Slovenski poslanci na vseh koncih sveta

Predlani si, po najnovejših podatkih Statističnega urada Slovenije, kar tretjina slovenskih gospodinjstev ni mogla privoščiti niti enotedenskih letnih počitnic. In to čeprav predlansko leto idiličnih razmer gospodarske rasti in vsesplošne blaginje, podobno kot večinoma lansko, velja za eno najboljših doslej. V podnaslovu pa so našteti nekateri kraji, ki so jih v prejšnjem mandatu obiskali slovenski poslanci. Po službeni dolžnosti seveda.
Po službeni dolžnosti sta se le teden dni po ustanovni seji novega sklica parlamenta na pot v tujino odpravila tudi poslanska kolega iz zdaj spet opozicijske SDS, Franc Pukšič in Miro Petek. Za štiri dni sta šla na Filipine, kjer sta se v Cebuju udeležila 6. turističnega foruma za parlamentarce in predstavnike lokalnih oblasti ter zapravila 8292,98 evra davkoplačevalskega denarja. Torej 4146 evrov na osebo, kar glede na stopnjo smiselnosti ene in druge poti ni daleč od 6853 evrov na osebo, ki jih je s čarterskim letom na sporni obisk v BiH pridelal urad predsednika republike. Ker večina odborov dotlej sploh še ni bila konstituirana, jima je pot odobril kar stari odbor, katerega člana sta bila sicer poleg Jožefa Jerovška (SDS), Majde Zupan (NSi) in Zmaga Jelinčiča (SNS) tudi sama. Neprimerno? V nasprotju z velikimi besedami o zategovanju pasu?
Glede na to, da se precejšen del državnega aparata z nadzornimi po-oblastili ukvarja s stroški službenih poti predsednika republike dr. Danila Türka, poglejmo, kam v tujino, kako in zakaj so v prejšnjem mandatu potovali poslanci. In kolikšne stroške so s tem napravili. Drugače kot velja za predsednika republike, potovanja v tujino namreč niso njihova glavna naloga. Najprej številke. V štirih letih so poslanci potovali 1169-krat, to pomeni, da je bil povprečni poslanec na službeni poti v tujini točno 12,98-krat, torej 13-krat, kar znese povprečno dobre tri poti na leto. Poslanska mednarodna dejavnost je v preteklem mandatu akumulirala 1,3 milijona evrov stroškov, to pa pomeni 14.500 evrov oziroma 3,5 milijona tolarjev na poslanca. Vzorčna poslanca, ki sta potovala točno trinajstkrat, sta poslanca SDS Branko Grims in Stane Pajk. Tretji povprečju najbližji poslanec pa je novi predsednik državnega zbora Pavel Gantar, ki je opravil 12 službenih poti v tujino. Ker ta poslanska dejavnost davkoplačevalce nekaj vendarle stane, smo novega prvega med poslanci vprašali, ali v času recesije vodstvo državnega zbora na tem področju načrtuje krčenje stroškov, kot to počno drugi državni organi. Nekaj takega je recimo že konec novembra storila tudi latvijska vlada, saj je v sklopu ukrepov za blažitev krize znižala sredstva za potovanja, ki jih država krije svojim zaposlenim. Gantar je v začetku decembra lani pojasnil, da potovanja praviloma odobri odbor državnega zbora za zunanjo politiko, »kot predsednik državnega zbora na odločitve omenjenega odbora nimam neposrednega vpliva, saj je, kot vsa ostala, tudi to delovno telo avtonomno ...« In dodal: »Verjamem, da so bila službena potovanja poslank in poslancev v tujino že doslej vsaj upravičena in v skladu s Pravilnikom o mednarodni dejavnosti, pa tudi, da je odbor za zunanjo politiko vsako službeno potovanje poslanke ali poslanca v preteklem mandatu obravnaval tako, da je upošteval načelo stroškov in koristi, skratka racionalno.« Po novem letu pa je Gantar javnosti sporočil, da bo državni zbor varčeval. Obljubil je, da bodo šle poslanske plače za razred niže, med vrsto drugih ukrepov pa je na prvo mesto postavil poslanska potovanja v tujino, ki naj bi jih po novem »poslanci opravljali le takrat, ko se nanašajo na neposredno izvrševanje njihovih pristojnosti«. Predsednik državnega zbora se je torej v nasprotju z lani izrečenimi besedami o avtonomiji odločil omejiti poslanska potovanja, ki v prejšnjem mandatu vendarle niso bila vsa po vrsti upravičena in gospodarna. Manj službenih poti v tujino do nadaljnjega je po novem letu sicer napovedal tudi predsednik republike.

