23. 12. 2008 | Mladina 52 | Družba
Ta satanov napoj, demon in poživilo! Ah!
»Strupeni bacil vojne vrtoglavosti« ... je »domovino spremenil v eno samo, noč in dan odprto gostilno« in »zapela je harmonika od vzhoda do zahoda in naš narod je zarajal, da še nikdar tako, ter ne more do sape še do danes!«
Smrtonosen pohod žganjarske kuge je zajel naše kraje v predmarčni dobi
© Zgodovina alkohola in tobaka na Slovenskem
Začetki organiziranega boja proti pijančevanju na Slovenskem segajo v sredino 19. stoletja, ko so duhovniki in takrat še redki zdravniki začeli opozarjati na poguben vpliv, ki ga ima čezmerno uživanje alkohola na družbeno, politično, kulturno in seveda družinsko okolje. Lani je skupina zgodovinarjev ob simpoziju o Zgodovini tobaka in alkohola na Slovenskem izdala zbornik. V njem je zapisana zgodba o odzivanju slovenske družbe na alkoholizem z vsemi posledicami in hkrati o borcih proti alkoholizmu, ki so se, nekateri tudi v lastnem negotovem spopadu z alkoholom, pokazali dvolični in v slogu »ne glej, kar počnem, ampak poslušaj, kar govorim«.
Dr. Andrej Studen z Inštituta za novejšo zgodovino v zborniku piše, da je »alkohol kot pošasten jezdec apokalipse privihral v 19. stoletje. Postal je droga par excellence, strupeni 'odganjalec skrbi' (Sorgenbrecher), satanov napoj, demon in poživilo, katerega potrošnja se je vse bolj opazno širila med ljudstvom«. Prej so namreč pili predvsem plemiči, duhovščina in meščanstvo, v sredini tega stoletja pa sta industrializacija in modernizacija naredili alkohol dostopnejši in uživanje alkohola je povzročilo pravo alkoholno revolucijo. Do takrat se je preprosto ljudstvo odžejalo le z vodo, morda z vinom ob praznikih in tržnih dnevih, saj se žganje v Avstriji ni pilo, vino le redko brez vode, dobro pivo pa je bilo predrago. Sicer pa je žganje veljalo za strup, vendar sta »šnops in špirit, razredčen z vodo,« kot učinkoviti sredstvi za odganjanje skrbi postala kmalu »hišna pijača« tudi na kmečkih domačijah. Proizvodnja žganja je namreč naglo naraščala, cene so se zaradi velike ponudbe zniževale, pa še na črno ga je bilo mogoče dobiti skoraj povsod. Podatek, da je bilo v sezoni žganjekuhe 1875-1876 na Kranjskem prijavljenih 4294 žganjarn, je zgovoren. Zaradi posodabljanja načinov varjenja piva je tudi pivo z vse sprejemljivejšo ceno prihajalo na trg in spodrivalo z njega vino. Na preveliko porabo žganja v Ljubljani, ki je imela takrat 12.000 prebivalcev, je opozarjal mestni zdravnik Fran Viljem Lipič, prvi »borec proti alkoholizmu« s strokovnimi referencami, ki je že doumel, da je alkoholizem medicinski in ne zgolj moralni družbeni problem.
No, kljub naraščajoči porabi »ognjene vode« v mestih in na podeželju se je prebivalstvo na štajerskih vinorodnih območjih večinoma preživljalo tudi s pridelavo vina; prodajalo ga je v mestih, še vedno pa ga je dovolj ostajalo tudi doma. Tam se je zaradi vinskih kleti, ki so se med letoma 1820 in 1840 precej namnožile, marsikatera zabava sprevrgla v pretep. Za ponazoritev: v Brežicah, ki so premogle 700 »duš«, so bile leta 1843 štiri gostilne, več točilnic in ena kavarna. V Lenartu v Slovenskih goricah je imelo 450 prebivalcev na razpolago sedem gostiln, v Celju je bilo 33 točilnic in gostiln, torej ena na 55 prebivalcev, v okraju celjskega magistrata pa 73 gostilničarjev, 39 točajev piva in dva kavarnarja. V Mariboru, ki je imel sredi 19. stoletja 5000 prebivalcev, so na leto popili več kot 500.000 litrov vina, skoraj milijon litrov piva in dobrih 60.000 litrov žganja.
