Vesna Teržan

18. 12. 2008  |  Mladina 51

Institucija KG

Sedem dni pred novim letom bodo v Narodni galeriji v Ljubljani odprli prvo pregledno razstavo del Kostje Gatnika, v začetku februarja 2009 pa bo izšla njegova prva monografija

/media/www/slike.old/mladina/kostja_gatnik_9377_b5.jpg

© Borut Peterlin

Zgodba institucije KG se je začela v šestdesetih letih 20. stoletja, ko se je Kostja Gatnik pojavil med prvimi osvajalci avtonomnega mentalnega ozemlja slovenske urbane kulture. Leta 1977 je pri Škucu izpod Gatnikovih prstov in kot plod njegovih malih sivih celic izšel prvi slovenski zbornik stripov Magna Purga. Zbornik je postal »uspešnica stoletja«! Sicer pa je bil načrt, da bi v Magni Purgi zbrali stripe različnih avtorjev. »Nazadnje se je izkazalo, da bo to zbornik mojih stripov, saj je v uredništvo Škuca prišel le še en strip ... No, glavni namen izdaje tega zbornika je bil, da zalaufa Škucova založba,« se spominja Kostja Gatnik. Igor Vidmar, zaslužen za prvo izdajo Magne Purge, je kasneje označil Gatnikovo pionirstvo v stripu kot »del osvobojenega ozemlja«, ki sta ga osvobajala skupaj s širšim krogom podobno mislečih. Pripravljali so micelij za razrast alternativne kulture, teorije in družbenih gibanj, tako da se je v osemdesetih letih osvobojeno ozemlje lahko razširilo tako rekoč na vsa družbena področja in v vse slovenske pokrajine. Magna Purga in njen avtor sta bila med akterji ustvarjanja kulturne avtonomije in »razredne« ozaveščenosti, utrjevanja samozavestne ironije ter vzpostavitve ustvarjalne subverzivnosti.
»Šestdeseta in sedemdeseta so čas, ko sem bil hipi od nog do glave. Svinčene čase sedemdesetih, v katere je še vedno segal rep liberalnih šestdesetih, sem še kar naprej preživljal v družbi prijateljev in znancev v lokalu Šumi. To so bili tudi časi močnega vpliva sočasne glasbe na moje ustvarjanje. Glasba je še vedno ena mojih največjih ljubezni; no, saj teh ljubezni je več, med njimi je tudi slikarstvo
S to ljubeznijo - s slikarstvom - se je natančneje seznanil v šestdesetih, ko je nabiral znanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Imel je srečo s profesorji (M. Pregelj, M. Sedej, Z. Didek) in se tako brez ovir in ob pomoči svojega talenta vživel v matrico popartistične umetniške prakse in sočasnega vrenja na svetovni umetniški sceni. Govorice, da takrat ni bilo pretoka informacij med evropsko, ameriško in slovensko intelektualno srenjo, pač ne držijo. Gatnik je bil zelo zahteven do sebe in nezadovoljen z gabariti, ki sta mu jih postavili akademija, pa tudi zatohlost uradne kulturniške srenje. Bil je med tistimi, ki so videli čez te gabarite in jih želeli preseči. »Seveda smo poznali sočasno dogajanje v svetu. Razmislek o novi senzibilnosti, odpor do establishmenta, kulturnega in tudi siceršnjega družbenega, in vse, kar so prinesla študentska gibanja po letu 1968, smo prakticirali tudi pri nas. Nenazadnje pa sem veliko potoval. V osemdesetih je malo manjkalo, da bi za vedno ostal v San Franciscu, kjer sem dobil atelje, razstavljal in kar udobno živel. A nekako nisem mogel za vedno zapustiti Juge!«