Ekonomsko-poslovni razred

Pravilnik o mednarodni dejavnosti določa, da poslanske poti v tujino odobrijo kar poslanci sami sebi. O tem, kdo bo kam šel in kdo ne, odloča odbor za zunanjo politiko oziroma kar vodstvo odbora. Strokovne službe pri tem nimajo nič, skrbijo zgolj za tehnično izvedbo.
»Poslanci državnega zbora in generalni sekretar državnega zbora so upravičeni do plačila letalske vozovnice ekonomskega razreda do kraja dogodka v tujini,« piše v pravilniku, vendar pa je izjem od pravila precej. Poslovni razred poslancem plačajo, kadar let traja neprekinjeno dve uri ali več, kadar potovanje v ekonomskem razredu ni mogoče in tudi kadar je med dvema ali več poleti, ki so krajši od dveh ur, prekinitev, daljša od ene ure. Strokovni sodelavci in drugi delavci v državnem zboru so na službenih poteh prav tako upravičeni do ekonomskega razreda, razen kadar spremljajo poslance, potem tudi zanje veljajo enaka pravila kot za poslance. »Pri izbiri letalskih prevoznikov upoštevamo tudi in predvsem njihovo varnost in zanesljivost, zato nizkocenovnih prevoznikov ne uporabljamo,« so še sporočili iz službe za stike z javnostjo.
Vsi, poslanci in drugi, so potem na cilju upravičeni do hotela s štirimi zvezdicami, kadar pa je to bolj logično, do hotela s petimi zvezdicami. Poti v evropskih državah lahko trajajo največ tri dni oziroma dve prenočitvi, vse druge pa največ pet dni oziroma štiri prenočitve. Poleg plačila prevoza in prenočišča se poslancu pozneje povrnejo vsi drugi dodatni stroški, seveda tudi zdravstveno zavarovanje z asistenco. Dnevnice pa dobijo poslanci navadno vnaprej, in sicer na tekoči račun ali kar v roke, odvisno pač od valute.
Višino poslanskih dnevnic določa vladna uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino. Za najpogosteje obiskane države so določene za vsako posebej in znašajo od 40 pa do 100 evrov. Povprečna dnevnica znaša okoli 55 evrov, za vse neomenjene države pa je predvidena dnevnica v višini 50 evrov. Na tridnevni poti torej dnevnice nanesejo povprečno 165 evrov, na zunajevropski petdnevni pa 275 evrov. Zdaj že bivši poslanec LDS Aleš Gulič, ki je bil z 11 službenimi potmi v zadnjih štirih letih nekoliko pod povprečjem, se spominja, da se finančno račun preprosto ni nikoli izšel: »Spomnim se, da sem moral vedno kaj doplačati iz svojega žepa, pa imam manj dodatnih stroškov, ker recimo ne pijem.«
Po vrnitvi domov morajo poslanci v mesecu dni pripraviti poročilo o poteku formalnega dela poti. Pravilnik veleva, da mora poročilo vsebovati »osnovne podatke in najpomembnejše vsebinske poudarke o posameznem dogodku v tujini ter predstavitev lastnega prispevka«. Po en izvod tega poročila dobijo predsednik državnega zbora, predsednik odbora za zunanje zadeve in zadeve EU, vodje poslanskih skupin in generalni sekretar. Če so poslanci s seboj imeli spremstvo strokovnega sodelavca, pa so rešeni še tega bremena, saj pravilnik pripravo poročila potem šteje za nalogo spremstva.

Prijetno s koristnim?

