Erik Valenčič

23. 12. 2008  |  Mladina 52  |  Politika

Kitajska informacijska revolucija

Virtualna policija, blokirane spletne strani, režimski komentatorji, zaprti internetni disidenti ...

Kitajska je v letu 2008 postala največja internetna nacija na svetu z okoli 253 milijoni uporabnikov svetovnega spleta, kar je denimo 30 milijonov več, kot jih beležijo v Združenih državah Amerike. Zanimivo, v ZDA ima dostop do interneta 71 odstotkov ljudi, na Kitajskem pa le 19 odstotkov. Analitiki s Kitajskega informacijskega centra za svetovni splet predvidevajo, da bo število priklopljenih na internet v njihovi državi naraščalo za 18 odstotkov na leto in bo do leta 2012 doseglo že skoraj 500 milijonov ljudi. Povsem logično bi bilo, da bi omenjeni podatki sestavljali nekakšno matrico kitajskega nacionalnega ponosa, vendar to še zdaleč ni tako. Kot na to gleda oblast v Pekingu, je strmo naraščajoče število domačih uporabnikov spleta prej problem kot kaj drugega.
Kvazikomunistični režim si na vse kriplje prizadeva nadzorovati prost pretok informacij prek spleta. Za začetek so okrog svoje države postavili nov, virtualni zid in blokirali številne spletne strani, ki so se posvečale tako neprebavljivim temam, kot so človekove pravice, Tibet itd. Kitajskim uporabnikom so bili onemogočeni tudi vpogledi v spletne strani nekaterih zahodnih medijev. Kot je znano, je ob letošnjih olimpijskih igrah zaradi velikega pritiska mednarodne javnosti režim nekoliko popustil in novinarjem (začasno) omogočil prosto 'surfanje' po netu.
Z naraščanjem tamkajšnje internetne populacije smo priče tudi vse bolj inovativnim metodam režimskega nadziranja pretoka informacij in pa vplivanja na javno mnenje. Razumeti je treba, da je Kitajska s tolikšnim številom spletnih uporabnikov postala svoja mala globalna vas in izolacija od zunanjega sveta ni več edini vzvod nadzora. Lani je oblast na 'spletno fronto' poslala dva animirana policista, ki sta se prikazala vsakih 30 minut na računalniških ekranih in uporabnike ščuvala k prijavljanju »nezakonitih dejavnosti na internetu«. Medtem je okoli 30.000 realnih policistov pregledovalo zasebno elektronsko pošto in vohunilo za svojimi sodržavljani. Nekega osemindvajsetletnika po imenu Du Daobin so denimo zaprli, ker je na internetu objavil 28 člankov, kritičnih do režima, na podlagi katerih so mu očitali, da je poskušal strmoglaviti kitajski socialistični sistem.
V zadnjem času pa smo, kot rečeno, priče bolj sofisticiranim oblikam nadzorovanja interneta. Kitajska oblast je denimo zaposlila neznano število t. i. internetnih komentatorjev, ki na najrazličnejših forumih iščejo kritične govorice ter mnenja in jih nato spodbijajo ali obračajo v prid režimske Resnice. Gre za ljudi, ki jih usposabljajo v posebnih ideoloških centrih, njihova osnovna naloga pa je, da se hitro in predvsem množično odzivajo na sleherne forumske kritike. Množičnost njihovega odzivanja temelji na tem, da so plačani na komentar; za vsakega, ki ga napišejo, prejmejo 50 kitajskih centov (okrog pet evro centov). Kot se hvali varnostni urad mesta Jiaozuo iz province Henan, gre za velik uspeh. Ko je neki moški na enem izmed forumov objavil kritiko delovanja policije, je bil o tem nemudoma obveščen tamkajšnji državni aparat in nič manj kot 120 ljudi je na forumu začelo objavljati komentarje v prid policijskega aparata, s čimer so občutno vplivali na nadaljnji potek pričujoče debate.
Kot kaže, so se Kitajci (sicer na svoj način) naučili početi to, kar je na zahodu v praksi že dalj časa. Govorimo namreč o vplivanju na javno mnenje. Najbolj znan ameriški primer je, ko je Busheva administracija na skrivaj plačala 240.000 dolarjev znanemu afroameriškemu publicistu Armstrongu Williamsu, da je v vseh možnih medijih objavljal komentarje v prid Busheve šolske politike. Teh primerov je resnično veliko, velja pa tudi, da množični mediji s svojimi dvojnimi standardi in vsiljevanjem negativnih konotacij vplivajo na to, kako gledamo na svet. Palestinski gverilci so skrajneži, mrtvi palestinski civilisti so domnevni skrajneži, zagovorniki pravične globalizacije antiglobalisti itd. In to je poanta vsega skupaj. Kdor nadzoruje medije, nadzoruje le pretok informacij, ki so dostopne občestvu. Kdor pa nadzira normo govora, usmerja način razmišljanja ljudi.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.