N.Chomsky

Dr. Noam Chomsky je častni profesor jezikoslovja in filozofije na Massachusetskem tehnološkem inštitutu v Cambridgeu v ameriški zvezni državi Massachusetts

Zadnji napad na Gazo se je začel z izraelsko kršitvijo dogovora o ustavitvi spopadov 4. novembra lani, ko so se ameriški volivci odpravljali na volišča, da bi glasovali za Baracka Obamo, razmahnil pa se je 27. decembra. Obamov odgovor na te zločine je bil molk. Drugače kot ob terorističnih napadih v Mumbaju, na primer - te je nemudoma obsodil skupaj z njihovo »odvratno ideologijo«. Ko pa je šlo za Gazo, so se njegovi tiskovni predstavniki potuhnili za žebranje o enem samem predsedniku in ponovili, da podpira izraelske ukrepe, kot je dejal med obiskom izraelskega mesta Sderot julija lani: »Če bi kdo izstrelil rakete v mojo hišo, kjer bi spali moji hčerki, bi naredil vse, kar je v moji moči, da bi to preprečil.«
A kot kaže, ne bo naredil nič, celo uradne izjave ne bo dal, čeprav so ameriška letala in helikopterji z izraelskimi piloti palestinskim otrokom povzročili nepopisno gorje.
Čeprav bi se moral predsednikov glas slišati, vsaj kot moralni odziv in poziv k prekinitvi zločinskih dejanj ter podpora humanitarnim prizadevanjem. Izrael ne bi smel ukrepati neodvisno od največje zaveznice, podpornice in pomočnice. Kri, prelita v Gazi, se drži tudi ameriških rok. Ta glas bi morda tudi pomenil, da vztrajna ameriška podpora Izraelu po desetletjih vendarle popušča.
Med predsedniško kampanjo so krožile govorice, da bi Obama utegnil opustiti ameriško nasprotovanje, ki je bilo dolgo največja ovira za dejanski dogovor o dveh državah, dogovor o neodvisni Palestini, ki bi soobstajala poleg Izraela. Mednarodna skupnost se s takšno rešitvijo strinja že dolgo, vendar udejanjenje te rešitve Izrael in Združene države Amerike tako rekoč sami in z le redkimi predahi preprečujejo že več kot 30 let. Načrt podpira celo večina ameriške javnosti. Po dosedanjih izkušnjah z Obamo govoric ne gre jemati pretirano resno.
Obama je za posebnega sodelavca za Bližnji vzhod imenoval Daniela C. Kurtzerja, Clintonovega in Bushevega veleposlanika v Egiptu in Izraelu. Kurtzer je sodeloval pri pisanju Obamovega govora pred izraelsko lobistično organizacijo Aipac v Washingtonu junija lani. Neverjetno besedilo je po klečeplaznosti daleč preseglo govore predsednika Busha, saj je razglašalo celo, da bo Jeruzalem ostal izraelska prestolnica in da se ne sme deliti - stališče je bilo tako skrajno, da je moral Obama med kampanjo pojasnjevati, da si ljudje njegove besede narobe razlagajo. Pri čemer je Kurtzer med zmernejšimi strokovnjaki za to območje, med katerimi je izbiral Obama.
Kot je izraelski predsednik Šimon Perez sporočil novinarjem, je Obama med julijskim obiskom v Izraelu povedal, da je predlog Arabske lige, v katerem ta poziva k popolni ureditvi odnosov z Izraelom, nanj naredil velik vtis. To presega celo soglašanje z ureditvijo, po kateri bi soobstajali dve državi. (Perez tega predloga ni nikoli sprejel. Zadnje dni na premierskem položaju, leta 1996, je celo trdil, da palestinske države nikoli ne bo.)
Omenjene Obamove pripombe bi lahko pomenile korenito spremembo stališča, če ne bi bil med istim obiskom izraelskemu politiku Benjaminu Netanjahuju povedal - to je javnosti sporočil sam -, da je navdušen nad njegovim načrtom za izraelski nadzor nad zasedenimi ozemlji za nedoločen čas.
