Kaj narediti?

Edino pravilo obdobja, v katerem smo, je reševanje tistega, kar je mogoče rešiti

Dr. Jože Mencinger, Katedra za pravnoekonomske znanosti Pravne fakultete v Ljubljani, Ekonomski inštitut Pravne fakultete

Dr. Jože Mencinger, Katedra za pravnoekonomske znanosti Pravne fakultete v Ljubljani, Ekonomski inštitut Pravne fakultete
© Miha Fras

Ocene o globini, trajanju in socialnih ter političnih posledicah svetovne finančne krize, ki počasi zamenjujejo razprave o njenih vzrokih, so iz dneva v dan bolj črnoglede. Ekonomisti, večina se je celo omembam možnosti krize še pred meseci posmehovala, zdajšnjo krizo vse pogosteje primerjajo s krizami v preteklosti. Tako ameriška ekonomista Carmen Reinhart in Kenneth Rogoff ugotavljata, kolikšni so bili povprečni padci na trgu nepremičnin, kapitala, produkcije ter porasti brezposelnosti in javnega dolga, ki so spremljali finančne krize ali jim sledili. Padanje cen na nepremičninskih trgih naj bi trajalo šest let, cene nepremičnin naj bi v tem obdobju padle za 35 odstotkov, cene delnic, ki naj bi padale tri leta in pol, naj bi se znižale za 55 odstotkov, bruto domači proizvod v nekaj več kot dveh letih za dobrih 9 odstotkov, brezposelnost, ki naj bi naraščala več kot štiri leta, naj bi se dvignila za 7 indeksnih točk, javni dolg pa za 86 odstotkov. Težko je najti razloge za pomislek, da bi bila zdajšnja kriza lahko krajša ali plitvejša, saj so bile tiste, katerih povprečja navajamo, omejene na posamezne države ali skupine držav, sedanji padci cen nepremičnin ali borznih indeksov posameznih držav pa so že v nekaj mesecih močno presegli padce v prejšnjih krizah. Vse bolj očitno je tudi, da je prepričanje o možnosti zaustavitve krize z velikimi shodi državnikov in poslovnežev v Davosu ali v drugih letoviščih, prek centralnih bank, vlad ali mednarodnih institucij, le še dodatna utvara.
Kaj lahko naredita slovenska vlada in centralna banka? Ne veliko. Najbrž ni sporno, da krize ne moreta zaustaviti in da ne moreta preprečiti velikega zmanjšanja bruto domačega proizvoda, povečanja brezposelnosti ter padca življenjske ravni. Preostaja jima čakanje, da se zaustavi sama ali da jo ustavijo v »širši družbeni skupnosti« EU ali kje drugje, na primer v ZDA, ter blaženje in prerazdelitev socialnih bremen med državljane. Tudi pri tem se ne moremo izogniti ugotovitvi, da je BS precej zanemarljiva podružnica ECB, ki jo kot kaže, še naprej bolj kot deflacija skrbi inflacija, vlada pa nekakšna pokrajinska oblast brez velikih možnosti oblikovanja gospodarske politike. To še zmanjšuje povsem nepotrebna zadolženost, ki je nastala v preteklih nekaj letih s poganjanjem državnih investicij v obdobju konjunkture in z zadolževanjem bank, podjetij in posameznikov za kupovanje virtualnega bogastva - malovrednih vrednostnih papirjev doma in na tujem, kar je varčevalce spremenilo v dolžnike. Podobno težko breme je novi vladi prinesel »najuspešnejši« projekt prejšnje - odpravljanje »plačnih nesorazmerij« v javnem sektorju; to je nekdanji »kaos« spremenilo v še večji kaos in vanj vgradilo nesoglasja, ki jim ni konca.
Zdaj najpogostejše in tudi popularne so zahteve za odpravo »kreditnega krča«, torej za povečanje kreditiranja gospodarstva in prebivalstva. A pri tem ne gre prezreti njune kreditne »zasvojenosti«; rast kreditov je bila v preteklih treh letih malone trikrat hitrejša od rasti nominalnega bruto domačega proizvoda in drugih nominalnih agregatov. Zaustavljanje tako hitrega »finančnega poglabljanja« je bilo zato bolj ali manj neizogibno. Na videz je prostora tu dovolj, saj so krediti nefinančnemu sektorju na koncu lanskega leta komaj presegli 80 odstotkov BDP, medtem ko so Američani v finančno krizo vstopili z dolgovi, ki so dosegli 365 odstotkov BDP, reševanje situacije pa naj bi jih dvignilo na 500 odstotkov. Kljub temu da jim v letošnjem letu zapade veliko kreditov, s katerimi so financirale rast virtualnega bogastva, bi banke še našle denar za podjetja, ki bi kredite najemala z državnimi garancijami, a komu bi podjetja, ki bi s krediti financirala proizvodnjo, prodala svoje izdelke, če vladam v največjih trgovinskih partnericah ne uspe povečati povpraševanja; ugotovitev, da je Merklova pomembnejša od Pahorja, je gotovo prava. Učinki odprave »kreditnega krča« brez tega povpraševanja bi bili bolj kratkega daha.
