23. 12. 2008 | Mladina 52 | Politika
Zamenjajte resničnost!
V bistvu se nam ne bliža nič posebej novega. Vse bo tako, kot je bilo doslej, le da bomo igrice, ki smo se jih šli, lahko izkusili v resničnosti.
Zdravko Duša, urednik in prevajalec
© Matej Leskovšek
Sporočili so nam, da je v Washingtonu šeststo tisoč lačnih. In kriza gre naprej. Tako da - ni kaj, lahko se zgodi, da boš, dragi moj bralec, lačen. Krulilo ti bo v želodcu, ker nisi navajen lakote, ti bo tudi slabo in meglilo se ti bo pred očmi, ti boš pa razmišljal, kako bi vse to potešil. Kako bo izgledalo? Nemara se bomo srečevali pred frančiškansko cerkvijo, vsak s svojo kastrolco v roki, in jedli, kar nam bodo skuhale Karitasove nune. Če bova stala drug poleg drugega, naju bo poleg solidarnosti preveval tudi občutek rivalstva, in v skrajnem primeru, če bo hrane samo za enega od naju, sem že zdaj za to, da boš lačen ti in ne jaz. In tudi če bi bilo treba umreti, navijam za to, da umreš ti.
Seveda še vedno ne verjameš, da se bo to res zgodilo. Obstajajo nekakšna univerzalna znamenja, o katerih smo prepričani, da nas bodo obvarovala pred Zlom. Ko so v Sarajevu začeli pokati streli, so preprosti ljudje v kamere vpili, da oni niso divjaki, da imajo McDonald's in kokakolo. Ampak - ali se ne bi raje obrnila k sebi in se vprašala po samoumevnosti vsega, kar sva imela doslej? Danes dopoldne sem skočil do Leclerca, da si kupim nekaj malega zoper opoldansko lakoto. Poslušajte, kaj sem vzel: flašo dobrega belega vina, poreklo Avstralija, nekoliko trpkega okusa, podobno našemu pinotu. Potem par svežih belih žemljic in za vsak slučaj, če bo lakota le prehuda, še štruco, ki po obliki in imenu prihaja s Francoskega. K temu sem si izbral za dober evro v obsegu in za prst na debelo odrezane kolobarčke mehkega sira, potresene, kakor pač kateri, s timijanom, baziliko in drugimi zelmi. Lahko bi bil vzel s tiste police tudi kakega drugega od žlahtnih sirov, brez bojazni, da bom moral zaradi tega jaz ali kateri od mojih otrok jutri zjutraj preštevati stotine in računati, ali se bomo prebili skoz mesec. Kaj sem s tem, ko se vsako jutro usedem za računalnik in premetavam nekakšne besede, pa se potem z javnim ali zasebnim vozilom, ki ga potiskajo mrtvi fosili, odpeljem v ogrevano in osvetljeno hišo z udobnimi stoli in računalniškim zaslonom pa kavno kuhinjo in baloni vode zoper morebitno žejo - kaj sem, pravim, s tem prispeval k napredku in dobrobiti človeštva tako zelo bistvenega, da si zaslužim to udobje? Imel sem pač prekleto srečo, da sem se o pravem času znašel na pravem kraju, kamor se je stekalo blago in bogastvo z vsega sveta.
A da ne bo kdo mislil, da sem za samoomejevanje. Ni govora! Našo Brino, ki jo mama navaja, naj se obnaša energijsko odgovorno in ugaša luč, krcnem po prstih vsakokrat, kadar to naredi. Da ne bo otrok mislil, da je on kriv za črne oblake, ki so tri tedne viseli nad nami in nas zasipali s snegom in zalivali z dežjem. Ker to bi predpostavljalo neko skupno odgovornost. Stara je vendar že skoraj sedem let, hodi v osnovno šolo, kmalu jo bodo učili šteti in naj le ve, da kilovat, ki ga bo prihranila, ne pomeni izboljšanja vsesplošne energetske situacije v svetu, temveč prerazdelitev v korist tistih, ki se jim sladko jebe za nekaj tisoč kilovatov gor ali dol. Na slovenskih plakatnih mestih se nam ponuja resničen unikum v topoglednem osveščanju, nekakšen sherlockholmes z lupo v roki in s sporočilom: poiščite razsipneža! Pustimo v ozadju podton, ki narekuje tako rekoč ovajanje in lov na sodržavljane (kam pa sporočiti, ko ga odkrijemo? in kaj če odkrijemo, da smo to Mi Osebno?): bizarna je zamisel, da naj bi z lupo iskali skrite škodljivce, ko pa se ti oglašujejo na vseh razsvetljenih panojih, polnijo televizijske bloke z reklamami in se v šopih potiskajo v poštne nabiralnike. Vsak novi in še večji megacenter, ki ga zarišejo v nakupovalnih conah, ima že od zasnove vkalkulirano, da bo zgrajen kot skladišče, se pravi brez oken, izključno z elektriko osvetljen, ogrevan in prezračevan. To so taki megalomanski kubusi, da jih ne odkrije še tako natančno povečevalno steklo.