Danes lahko označimo kot čisti presežek Prešernovo študentsko nagrado, ki jo je dobil leta 1969. Nagrajena slika je bila zgleden primerek pop arta, zelo daleč od običajnih akademijskih izdelkov, pa tudi od večine tistega, kar se je v tistih časih razstavljalo po naših galerijah. »Kot diplomiranec sem veljal za tipičnega predstavnika slovenske figuralike. Takrat me je zelo zanimal pop art. V slike sem začel vključevati rastre, posvetil sem jim skoraj ves drugi letnik študija na specialki. Končni rezultati so bili nekako podobni zgodnjim računalniškim grafikam in prav tako dolgočasni. Sledilo je dolgo obdobje raziskovanja naravnih rastrov, v katero se je vmešala psihedelija. Vedno sem se zanesel na svoje občutke. Slikal sem po razpoloženju in nisem skrbel za kakšno kontinuiteto ali gradnjo prepoznavnega sloga. Skupni imenovalec je mogoče zaslediti šele sedaj, vendar ob upoštevanju celotnega mojega dela, ne samo slikarstva
Tisto, kar zna Gatnik tako prefinjeno povedati v stripu, ko paradoks sproži nasmeh na naših ustnicah, v slikarstvu pogosto dobi obliko zadetka v srž eksistencialnih vprašanj. Vendar je v javnosti večinoma znan le kot avtor duhovitih in ostrih stripov ter briljantnih knjižnih ilustracij, veliko manj pa kot slikar in fotograf. In zelo zgodaj, tako rekoč na samem začetku ustvarjalne poti, se je pojavilo kočljivo razmerje med Gatnikom slikarjem in Gatnikom fotografom, ki še vedno zaposluje marsikaterega kritika in poznavalca njegovih del. Da bi situacija postala še zagonetnejša, nam je Gatnik v monografiji nastavil past. Soočil je svoje slike in fotografije - meja se zabriše in le zelo pozorno oko razloči, kaj je bilo naslikano in kaj fotografirano.
»Škljocnem tam, kjer vidim potencialno zanimivo fotografijo, za to v moji fotografiji ni nekih opusov. Vedno sem se ukvarjal le z barvno fotografijo, in to z diapozitivi. Delo s klasičnim fotoaparatom mi je prineslo disciplino, saj je bilo pri dragih filmih in omejenem številu posnetkov treba paziti, da nisi streljal preveč v prazno. Pri digitalcih ta skrb odpade. V obdobju raziskovanja naravnih rastrov in pozneje pri slikah oblakov sem te stvari seveda tudi fotografiral. Ampak vedno je najprej nastala skica na papirju, sledila je raziskava s fotografijo in nazadnje realizacija slike
Tako preprosto Gatnik razloži uganko perfekcionistično narisanih oblakov, kapljic, kamnov in listov, ki se spreminjajo v rastre in izmenjujejo izkušnjo z likovno govorico fotografij. Njegove fotografije imajo močan likovni nagovor, a kot sredstvo za to uporabi vse, kar vidi okoli sebe - od urbanih zgodb do lastne sence na asfaltu, od napisov na stenah stavb in umetelnih grafitov do kraške pokrajine in mediteranskih tržnic.
Pošten odnos do metjeja, doslednost in natančnost se držijo vseh njegovih del. Namreč, še ena izmed vsesplošno sprejetih ugotovitev je, da je Gatnik vsestranski umetnik, človek mnogih talentov in prav vse, česar se loti, hoče pripeljati do popolnosti. Zanima ga vse od konstrukcije motorja do računalniških programov, zanimajo ga zelo različni mediji in likovne tehnike. Likovnost je zanj voda in Gatnik kot riba plava med stripom, knjižno ilustracijo, risbami, akrili, grafičnim oblikovanjem, računalniško grafiko in fotografijo, vedno ob spremljavi glasbe iz svoje bogate fonoteke.
»Navadna tekmovalnost me ni nikoli zanimala - biti boljši kot drugi se pogosto konča pri - saj drugi so še slabši. Sem pa vedno tekmoval sam s seboj in se preverjal. Po naravi sem radoveden, zato imam rad nove izzive in izkušnje. Pravzaprav se mi še biciklirati ne da vedno po isti poti.«