Edino pravilo obdobja, v katerem smo, je reševanje tistega, kar je mogoče rešiti. EU navkljub in tudi tako, da iz ropotarnice privlečemo kakšen ostanek samoupravljanja in družbene lastnine. V načelu je tudi jasno, kaj v času recesije početi s fiskalno politiko; z davčno politiko je treba zmanjševati razslojevanje, »državotvorne« izdatke preusmeriti v socialne, zmanjšati davčna bremena, z državnim denarjem poganjati povpraševanje ter s podržavljenjem preprečiti tudi propad kakšnega neuspešnega podjetja, kadar so stroški za pokrivanje njegovih izgub manjši od skupnih socialnih stroškov, ki bi jih povzročil njegov propad. Problem je le, da vsak ukrep v eno smer zmanjša možnosti ukrepanja v drugo.
Možnosti v fiskalni politiki, ki so preostale, lahko bolj tehnično razdelimo na ukrepe, ki naj bi delovali prek agregatnega povpraševanja, tiste, ki naj bi delovali prek ponudbe, ter tretje, ki naj bi posredno omogočali ene in/ali druge, ker ustvarjajo finančna sredstva za njihovo uporabo. Med slednje sodi varčevanje države od že prislovične kavice predsednika vlade, ki naj bi prinesla 1 evro, prek zamrznitve plač direktorjev državnih podjetij, kar naj bi prineslo pol milijona evrov, do obupanih poskusov prepričati sindikate, da se odpovedo odpravi plačnih »nesorazmerij« in usklajevanju plač z inflacijo, kar naj bi prineslo približno 100 milijonov evrov. Med ukrepe za zbiranje finančnih sredstev, ki bi nadomestili upad prihodkov zaradi upada gospodarske aktivnosti, gre šteti še poviševanje trošarin. Žal je vlada na samem začetku zapravila možnost, ki se je ponujala s podražitvijo vinjet, kar bi omogočilo normalno dokončanje avtocestnega omrežja; zanj se bo zdaj morala zadolžiti ali DARS-u vsaj zagotoviti garancije.
Zaenkrat so ukrepi z izjemo kavic, plač direktorjev, trošarin in subvencioniranja skrajšanja delovnega časa še daleč od tega, da bi delovali, vendar posamezna dejanja (na primer izdaja državnih obveznic z zadolžitvijo v tujini) ali sporočila (o organiziranju KAD-a za neposredne posege - dokapitalizacije posameznih podjetij) kažejo, da vlada pripravlja ukrepe za oživitev povpraševanja (tujega s povečanji sposobnosti SIB banke za garancije izvoznikom, domačega z idejami o pospešitvi gradnje stanovanj, študentskih domov in domov za starejše) ali za znižanje obremenitev gospodarstva. Z njimi se je mogoče bolj ali manj strinjati. Subvencioniranje skrajšanega delovnega časa je sicer simpatičen ukrep za zmanjšanje »fleksibilnosti« trga dela, a je napačno pogojevan. Takšnega, kakršen je, bo izkoristilo preveč podjetij in denarja bo hitro zmanjkalo, saj kriza ne bo trajala le šest mesecev. Če bi vlada denar podjetjem le posodila in zanj zahtevala nekakšno hipoteko z možnostjo pretvorbe v lastniški delež, bi subvencioniranje zahtevalo manj podjetij in denar bi dobili tisti, ki ga najbolj potrebujejo. Popularne investicijske olajšave so dejansko neučinkovite, hitrejše vračanje DDV pa je bolj obrobnega pomena.
Kakor koli, nekateri ukrepi ali njihove najave dajejo slutiti, da vlada vsega ne namerava prepustiti »širši družbeni skupnosti«. Še največ skrbi tako povzročajo nenehni nastopi predsednika vlade, saj kažejo nekakšno vero, da je krizo mogoče odgnati z retoriko, strateškimi sveti, Partnerstvi in ponavljanjem lizbonske mantre o družbi znanja in konkurenčnosti ter s strukturnimi reformami in »razvojno naravnanim proračunom«. Slogan o »umiku države iz gospodarstva« je k sreči izginil; privatizacije oziroma prodaje podjetij tujim strateškim partnerjem so že po sili razmer manj verjetne, a opozarjati nanje ni odveč. Upati je tudi, da vlada ne bo začenjala reform, ki naj bi zmanjšale javni sektor in preurejale pokojninsko zavarovanje ali povečevale »fleksibilnost« trga dela; tudi čas za razne reorganizacije uprave ni ravno pravšnji.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.