Zakaj se zdi tako nenavadno, da bi ljudje stradali? To se je najverjetneje dogajalo vašim dedom in dogaja se milijardi ljudi vsak dan. Sprijaznili ste se že z mnogo bolj čudnimi rečmi, ki so morale človeku zamajati občutek za realno. Recimo s tem, ko so si v Bruslju izmislili in zapisali, kakšna sme biti kumara, da se sme imenovati kumara: koliko dolga, s kakšnim obsegom in popolnoma ravna. Vse, kar je drugačno, si ne zasluži licence, da se prodaja pod tem imenom. Pristali ste na to, da je feta, ki so jo stoletja pridelovali kozarji na grških otokih, nenadoma danski sir, ker je nekdo tako zapisal z zakonom. Sprijaznili ste se z ... Big Brotherjem. Letos spomladi enkrat sem videl, kaj to je. Na nekem obisku gledam teve in na ekranu je videti ljudi na nečem, kar je bilo podobno dvorišču, sneg je naletaval, neki sodi modre barve so stali okoli ... Kar je pritegnilo z nenavadnostjo, je bil njihov dialog; pogovarjali so se tako dramatično, kam se bodo nastanili, preden pade noč, da bi to prav lahko bil igrani film, obenem se je pa vleklo nekam predolgo. Vzdušje je izdajalo resno težavo, način, kako so se udeleženci pogovarjali o njej, pa čudno omejenost, da ne rečem bebavost. Nakar se je kamera presukala in odkrila drugo gručo, ki je bila v prostoru in se je pogovarjala o podobni zadevi. Ko mi je gostiteljica pojasnila, da gledam Velikega brata - ali je pa bila ena od njegovih variant -, se je na prizorišču ravno zgodil preobrat; izkazalo se je namreč, da so v eni skupini Gospodarji, v drugi pa Sužnji (ali nekaj podobnega; mislim, da je bil izraz milejši, a v bistvu je šlo za to). Grupi sta prav tedaj menjali vlogi, dotedanji Sužnji so dobili vlogo Gospodarjev in obratno. Najbolj presunljivo je bilo, da igra ni predvidevala najbolj preproste možnosti za Sužnje v stiski, namreč da se uprejo Gospodarjem, vdrejo k njim, jim vzamejo del dobrin in skupaj normalno živijo do konca šova. Namesto tega so neprestano razpravljali drug z drugim v mrtvem krogu, ki je ostajal na ravni razčiščevanj domnevnih napak zdaj enega, zdaj drugega. In še huje: enako so počeli, ko so jih posadili v posebne kabine, namenjene temu, da so špijonirali svoje sostanovalce televizijski publiki, ne da bi sostanovalec vedel, kaj govorijo o njem. To ni nedolžno, to je klasična tema udbovskih dosjejev. O Velikem bratu sem v zadnjih letih velikokrat bral in sem si nekako predstavljal, da vem, za kaj gre; naključni vpogled pa je razkril, da pravzaprav nobeno pisanje ni omenjalo bistvenega, se pravi poniglave igre, ki so jo igrali udeleženci, da bi na koncu dobili glavno nagrado. Vrednostni sistem so jim nadomestili s pravili, kjer so se neutemeljene simpatije mešale z nedefiniranimi občutki in predsodki s podlo računico, za dejanji pa je, poleg običajnih motivov, obstajala tudi strategija, kako se znebiti tekmeca. Skratka, najpomembneje je bilo na vsak način priti do nagrade, četudi za ceno negativnih vrednot, tako kot v Najšibkejšem členu, kjer so tekmovalci svoje kolege izločali ne po tem, kdo je bil najslabši, ampak po presoji, kdo bi jim utegnil biti najbolj nevaren, in tako po načelih negativne selekcije odstranjevali tiste, ki so si napredovanje najbolj zaslužili.
