Učna ura ruske duše
Le malokdo je verjel, da se lahko zlata doba, ki je povsem izničila nekdanjo sivo podobo Vzhoda, tako grobo konča
»Poskusite v Moskvi na slepo zalučati kamen. Zagotovo boste zadeli suši bar.« Šala, ki je zadnja leta krožila po ruski prestolnici, je merila na to, da gre Rusiji dobro. Moskva je dejansko gosto posejana z brezštevilnimi japonskimi restavracijami pa z luksuznimi avtomobili, s plastičnimi damami ter z arhitekturo marmorja in stekla. In le malokdo je verjel, da se ta zlata doba, ki je povsem izničila nekdanjo sivo podobo Vzhoda, lahko tako grobo konča.
Še lani in predlani so se v Rusiji do sitega naposlušali sanjarij o novem finančnem središču sveta, stari-novi velesili, ki bo končno znala mahniti ZDA po prstih, ter gledali zavzemanje severnega tečaja in nadlegovanje tako rekoč vseh sosed razen Kitajske. Kratkotrajna vojna z Gruzijo je bila še zadnje dejanje v zgodbi o znova vzhajajoči državi. Ta je pri tem pozabila reklo, da je denar plaha ptica, a potem je v samo nekaj tednih iz države odteklo 130 milijard dolarjev tujih naložb. Svoje je dodala še svetovna kriza in domača valuta je izgubila tla pod nogami; še septembra si za evro v Moskvi dobil okoli 34 rubljev, te dni pa jih dobiš 47. Vrednost soda ruske nafte, glavnega izvoznega blaga te države, je z avgustovskega zenita pri 147 dolarjih padla na le 43 dolarjev, trg vrednostnih papirjev pa je izgubil več kot 70 odstotkov vrednosti.
Ključni deli ruskega gospodarstva, ki so zadnja leta polnili proračun in zagotavljali delovna mesta, so obstali. Poleg energetskih podjetij sem sodijo še gradbeništvo, bančništvo in metalurška industrija. Toda največja nevarnost šele preti: leta 2009 naj bi v plačilo zapadla številna posojila t. i. oligarhov, najeta na Zahodu. Država bo pred dilemo, ali trošiti milijarde za pomoč najbogatejšim ali ključne dele domače industrije prepustiti lastništvu zahodnih bank.
Rusi pa so, potem ko so se ravno navadili na milko, toyote in večerje zunaj, začeli ostajati brez služb. Tisti, ki še imajo plače, lahko zanje kupijo iz tedna v teden manj. Najhuje pa je, da izgubljajo zaupanje v ideal, ki so ga bili zadnja leta pripravljeni slepo braniti do zadnje kaplje krvi. Kajpada bodo gospodinjstva, ki so že desetletja navajena živeti po maksimi »bo že kako«, preživela. Rešuje jih to, da je njihova lojalnost državi povezana z neko zadržanostjo. Že v času Sovjetske zveze je sicer glasno izpričana državotvornost izginila za domačo kuhinjsko mizo in ko je šlo za družinski proračun. Naj Putin in Medvedjev še tako prepričujeta prebivalstvo o trdnosti domače valute, zagotavljata izplačilo prihrankov in streljata po ZDA in EU - večina ljudi že od oktobra plačo nemudoma zamenjuje v evre ali dolarje. To tišči rubelj še globlje navzdol in izničuje trud centralne banke, ki je porabila že 200 milijard dolarjev rezerv za vzdrževanje tečaja. Tudi banke, ki so od države prejele likvidnostno pomoč, so ravnale podobno in so rublje večidel nemudoma pretopile v devize. Do tu je Kremelj vendarle še ravnal dokaj razumno in z rezervami skušal ublažiti učinke krize, na drugih področjih pa je ravnal tipično za avtarkična gospodarstva. V upanju, da se bo povečalo povpraševanje po domačih ustreznikih, je začel zviševati uvozne dajatve. Da bi se Rusi z lažjim srcem odločali za nakup novih lad in volg, je vlada denimo dvignila carine na uvožene rabljene avtomobile.
Da gre pri krizi zares, dokazuje tudi nedavni Putinov nastop v Davosu. Priznal je odvisnost svoje države od petrodolarjev, grmeča protizahodna retorika, brez katere ni minil noben nastop od münchenske varnostne konference pred dvema letoma, pa je nenadoma izginila. Država za nov zagon krvavo potrebuje svež kapital, ta pa lahko pride le z osovraženega Zahoda. Tega večina prebivalstva še vedno krivi za sedanje razmere, namesto da bi večji del kritike usmerila proti svojim voditeljem, ki v letih debelih krav domačega gospodarstva niso znali preusmeriti stran od izvoza osnovnih surovin. Še pomembneje pa je, da Rusi po padcu Sovjetske zveze od svojih voditeljev niso znali zahtevati, naj vzpostavijo državo, katere temelji bi bili predstavniška demokracija, vladavina prava in tržno gospodarstvo. Namesto tega so po Jelcinovi vsesplošni razprodaji z navdušenjem sprejeli Vladimirja Putina, ki je državo na krilih visokih cen nafte popeljal nazaj v sovjetski etatizem.
Zato gospodarski padec ni najhujše, kar se zdaj dogaja Rusiji. Kremeljska oblast zadnje mesece hiti zapirat še zadnje možnosti, da bi ji kdo stregel po političnem preživetju. Putinu je v devetih letih oblasti že uspelo podržaviti vse najpomembnejše medije, kar je ostalo, pa životari na obrobju medijske krajine. Številne spremembe so volilno zakonodajo obdelale tako, da je z njo mogoče na vseh stopnjah postopkov onemogočiti politične nasprotnike. Pred samo štirinajstimi dnevi so z zadnjo spremembo še dodatno otežili kandidacijske postopke za parlamentarne volitve. Guvernerjev že od leta 2005 ne volijo državljani, pač pa jih postavlja predsednik. Prejšnji teden je predsednik Medvedjev dumi predlagal zakon, ki bo to omogočal tudi za župane, do danes zadnje instance, pri kateri so državljani še imeli možnost vpliva. Še več, oblasti je o nepraktičnosti demokracije uspelo prepričati celo ljudstvo. Pred letom je v javnomnenjski raziskavi demokracijo za neučinkovito označila skoraj polovica vprašanih Rusov.
Za Rusijo pa znajo biti prihodnji meseci znova burni. Tistih nekaj prvih lastovk, ki so si upale na ulice s protivladnimi transparenti, je hitro končalo v priporu ali pod gumijevkami specialne policije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.