Konec evra?

Evroobmočje lahko razpade

V Sloveniji smo lahko zadovoljni, da imamo evro, nas tolažijo politiki. Njihove besede niso neutemeljene. Če ga ne bi imeli, bi se gotovo spoprijemali z enakimi težavami kot Madžarska, ki sta jo pred bankrotom že lani reševala evropska komisija in Mednarodni denarni sklad (IMF), ter druge države v vzhodni in jugovzhodni Evropi, ki jim pomaga IMF. Toda zdaj je vse pogosteje slišati, da so tudi nekatere članice evroobmočja v vse večjih škripcih in da lahko bankrotirajo. To velja zlasti za Irsko, Grčijo, Italijo in Španijo. Nemška kanclerka Angela Merkel v Frankfurtu na prireditvi ene od bank ni brez razloga rekla: »Govori se, da države ne morejo bankrotirati.« Po kratkem premolku pa dodala: »Te govorice ne držijo.« Direktor IMF Dominique Strauss-Kahn o možnosti bankrota ni govoril, je pa jasno posvaril pred možnostjo razpada evroobmočja. V pogovoru za časopis Zeit je dejal, da evroobmočje »potrebuje bolj usklajeno gospodarsko politiko, sicer bodo razlike med državami postale prevelike, trdnost valutnega območja pa bo ogrožena«.
Italijanski javni dolg je tretji največji na svetu in znaša 106 odstotkov BDP države. Italijanska država ima torej za 6 odstotkov več dolga, kot njeno gospodarstvo, organizacije in državljani ustvarijo v enem letu. Letos italijanski državi zapade poplačilo 220 milijard evrov obveznic, ki jih je izdala prejšnja leta. Finančniki v Rimu že opozarjajo, da se bo država znašla v hudih težavah, če ji ne bo uspelo prodati emisije kratkoročnih vrednostnih papirjev, ker ji utegne zmanjkati denarja za izplačilo plač in pokojnin. Decembra je bankrot italijanske države napovedal kar minister za delo Maurizio Sacconi. Grčija potrebuje v prihodnjih dveh letih samo za poplačilo starih dolgov 48 milijard evrov, hkrati pa mora zagotoviti denar še za mašenje novih lukenj v proračunu. Razmere se naglo slabšajo tudi na Irskem in v Španiji. Španiji je agencija Standard & Poor's konec januarja znižala bonitetno oceno, to pomeni, da bo poslej teže in draže prodala svoje obveznice, prek katerih se zadolžuje, da lahko izplačuje plače, pokojnine in plačuje še druge račune.
Pred uvedbo evra so zlasti Italija, Grčija in Španija devalvirale valuto, ko so njihovi dolgovi preveč narasli. Zdaj tega ne morejo več narediti, dolgove morajo poravnati v evrih, piše tednik Spiegel. Če bi hotele spet uporabiti stari recept, ki seveda ni brez stranskih učinkov, bi morale zapustiti evroobmočje. Toda izstop iz evroobmočja v maastrichtski pogodbi ni predviden. Tudi če bi bil, se članice v težavah zanj najbrž ne bi odločile, ker bi morale stare dolgove kljub temu poravnati v evrih in tudi njihovemu gospodarstvu izstop ne bi koristil. Zato je pomembnejše vprašanje, ali razsipne članice lahko računajo na pomoč drugih članic, ki so se manj zadolževale in živele skromneje oziroma v skladu s svojimi zmožnostmi.
Razpravo o pomoči prezadolženim članicam je novembra lani začel predsednik evroskupine Jean-Claude Juncker, ki je sicer predsednik luksemburške vlade in hkrati tudi finančni minister, čeprav je v maastrichtski pogodbi prepovedano, da bi članici, ki se preveč zadolži, druge članice smele pomagati pri poravnavi dolgov. Ta klavzula je v pogodbi mišljena kot varovalka pred pretiranim zadolževanjem. Evropska komisija pa proti članicam, ki se preveč zadolžijo, uvede postopek in tako zahteva ureditev javnih financ. Ampak bolj ko se gospodarska in finančna kriza poglablja, manj se voditelji držav članic in finančni ministri ozirajo na te varovalke.
Junckerjev predlog menda po tihem podpira kar nekaj članic, najostreje in tudi najglasneje pa mu nasprotuje Nemčija. Finančni minister Peer Steinbruck ugotavlja, da bi se obresti za obveznice, prek katerih se zadolžuje nemška država, v tem primeru dvignile za celo odstotno točko, to pa bi nemške davkoplačevalce na leto stalo dodatne 3 milijarde evrov. V volilnem letu jim ob vseh drugih bremenih tega nemška vlada zlepa ne bo hotela obesiti. Nikakor ni mogoče reči, da bo tako tudi ostalo, saj še pred letom ni mogel nihče niti pomisliti, da bi v ZDA, Veliki Britaniji ali Nemčiji podržavili banke.
Vprašanje je tudi, ali bi se bankroti razsipnih članic izplačali. Takoj, ko bi padla prva, bi se investitorji nemudoma začeli izogibati vsake članice, za katero bi se v javnosti pojavil najmanjši sum, da morda svojih dolgov ne bo sposobna vračati. In bankroti bi se začeli širiti kot virus, ki bi navsezadnje pokopal tudi evro.
Ameriška ekonomista Kenneth Rogoff in Carmen Reinhart sta za IMF opravila raziskavo o finančnih krizah v zadnjih 800 letih. Ugotovila sta, da bankroti držav niso nič posebnega, nekatere države jih imajo za seboj že več. Francija je recimo med letoma 1500 in 1800 bankrotirala kar osemkrat, Španija v 19. stoletju sedemkrat. Večinoma so države bankrotirale, ker so se preveč zadolžile za vojno. Vlade so za poravnavo državnih dolgov najpogosteje uporabile inflacijo. Povečale so količino denarja v obtoku in tako razvrednotile svoje dolgove. To smo v Sloveniji doživeli tik pred razpadom nekdanje Jugoslavije. Kdor je imel prihranke, je imel veliko izgubo, kdor je imel posojilo za nepremičnine s fiksno obrestno mero, pa je čez noč zaslužil.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.