Ko je te podatke prebral lavantinski knezoškof Anton Martin Slomšek, ga je zagotovo pretreslo in ukrepal je. V roke je dobil knjižico nemškega pisca in pedagoga Heinricha Zschokkeja, ki je v delu »Branntweinpest« (1837) opozarjal na škodljivost »žganjarske kuge«, močno razpasene tudi na Slovenskem. Slomšek je to delo leta 1847 priredil, dodal uvod in zaključek in ga pod naslovom »Čujte, čujte, kaj žganje dela!« predstavil slovenski javnosti. Že pred tem je leta 1825 v pridigi »Pijanšna človeku nar veči nemaršna« kritiziral pregrešne razvade svojih »ovčic«, češ da »med vsemi glavnimi grehi po mojih ovčicah posebna sega pijančvanje ino požrežnost«. Menil je, da pijanec »brez pijače več živeti ne more, razvajeno truplo tirja tolko, kakor je navajeno«. Popivanje je razdelil na več stopenj. »Prva je navada, se napiti, da se ložje loti dela; ino na zadnje brez pijače nič opravit ne more ... druga stopnja pijančevanja je: pijanost za kratek čas, ino veselje; v vinu človek žalost pozabi, hudega ne čuti, ino tok rekoč v rožicah pozemeljskih nebes živi ... Tretja ino zadnja stopnja pijanosti je narnevarniše, škodljivo celo ..., ako človek se prepije ..., da se več gibat ne more. Brez tega zavedenja leži ... Oči ima odprte, jezik neokreten, blato ... gre samo od sebe iz njega.« V delu »Blashe ino Neshiza v nedelski sholi« iz leta 1842 pa se knezoškof še posebej obregne ob žganje, saj ugotavlja, da se »po naših krajih« širi kuga, »ki jo ljudje sami delajo - nesrečna žganjica«, in svari mladino, naj ne okusi žganja, saj »mlaji ko ste, hujše vam vsaka kaplica škoduje«. Zanimiv je tudi zapis iz leta 1846 v Drobtinicah, saj v »Veseli povesti od svetiga Jansha bratovshine« pravi, da se lahko alkoholnemu zlu človek upre le s sveto vero.
Katoliški moralisti 19. stoletja so vsi po vrsti upodabljali pijanost in pijanca z vsemi mogočimi slabimi lastnostmi, saj je ljudi ta »hudičev dar« poganjal v brezdelje, zapravljivost, pokvarjenost in grešno življenje. Hkrati so nastajale »civilne iniciative« v boju proti alkoholizmu - že leta 1851 so v Dobrovi pri Ljubljani ustanovili Trezno bratovščino in leto kasneje v Kranjski Gori Družbo treznosti. Tudi Bleiweisove Rokodelske novice so se leta 1852 lotile žganjepitja s prispevkoma »Glas o škodljivosti žganja« in Beseda žganjepivcem, Slomšek pa je začinil nasvete z zgodbicami o ljudeh, »ubogih na telesu in na duši«, in o tem, kako »ljudje od žganja poživinijo«. Lavantinski škof je na svojih vizitacijah po župnijah budno spremljal alkoholne razmere, saj so mu morali o njih tudi pisno poročati krajevni župniki in v svojih poročilih nizati opise pivskih navad. Očitno je bil zadovoljen s postorjenim, vendar je v svojem »Velikem berilu in Pogovorilu« navajal, »češ da močna pijača, naj si bo ól ali vino, nam kerv prehudo razgreje; le pomalem ga naj pijemo, ako ga imamo, žganja pa clo ne okusimo ...« Podučil je gostilničarje, naj nikar ne silijo »pivcev, da bi za vino dajali, in ne ponujajte jim, marveč če vidite, da imajo zadosti, ne dajte jim tako dolgo na mizo nositi, da bi ne vedeli, kamo k domu. Je zvečer ura pivcem dotekla, prijazno jih poslovite, naj gredo vsak na svoj dom.«