Protislovje je verodostojno rešil izraelski politični analitik Aluf Ben, ki poudarja, da Obamov glavni namen ni koga potegniti za nos ali razjeziti. Bil naj bi vljuden in je svojim gostiteljem povedal, da so njihovi predlogi zelo zanimivi - oni so zadovoljni odšli, on pa ni obljubil popolnoma nič. Razumljivo, a javnost vidi le Obamovo gorečo ljubezen do Izraela in ignoriranje palestinskih pomislekov.
Obama že od nekdaj podpira izraelsko »pravico do samoobrambe« in do tega, da »zavaruje svoje državljane«. Leta 2006 je bil med izraelskim napadom na Libanon, ki so ga podprle tudi ZDA, sopodpornik resolucije, s katero je ameriški senat izrazil nasprotovanje vmešavanju Irana in Sirije v vojno. V njej je bilo poudarjeno, da Izraela ne bi smeli siliti v ustavitev spopadov, ne da bi se dogovorili tudi o izstrelkih Hezbolaha, kot piše na spletni strani njegove kampanje. V napadu Izraela na Libanon, ki je bil peti po vrsti, je umrlo več kot tisoč Libanoncev, uničen je bil velik del juga države in nekaj četrti v Bejrutu.
To je edina omemba Libanona na Obamovih zunanjepolitičnih spletnih straneh. Očitno Libanon nima pravice do samoobrambe. No, le kdo ima pravico do samoobrambe pred ZDA in njihovimi varovankami?
Napad na Gazo je najnovejša tragična epizoda po mirnih demokratičnih palestinskih volitvah januarja 2006, ki so potekale pod budnim nadzorom in so jih mednarodni opazovalci označili za svobodne in poštene. A Palestinci so se odločili za Hamas kljub ameriško-izraelskim prizadevanjem v imenu vodje palestinske oblasti Mahmuda Abasa in njegove stranke Fatah. Kdor ne uboga gospodarja, občuti posledice neposlušnosti.
Palestinci so kazen zaradi napačnega glasovanja občutili takoj - in jo občutijo vse bolj. Izrael je ob ameriški podpori stopnjeval nasilje v Gazi, ugrabil del izvoljenega vodstva, nenehno stiskal primež in celo prekinil dobavo vode na območje. ZDA in Izrael so naredili vse, da izvoljena vlada ne bi mogla delovati.
Tudi ko je Izrael privolil v ustavitev spopadov, kot denimo junija 2008, je dogovor takoj prekršil, obleganja ni prekinil (vojno dejanje) in je agenciji Unrwa, ki deluje v sklopu OZN, preprečil, da bi dopolnila svoje zaloge, s katerimi je Palestince ohranjala pri življenju. »Ko se je prekinitev spopadov 4. novembra dokončno sesula, nam je zmanjkalo hrane za 750.000 ljudi, ki so odvisni od nas,« je BBC obvestil direktor Unrwe v Gazi John Ging.
Naslednje tedne je blokada postala še neprepustnejša, to pa ima katastrofalne posledice za prebivalstvo. Obe strani sta stopnjevali nasilje (vsi umrli so bili Palestinci), dokler prekinitev ognja 19. decembra ni bila tudi uradno preklicana in je premier Ehud Olmert odobril popoln napad.
Pobijanje v Gazi se mora končati. Mednarodni pritisk je tisti, ki je najbrž pripomogel k prekinitvi spopadov. Ko je Obama prisegel, sta Gaza in tamkajšnje ljudstvo še dihala.
Ob vnovični nočni mori v Gazi si skoraj ne moremo več predstavljati dogovora med Izraelci in Palestinci o dveh državah. Kljub temu smo bili že blizu, in sicer zadnji mesec predsedovanja Billa Clintona. Januarja 2001 - kar navsezadnje ni tako daleč - so ZDA podprle pogajanja v Tabi v Egiptu, na katerih so bili skorajda dosegli takšen dogovor, vendar je takratni izraelski premier Ehud Barak pogajanja ustavil. A ključno dejstvo pri tem je bila pripravljenost ameriškega predsednika, da jih sploh dopusti.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,80 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.