček, je dobro za vse. Dokazoval je, da v družbi, kjer sta cilj dobiček in blaginja, moralna pravila zasebne morale za javne odnose niso uporabna, ali pa, če smo bolj kritično razpoloženi, da pod zakonitostmi kapitala vladata dva nasprotujoča si moralna reda hkrati, kar pomeni, da je hipokrizija moralna pozicija kapitala, ki je hkrati zasebna lastnina (torej temelj, iz varnosti katerega so izpeljane v modernosti vse človekove pravice) in javna moč. Mandevillova primera sta prodajalec alkohola in trgovec s tobakom, ki jima ni mogoče očitati, da razširjata nezmernost in škodljivo pregreho, saj s svojim dobičkom plačujeta davke, zaposlujeta druge in preživljata vsak svojo družino. Zaradi vsega tega sta javno koristna, četudi je njuno početje, če ga presojamo z vidika zasebne morale, moralno sporno. Še dlje je šel pri analizi prostitucije, kjer je poleg že povedanega ugotovil, da je prostitucija tudi s stališča zasebne morale koristna dejavnost, saj prostitutke s svojo dejavnostjo varujejo zasebno moralno neoporečnost drugih, krepostnih žensk, ki bi lahko postale žrtve moškega poželenja, ko ne bi bilo prostitutk. Moralni realizem, katerega etična podlaga je prepričanje, da je ustvarjanje dobička temelj javne dobrobiti, torej tako blaginje kot moralnega reda, najbolje ponazarjajo tile stavki: »Daleč sem od tega, da bi spodbujal pregrehe, in menim, da bi bila za državo neizrekljiva sreča, ko bi lahko greh nečistosti povsem odpravili; bojim pa se, da je kaj takega nemogoče. Strasti nekaterih ljudi so preveč nasilne, da bi jih lahko zajezili s kakim zakonom ali predpisom; pri vseh vladah je modrost v tem, da prenašajo manjše nadloge zato, da preprečijo hujše.« Po eni plati velja, da nekaterih grehov nikakor ni mogoče izkoreniniti in bi trdi ukrepi proti njim tudi škodili javnemu interesu in javni morali, po drugi plati pa je kot podlaga vsega javnega interesa in javne morale sprejet pohlep, ki bi v kaki zasebni morali prav tako lahko veljal za greh, vendar ta greh drži pokonci vso javno moralo in blaginjo.
Moralisti, ki jih v vseh časih ne manjka, so sicer morali sprejeti, da je država do moralno zavrženih ali spornih praks nemočna, kadar gre za dobičkonosno početje, seveda pa se niso sprijaznili z Mandevillovim spravljivim predlogom, da je nekaj greha bolje tolerirati. Če greha ni mogoče odpraviti z zakonom in če mu ni kos še tako dobro organizirana državna policija, mu je pač treba stopiti na pot z zasebno in civilnodružbeno pobudo, ki bo grehe dokončno odpravila. To naprezanje se je še posebej zgostilo v prvi polovici devetnajstega stoletja, ko je po industrijski revoluciji v Angliji in političnih revolucijah na celini meščanski red prvič pokazal zobe z množično revščino delavstva in človeka nevrednimi življenjskimi razmerami v rastočih industrijskih mestih. Zdravilo za to bolezen so iskali v vseh smereh in številni med reformatorji so po starem kolonialnem receptu »z mečem in s križem« tudi za domače razmere predlagali nekaj podobnega: moralno preobrazbo revnih ljudi. V to smer je kazal Eugène Sue, ki je z romanom - podlistkom Pariške skrivnosti ponudil tako odmeven model, da je poleg za tisti čas, pa tudi za danes, neverjetne svetovne popularnosti sprožil tudi vrsto kritičnih razmišljanj in navdušenih prikimavanj. Lahko bi z današnjim besednjakom rekli, da je šlo za kultni roman. In kakšen kult zagovarja ta kultni roman? Suejeva socialna kritika se da reducirati na dve temeljni misli: ko bi bogati vedeli, kako hudo je biti revež, bi gotovo priskočili na pomoč, in ko bi se odločili, da revežem pomagajo, bi jih najprej, sprijene, kakršni so, moralno spreobrnili s sistemom civilnodružbenega moralnega pravosodja, ki kaže s prstom na grešnike in jim ponuja moralno oporo: le pod pogojem, da sprejmejo vključitev v procese moralne preobrazbe, so vredni tudi kake druge, otipljivejše pomoči. Tako dobimo na eni strani že delujoče pravosodje z oporo v kazenskem zakoniku, na drugi strani pa kritično pravosodje, ki ima oporo v moralnem stališču bogatih. Revni sicer ne bodo nikoli postali bogati, toda postali bodo moralni. Te vrste socialna pravičnost pravilno in v skladu z Mandevillom ugotavlja, da od kapitala in države ni pričakovati prave vrline, zato si za pot izbere pritisk javne morale. Pri Mandevillu imamo torej zasebno moralo in javno moralo, zdaj pa imamo dve javni morali: moralo, ki je vgrajena v kazenski zakonik in je vedno nezadostna in prešibka za preganjanje pregreh, in civilno javno moralo, ki se mora dobro organizirati in odpraviti še vse tisto, česar zakonik ni zmožen, vendar s sredstvi, ki so drugačna od sredstev državnega pravosodja.