Kmalu je izdelal tudi nekakšen vodnik po slovenskih »oštarijah««, kodeks, ki naj bi se ga ljudstvo v letih alkoholne povodnji držalo kot pijanec plota. Razdelil ga je v štiri dele; prvi je nosil naslov prijaznost, drugi snažnost, in tu je poudarjal katoliško moralo ... Oster je bil tudi do gostilničarjev, ki naj bi goljufali, tako da so vino redčili z vodo, ali z žveplom čistili, pa pijance napajali in jim na up dajali vse dneve in noči, dokler niso izgubili vsega svojega premoženja. Slomšek je bil prvoborec v boju proti alkoholizmu v Sloveniji in med prvimi v Evropi, vendar alkoholizma, hude človekove in družbene bolezni tedanjih in današnjih časov, ni zmogel ozdraviti.
V nekdanji Avstro-Ogrski je bil med najvidnejšimi bojevniki proti alkoholizmu znameniti češki razumnik in politik T. G. Masaryk, ki je že v prvih ključnih delih, Češko vprašanje (1895) in Socialno vprašanje (1898), pa tudi v poznejših spisih posvetil posebno pozornost problematiki alkoholizma. Zanj je bilo sicer vprašanje alkoholizma predvsem etično in ne socialno vprašanje, ki zadeva posameznika in celotno družbo. V taki družbi mora posameznik delovati s polno zavestjo in ustvarjalno: »... narod pijancev je narod reakcionarjev. Zato je prihodnost na strani treznih ...« In še: »Prihodnost pripada tistemu narodu, ki bo manj pil ... Narod, ki več pije, brezdomno podleže tistemu, ki je treznejši. Bodočnost vsakega naroda in sploh bodočnost malega naroda zaleži na tem, da bi nezmernost, da bi pitje prestalo.«
Njegove ideje so odmevale na Slovenskem. Narodni radikali so leta 1904 vključili v svoj program tudi boj proti alkoholizmu, v njihovem glasilu Omladina pa je, kot je zapisala Irena Gantar Godina, precej prispevkov o alkoholizmu in pozivov srednješolski in visokošolski mladini, naj se izogiba temu zlu. Slovenski študenti so k tem razpravam dodali še problem burševstva (pretepaštva) in leta 1904 ustanovili nadstrankarsko strujo Narodno-radikalno dijaštvo, ki naj bi skrbelo za samovzgojo in vzgojo slovenskega dijaštva, povezano z »narodno politiko«, bojem za narodovo individualnost, zbujanjem narodovega čuta in »oblikovanjem vseslovenskega duha«. Med napotki, kako naj bi srednješolec izkoristil svoj čas, je neznani avtor v tem glasilu uvodno misel začel zelo kritično. »'Ta p'jan študent' je mnogim vzor, pesem o njem pa je njegova himna. Kdor ne gre z njimi, tega zasmehujejo, ta jim je največji 'gulež' in ' filister'. Ni jim mar za nič drugega kakor za vrček in žensko.«
Problem alkoholizma je vznemirjal tudi organizatorje II. shoda narodnih radikalov, kjer je Viktor Maria Zalar, veliki Masarykov simpatizer, alkoholizmu kot nečemu neetičnemu pripisal kronično degeneracijo vsega duševnega zdravja, saj je »ideal moderne etike harmoničen in energičen posameznik, kar vpliva na celotno družbo«, zato »sama abstinenca še ni zadostno sredstvo proti alkoholu. Ta abstinenca mora biti utemeljena v našem svetovnem naziranju.« Socialdemokrat, gornik in pisatelj Henrik Tuma pa se je takšnemu strogemu nazoru uprl in na zboru dejal: »Bistveno je, da ne prekoračimo mere, da več delamo, planinarimo, telovadimo, tako telo potrebuje manj alkohola.« Ni pa bil proti kajenju, saj po njegovem »nikotin spodbuja k težkemu duševnem delu«.