Radovednost in skepsa, raziskovanje in vztrajnost, vse je zapisano v Gatnikovem genomu. V naš prostor prinaša osebno in kolektivno ozaveščenost ter kritično noto. Mlajše generacije sub- in popkulturnih konzumentov ga spoznavajo prek brskanja po njegovi portfolijski spletni strani, kjer spoznavajo njegov opus.
Pravzaprav se niti ne zavedamo, kje vse smo doslej srečevali njegova dela. Tkal je mrežo okoli nas in šele na razstavi in ob listanju monografije bomo spoznali, kako smo ujeti v njegovo mrežo ustvarjalnosti. Fascinantna pajčevina, ki jo najdemo med Gatnikovimi najnovejšimi ilustracijami, tistimi v knjigi Pekarna Mišmaš Svetlane Makarovič, za katere je prejel nagrado Hinka Smrekarja na letošnjem bienalu slovenske ilustracije, je prispodoba te prefinjene mreže tukaj in zdaj ter hkrati v zgodovinskem spominu.
»Ilustracija je bila zame veselje, užitek, včasih pa tudi napor. Napor je bil predvsem takrat, ko mi je zmanjkalo 'štrene' za nadaljevanje risanja zgodbe. Prav zaradi tega je bilo delo v sferi grafičnega oblikovanja pogosto dobrodošlo, saj sem lahko uporabil povsem druge registre in drugačen način dela. Vse prehitro se naveličam, ne morem dalj časa delati iste stvari. Radovednost me odpelje v druga interesna polja.«
Zanimiv je paradoks - Gatnik je nenehno prisoten v našem prostoru - močan likovni govorec, vendar hkrati tih, razmišljujoč, nepostavljaški, pa vendar ključni akter. Ob ponatisu Magne Purge leta 1997 je Marko Crnkovič napisal dobro definicijo Gatnikovega statusa v slovenskem prostoru: »Kostja Gatnik je po mojem en tak skrit genij, obdan z avreolo kultnosti:nikoli ga nikjer ni videti, razstavlja skoraj ne, po časopisih ga ne vlačijo - in vendar, ali ravno zato, je ena najmarkantnejših figur slovenske likovne scene.«
Vendar niti to ni pomagalo pri projektu, ki se ga je lotil - torej, da slovenski in svetovni javnosti predstavi, kaj je videl in kaj delal v letih od 1968 do 2008.
»Odločil sem se za neke vrste samozaložbo. Narodna galerija je bila pripravljena temu mojemu projektu ponuditi dežnik, za kar sem ji hvaležen. Druga zgodba pa je bila pri iskanju finančnih sredstev za razstavo in monografijo. V teh štiridesetih letih nisem zaslužil toliko, da bi lahko tako velik projekt financiral sam. Tako sem bil prvič v življenju prisiljen prositi za projektna in sponzorska sredstva. Odziv me je razočaral. Najbolj me je razjezila Mladinska knjiga. Namreč, za to založbo sem v tem obdobju ilustriral in oblikoval več kot šestdeset knjig in prispeval nešteto ilustracij za njeno periodiko. Mimo tega ne more nihče, ki pozna zgodovino slovenske ilustracije. Sedanjega vodstva MK projekt preprosto ni zanimal. Ni ga želelo podpreti niti finančno niti kako drugače. Te založbe očitno ne zanima niti njena lastna zgodovina. Vesel sem, da je projekt naletel na odobravanje pri drugih pomembnih akterjih v Sloveniji, saj brez njih ne bi bilo ne razstave in ne knjige.«
V monografiji »Kaj sem videl?« bomo na 230 straneh prebrali besedila Gatnikovih sodelavcev in prijateljev, predstavnikov mlajše generacije in njegovih fanov ter strokovna besedila kolegov in seveda videli reprodukcije avtorjevih del. Ranko Novak, avtor postavitve razstave in oblikovalec monografije, je pripomnil, da je Gatnik v štiridesetih letih ustvaril toliko raznovrstnih in kakovostnih avtorskih del, kot bi bil institucija in ne posameznik.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.