Ob odmevni Pukšičevi in Petkovi poti na Filipine se je postavilo tudi vprašanje, kako koristne so sploh poslanske službene poti. Poslanca v tistem času ni v Sloveniji, ne ukvarja se z domačimi temami, ne obiskuje delovnih teles in ga ni v dvorani. Večina poti v preteklem mandatu je bila, kot je to v navadi, povezana z obveznostmi Slovenije v EU, Natu in drugih mednarodnih organizacijah. Slovenski državni zbor lahko sodeluje v osmih mednarodnih skupščinah, v posamezni delegaciji pa so po trije člani in po trije namestniki. Oster boj za članstvo v teh delegacijah, kjer naj bi sicer veljalo pravilo sorazmernosti, je že pred prazniki napovedal vodja poslanske skupine SD Bojan Kontič: »Občutek za pravičnost smo socialdemokrati potrošili, ko so se delila mesta v komisijah in odborih, kjer smo morali odstopati.«
Omenjena pot na Filipine pa ni sodila med mednarodne obveznosti Slovenije. Pukšič priznava, da pot po pomenu ni bila ravno mitskih razsežnosti in da se posamezne poti precej razlikujejo po stopnji koristnosti. Ker pa je šlo ravno za konferenco o turizmu, je bila to še ena priložnost za turistično promocijo Slovenije in njenih turističnih projektov, še posebej lokalnega zdraviliškega projekta, »ki za naše kraje, iz katerih prihajam, pomeni novih dvesto delovnih mest in najmanj še enkrat toliko posrednih delovnih mest«. Pukšič korist te poti vidi tudi v pogovorih s parlamentarci z vsega sveta in nasploh v navezovanju stikov z njimi, poleg tega je imel priložnost pozdraviti filipinskega ministra za turizem in predsednico države. O prijetnosti poti pa: »Proti večeru je bila običajno še ena prireditev. Priznam, saj je bilo prijetno obiskati modno revijo. Res pa je tudi, da sva bila na Filipinih tri dni na konferenci, vrhunec poti pa naj bi bil turistični izlet na neki otok, vendar midva tja nisva mogla, ker sva imela na dan izleta let v Manilo, še preden se je ladja vrnila s tistega otoka.« Glede financ ima Pukšič podobne izkušnje kot Gulič: »Dnevnice so že tako zelo nizke. Če pa je na programu gostitelja kak obrok, se poslancu to avtomatsko odšteje, ne glede na to, ali ga je izkoristil ali ne. Te poti so bolj ali manj povezane tudi z določenim delom osebnega stroška.« V okviru parlamentarnega odbora za zunanjo politiko pa je šel Pukšič, skupaj z nekaterimi drugimi, tudi na Kitajsko. »Šlo je za izredno protokolaren obisk. Vsaka minuta našega časa je bila točno določena. Po osmi zvečer pa smo imeli prosto in smo šli malo po Pekingu. Z glavne ulice zaviješ sicer v stransko ulico za kakih sto metrov, dlje pa že ne upaš več, saj je življenje tam že popolnoma drugačno, kot kaže blišč glavnih ulic. Seveda je bil sprehod po Kitajskem zidu fascinanten.«
Pukšič je sicer še veliko več kot v prejšnjem mandatu potoval v mandatu 2000-2004, ko je bil predsednik državnozborske komisije za zamejce in Slovence po svetu. Prav njegova neuslišana želja po predsedovanju tej komisiji v sedanjem mandatu je botrovala izstopu iz poslanske skupine SDS. Konec oktobra lani sta bila Franc Pukšič in Miro Petek še skupaj na Filipinih, kmalu po prihodu domov pa je SDS na položaj predsednika omenjene komisije namesto Pukšiča delegirala Petka. Gre za vodenje komisije, katere člani veliko potujejo, in to v kraje, kjer so poslanci vedno toplo sprejeti.
Med službene poti, kjer je razmerje med koristnim in prijetnim bolj na strani slednjega, pa sodijo tudi tiste v sklopu »skupin prijateljstva« z drugimi državami in pa druženje poslancev pri športnih dejavnostih. Skupino prijateljstva sestavljajo najmanj trije poslanci različnih strank, v prejšnjem mandatu jih je bilo ustanovljenih 53, vanje pa je bilo vključenih kar 81 poslancev. Slovenski poslanci med drugim prijateljujejo s poslanci Moldove, Azerbajdžana, Kube in Irana. Najbolje organizirana športna sekcija pa je sekcija tenisačev. Ti delujejo in potujejo v sklopu »teniške mreže poslancev državnega zbora Tempo«, ki je skoraj izključno v domeni poslancev levice.

Jet-lag na delavnik

»Kar se mene tiče, je bilo to navadno bolj mučenje. Lahko zelo preprosto razložim. Recimo, greš v Bruselj, zjutraj prispeš, potem te na hitro dostavijo v dvigalo, ki te odpelje gor, kjer si potem ves dan na tistih sejah in sestankih, in če je še kakšna reč zvečer, potem prespiš v hotelu in greš zjutraj nazaj. Če Bruslja ne bi poznal od prej, sploh ne bi vedel, da sem bil tam. Saj so verjetno tudi drugi poslanci podobnega mnenja, sem pa slišal, da so se nekateri vendarle prav luštno imeli,« pravi Aleš Gulič in zagotavlja, da je bil dan po vrnitvi s poti vedno na delovnem mestu, če je šlo za delovni dan. Hkrati pa dodaja: »Ljudje smo si različni, jaz sem pač vedno šel. Ampak je pa to res prosta volja poslanca, nekateri si uredijo, da jih kdo nadomešča, nekateri pa se preprosto opravičijo.«
O takih in drugačnih odnosih do službene poti v tujino je spregovoril tudi Franc Pukšič: »Na vseh mojih potovanjih doslej je bil program, ki sem se ga udeležil, sem pa slišal, da znajo nekateri to izpeljati tudi drugače. Da vzamejo še nekaj dni dopusta, s seboj vzamejo partnerje in podaljšajo obisk. So tudi ljudje, ki se sploh ne udeležijo programa.«
Zmagu Jelinčiču, tretjemu po številu službenih potovanj, se zdi edino prav, če poslanec pot podaljša in se malce poveseli: »Zakaj pa ne, saj sami plačamo in ne država.« Sam pa tega še ni storil. »Kar pa ne pomeni, da ne bom v prihodnje. To se dela povsod po svetu. To delajo vsi. In pogosto, razen v zahodnih državah, se zgodi, da tudi stroške spremljevalca ali spremljevalke plača kar država gostiteljica,« pojasnjuje Jelinčič. Sicer pa ni navdušen nad razvedrilom, ki ga pripravijo države oziroma organizacije gostiteljice: »Kadar je zvečer kak razvedrilni program, je to navadno v manjšem obsegu, kak stoječ sprejem, kjer se dobi kak slab šampanjec pa kaki napol posušeni kruhki in to je to.«
O tem, kateri poslanci so se na službenih poteh luštno imeli, kateri so tisti, ki se ne udeležujejo predvidenih programov, in kateri poslanci s seboj vzamejo svoje partnerje, pa niti omenjeni niti drugi poslanci niso želeli govoriti.