Tako je bilo menda najbolj prav. Negativni selekciji se je reklo bitka za preživetje, podlostim pa nujna odsotnost altruizma. Veseljaki, ki so podpirali te igrice, so razlagali, da je pohlep vrlina, posel pa vojna in posledično vse drugo bolj ali manj tudi. Na ven se jim to vidi tako, da se vozijo okoli v avtih, ki spominjajo na vojaške terence, seveda pa so zdizajnirani in opremljeni tako, da bojevnik preveč ne trpi, kadar se zapelje po mestu. (Kolateralno škodo njihove filozofije sem videl te dni na eni od prireditev dedka Mraza, ko je osemleten pobič s sabo v ruzaku prinesel precej veren posnetek prave pištole in mi razložil, da je to edina prava stvar.) Kadar so hoteli biti intelektualni, so brali Sun Cuja in njegovo Umetnost vojne. Vzdihovali so nad poltretje tisočletje starimi modrostmi o tem, kako ukaniti nasprotnika, dokler ni kdo ukanil njih. Takrat, recimo, kadar so jim sesuli stolpnico ali dve do point zero, so se običajno zjokcali. To ni bila več umetnost vojne, umetnost je bila samo, dokler so zmagovali. Kadar so izgubili, se jim je zgodila krivica. Ko so se pojavila prva znamenja krize, je mlad slovenski ekonomist na Vesti.si razložil, kako je normalno, da bo podjetnikom in bankam pomagala država, saj da tako naredi tudi ob potresih in povodnjih. Aha, Oni so tako rekoč naravni pojav in jih je treba kakor vse naravne pojave tudi obravnavati in sanirati. Ampak kadar pride ptičja kuga, je pravilo, da se najprej preventivno pomori vso perjad! Sori.
Obstajajo nekakšna univerzalna znamenja, o katerih verjamemo, da nas bodo obvarovala pred Zlom. Ko je bančniško-menedžerski cinizem dosegel vrhunec, je dobil bankir Mohamed Junus Nobelovo nagrado za mir, ker je posojal revežem. Ste gledali podelitev? Na koncu je Junusova hči na ogromnem odru v plavi svetlobi reflektorjev demonstrirala svoje znanje klavirja, nabrano po najboljših svetovnih konzervatorijih, in odcvetela fuck-of-the-century Sharon Stone je s čisto pravo solzo v očesu dahnila: »Kako je to lepo!« To je propad civilizacije; v vsem sijaju, na najboljših HD-zaslonih, a vendar propad. Vitalna vprašanja sodobne dobe se rešujejo s preusmerjanjem Lufthansinih airbusov v stolpnice frankfurtskih bank, ne pa s podeljevanjem Nobelovih nagrad ... bankirjem.
V bistvu se nam torej ne bliža nič posebej novega. Vse bo tako, kot je bilo doslej, le da bomo igrice, ki smo se jih šli, lahko izkusili v resničnosti. Menedžerji, ki so jih za masten denar na delavnicah v nekoliko bolj divjih turističnih predelih Slovenije učili preživetja, bodo lahko to znanje testirali v živo med brskanjem po smetnjakih, prosjačenjem po pločnikih in vdiranjem v tuja stanovanja, stisnjeni v gručo okoli oljnega gorilnika v kakšni od mnogih nedavno izkopanih in zdaj na hitro opuščenih gradbenih jam bodo lahko izkusili moč grupe, in kadar jih bo kdo iz takega ali drugačnega vzroka naklestil ter zbrcal v temo, bodo nemara prestrašeni in izgubljeni premlevali, kaj so prešpricali v lekciji o tem, česa ne smeš narediti, če se hočeš obdržati na površju. Špijoni bodo iz resničnostnih šovov presedlali v policijske govorilnice, upajoč, da jih na koncu čaka glavna nagrada. Hudomušno postjapijevsko geslo, ki je razglašalo, da uživajte v življenju in umrite zadolženi, bo dobilo čisto nov pomen. In poba, ki sem ga na dedku Mrazu videl s pištolo v nahrbtniku, bo najbrž, kadar mu kdo ne bo všeč, naredil tako kot nedavno mladenič na ljubljanski avtobusni postaji: potegnil je pištolo in ustrelil v voznika avtobusa, ko mu je ta potrobil, naj se umakne. To so te preproste rešitve, ki jih spoznavamo vsak dan.
Zdaj prihaja čas za uporabo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.