Zanimiva osebnost na fronti boja proti alkoholizmu je bil Janez Kalan (1868-1945), duhovnik, urednik in aktivist katoliškega gibanja, ki je leta 1903 ustanovil protialkoholno zvezo Sveta vojska, urejal pa je tudi protialkoholni časopis Zlata doba, vendar se pravil, ki jih je pridigal, ni držal, saj so ga večkrat zasačili pri pitju, njegovo iskanje rešitev za težave alkoholizma pa so hudo napadali, saj je razloge za alkoholizem in moralni propad iskal predvsem v pogubnih vplivih moderne družbe, rešitev pa v njeni rekatolizaciji.
Kraljevina Jugoslavija je pomenila za slovensko družbo stres, saj se je soočila z drugačnimi civilizacijskimi normami in ravnanjem ljudi, predvsem pa politikov. Eno od konkretnih stičišč ljudi iz različnih svetov je bila beograjska skupščina, ki jo je Miroslav Krleža v slikovitem pretiravanju opisal kot »neinteligentno in popolnoma primitivno negacijo sleherne, tudi najskromnejše parlamentarne oblike«, kjer so se soočala politična stališča, kovale zahrbtne zarote in prihajali na dan različni politični slogi in značaji posameznikov, izvoljenih med Jesenicami in Gevgelijo. Pa še veliko se je kadilo in pilo v njej. Med najbolj znanimi slovenskimi politiki tistega časa je bil duhovnik dr. Anton Korošec, ki je po pisanju Ivana Ahčina »cenil dobro kapljo in si jo je po potrebi tudi privoščil«, po mučnih sestankih pa je navadno obiskal več beograjskih lokalov, vendar ni menda nikdar prezgodaj omagal, saj je »vedno jenjal piti, predno mu je vino zlezlo v lase«.
Sicer pa dr. Dragan Matić piše, da je bilo med 1. svetovno vojno tako kot v obdobjih kuge; ljudje so se zavedeli minljivosti in začeli intenzivno uživati življenje tako, da so se množično prepuščali pogostemu in nezmernemu veseljačenju, »svobodni ljubezni« ter čezmernemu uživanju alkohola. Tudi zato se življenje po vojni ni vrnilo v stare tire. »Strupeni bacil vojne vrtoglavosti« ... je »domovino spremenil v eno samo, noč in dan odprto gostilno« in »zapela je harmonika od vzhoda do zahoda in naš narod je zarajal, da še nikdar tako, ter ne more do sape še do danes«.
Takrat je, čeprav je bilo točenje alkoholnih pijač takoj po vojni po osmi uri zvečer prepovedano, »iz vseh gostiln odmevalo veselo petje, oziroma kričanje in kruljenje, trkanje in napivanje Jugoslaviji, entiteti, Wilsonu, Petru, Aleksandru in vsem mogočim patronom,« je leta 1918 zapisala Zlata doba (Glasilo za treznost, dobrodelnost, ljudsko zdravje in sorodne panoge). Srbski časniki pa naj bi se bili tudi »zgražali nad tem pijančevanjem pri Slovencih, kakršnega v Srbiji niso vajeni«. Leto kasneje sta bili sicer sprejeti dve protialkoholni odredbi in ustanovljen je bil poseben protialkoholni oddelek pri poverjeništvu za socialno skrb, vendar »slovenske radosti in uživanja alkohola« tudi to ni preprečilo.
Po sto petdesetih letih bolj ali manj organiziranega boja proti alkoholizmu smo tam, kjer smo bili. Torej, na začetku. Pa če si to priznamo ali ne!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.