Rajzefiber

1169 službenih poti v štirih letih (1460 dneh) pomeni, da je le malo dni v letu, ko na poti ni niti enega poslanca. Če vemo, da je v štirih letih skupaj točno pol leta parlamentarnih počitnic, potem povprečno samo vsak deseti dan ni na poti nobenega poslanca ali v vsem mandatu le 91 dni. Če pa računamo samo delovne dni, saj se med delovne dni štejejo tudi poti na nedelavnik (teh je nasploh zelo malo), potem je povprečno en poslanec na poti vsak delovnik, vsak tretji delovnik pa celo dva. V enem delovnem tednu torej potuje skoraj točno sedem poslancev. Ker poslanci dopust večinoma porabijo med parlamentarnimi počitnicami, so poleg bolniških odsotnosti prav službene poti razlog, da državni zbor tako rekoč nikoli ne deluje v polni sestavi. Te poti so odgovor na vprašanje, zakaj tudi na zelo pomembnih sejah odbori, komisije in celo razpravna dvorana ob glasovanjih niso polno zasedeni ...
Poslanci so se sicer v prejšnjem mandatu največkrat odpravili v Pariz in Bruselj, pa v Strasbourg, Berlin, London, Rim, Ženevo ... Kot izhaja iz podnaslova, so obredli tako rekoč ves svet. Največ poti, kar 91, je v tem času opravil Anton Anderlič (LDS). Drugi na tej lestvici je bil Anton Kokalj (NSi) s 55 potmi, tretji Zmago Jelinčič (SNS) z 48 potmi, na četrtem mestu sta skupaj poslanka madžarske narodne skupnosti Maria Pozsonec in Dimitrij Kovačič (SDS) s 47 potmi. Med prvih deset pa so se uvrstili še Jožef Jerovšek (SDS, 46), Roberto Battelli (italijanska narodnostna manjšina, 42), Janez Kramberger (SLS, 41) ter Jakob Presečnik (SLS) in Vasja Klavora (DeSUS), ki sta šla na službeno pot v tujino vsak po 40-krat.
Na drugem koncu velja izmed poslancev, ki so bili v državnem zboru neprekinjeno vsa štiri leta, posebej omeniti tiste, ki niso šli niti na eno takšno službeno pot. Takih poslancev je osem. Izmed vidnejših poslancev recimo Cveta Zalokar Oražem (Zares) in Bogomir Zamernik (SDS), potem pa še Zvonko Černač (SDS), Ivan Grill (SDS), Matjaž Švagan (LDS), Mihel Prevc (SLS), Bojan Rugelj (SDS) in Mitja Ljubeljšek (SDS).
Sicer pa vpogled v podatke o poslanskih potovanjih razkrije marsikateri morda povsem nepomemben, a vseeno zanimiv podatek. Branko Grims, ki po številu poti velja za vzorčni primer povprečnega poslanca, je šel recimo na pot trinajstkrat, a nikoli iz drugega razloga kot na sestanek ali srečanje v okviru Nata. Barbara Žgajner Tavš je razmeroma daleč največkrat potovala sama. Na kar osem od devetih poti je šla brez družbe kakega poslanskega kolega. Maria Pozsonec je šla na pot 47-krat, vendar 26-krat samo čez mejo, na Madžarsko, nikoli pa tudi ni šla iz Evrope. Glede na strankarsko pripadnost so daleč najraje potovali poslanci, izvoljeni na listi SNS, in sicer povprečno skoraj 17-krat. Anton Rop je bil na službeni poti enajstkrat, kar štirikrat je šel igrat tenis.