To, čemur pravim moralizacija, pa ni ne iz prvega ne iz drugega loga, ampak spada v sodobnost kot trend, ki z naslonitvijo na primerno izbrane točke moralnega zgražanja javnega mnenja udari prek meja med zasebnim in javnim, prek meja med dvema javnima moralama in prek omejitev, ki jih pomenijo človekove pravice in svoboščine. To počne v imenu nujne moralne sankcije, za katero ne veljajo enaka pravila in omejitve kot za vse drugo, ker gre za tako vnebovpijoče zlo, da ga ni mogoče prepustiti neučinkoviti, počasni in moralno nedosledni ustavni in zakonski ureditvi. Ni več dveh moral, javne in zasebne, ki bi bili različni in bi celo delovali po različnih načelih; ni več dveh javnih moral, od katerih je ena izražena v pravosodnem sistemu in mora spoštovati ustavna pravila pri uporabi državnega monopola pri uporabi nasilja, druga pa se izraža v mehkejših civilnodružbenih sredstvih moralne opore padlim dušam in javnega moralnega žigosanja grešnic in grešnikov. Iz vseh teh prej razločenih moralnih redov, proti njihovi hipokriziji in neučinkovitosti, nastaja postmoderni pastiche, ki vse splošči na eno samo moralno vrednoto: neugnano preganjanje grehov in zla, pri katerem moralno navdušenje in ogorčenje komajda prikrivata, da za to zbrkljano plahto čepi želja po političnem, finančnem ali kakem drugem dobičku. Ta morala ne daje moči v roke le državnim represivnim organom, niti ne daje vrlin v roke samo odrešiteljem človeških duš, ampak postavlja v vlogo vzgojiteljev grešnikov in grešnic ter preganjalcev greha tudi lastnike, poslovneže, samozvance vsake civilnodružbene sorte, pa tudi najrazličnejše socialne skupine, ki izvajajo takšno ali drugačno linčanje grešnic in grešnikov in pritisk na pravosodni sistem, ki naj bi začel delovati veliko učinkoviteje, ter policijski sistem, ki naj mu ne bi ušla niti ena sama grešna muha.
Končni učinek teh treh korakov podreditve morale dobičku in s tem kapitalu je podreditev prava morali, in temu pravim moralizacija.
Da pa bi bilo njena posledica rušenje pravic, se mora utemeljiti v nečem, čemur ni moč ugovarjati, da predstavlja greh in zlo, prevaro ali zločin, in si s tem lahko pridobi na svojo stran tisto, kar je od vladavine ljudstva najvplivnejše: vladavina javnega mnenja. Značilen pojem, ki izdaja tak moralizacijski pristop k pravu, je geslo o ničelni toleranci (zero tolerance). To seveda ni toleranca, ampak njeno ekstremno nasprotje: absolutna netoleranca in absolutni puritanizem, ki pomeni, da pravila in pravice, ki sicer veljajo v pravnem redu, ne morejo in ne smejo biti uporabljeni, če hočemo premagati to ali ono absolutno zlo. Namesto pravne regulacije, ki poteka po pravilih in pravicah, kot so tiste, zapisane že v Magni charti libertatum, dobimo vojno kot drugi pojem, ki izdaja moralizacijo prava: vojno proti mamilom, vojno proti pornografiji, vojno proti terorizmu, vojno proti pedofilom, vojno proti tajkunom, vojno proti dopingu, vojno proti nemoralni umetnosti. Vse te vojne, ki potekajo v znamenju ničelne tolerance, so utemeljene v ogorčenju, prepričanem, da niti eno sovražno dejanje tako zavržene sorte ne sme ostati nekaznovano in da morajo biti podleži, ki kaj takega počnejo, dobesedno poteptani. Moralizacija pravic potemtakem pomeni, da nekateri pravic, ki veljajo za vse enako, vendarle nimajo, in če te pravice ne veljajo za vse, ampak se uporabljajo selektivno, potem je vedno možno, da ne veljajo za nikogar - le v pravo nemoralno kategorijo je treba slehernega posameznika ali posameznico spraviti.
Tako moralizacijo pravic lahko pričakujemo tudi v krizi in recesiji, če bo le dovolj dolgo trajala, saj bodo pravice vedno bolj pogojene z moralno sprejemljivim vedenjem prejemnikov in prejemnic, za katere se vedno sumi, da niso pripravljeni prijeti za kakršnokoli delo za kakršnokoli plačilo - in to je pod vladavino kapitala naglavni greh in izvirno družbeno zlo.
V nasprotju s časi, ko je šla na pot Deklaracija človekovih pravic, da bi preprečila novo uveljavljanje totalitarizma, in ko smo sprejeli Zakon o varuhu človekovih pravic, da bi mehko in brez lastne oblastne moči nadzoroval državne oblasti, med drugim tudi ob pomoči kritične javnosti, na katero se varuh vedno lahko obrne po pomoč, kadar se državne oblasti ne odzovejo na njegova opozorila, imamo danes opraviti z redukcijo prava na orodje večinske ali najagresivnejše morale javnega mnenja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.