Borut Mekina

 |  Mladina 5

Pogodbeni zaslužkarji

Ministrstva so v letu 2008 za svetovanja porabila kar štirikrat več kot leta 2004

Miha Pogačnik (desno) dobiva za pogajanja s Hrvaško skoraj 20 krat več od predhodnih vodij slovenskih ekspertnih skupin.

Miha Pogačnik (desno) dobiva za pogajanja s Hrvaško skoraj 20 krat več od predhodnih vodij slovenskih ekspertnih skupin.
© Alenka Peterlin

Sodeč po podatkih o sklenjenih avtorskih pogodbah in pogodbah o delu, ki smo jih zbrali po ministrstvih, je postalo v mandatu bivše vlade najemanje raznih zunanjih svetovalcev izredno popularno. Strošek najema je glede na leto 2004 poskočil kar za štirikrat, smo izračunali. Očitno danes skorajda ni več dela, ki ga namesto državnih uradnikov ne bi opravljali različni zunanji svetovalci, servisi ali podjetja. Ti pišejo zakone, pripravljajo razpise, jih vrednotijo, pripravljajo letna poročila, odgovarjajo na pritožbe ...
Eden najdražjih, ali bolje, najuspešnejših svetovalcev je doktor mednarodnega prava Miha Pogačnik, bolj znan kot vodja slovenskega dela ekspertne skupine, ki se je s hrvaškimi kolegi pogajal o načinu določitve meje med Slovenijo in Hrvaško. Če seštejemo obe pogodbi, sklenjeni z zunanjim ministrstvom, je Pogačnik za svoje nasvete prejemal skoraj 10 tisoč evrov mesečno. Od leta 2007 dalje je komisijo mednarodnih pravnikov vodil za 6300 evrov bruto na mesec, obenem pa je njegovo podjetje Iustica od zunanjega ministrstva, v letih od 2005 do 2008, prejelo še 106 tisoč evrov za »pravno strokovno svetovanje«. V zadnjih štirih letih je zunanje ministrstvo največjo pogodbo sklenilo z doktorjem filozofije in teologije Klemnom Klunom, koordinatorjem za medkulturni dialog na ministrstvu za zunanje zadeve. V štirih letih je dobil 135 tisoč evrov.
Pogačnik še zdaleč ni edini, ki so ga ministrstva najela, da se pogaja v imenu države. Primerov je precej več. Ker je, denimo, spet aktualna kolektivna pogodba o sistemu plač v javnem sektorju, so za njeno sklenitev na ministrstvu za javno upravo najeli gospodarstvenika Igorja Umeka, direktorja podjetja Elan Marine, ki je za pogajanja leta 2007 prejel 14.500 evrov, leta 2008 pa 10.600. Tudi ministrstvo za delo se o sklenitvi socialnega sporazuma z delojemalci in delodajalci ni pogajalo samo - za to so najeli »delodajalca« Dušana Krajnika, pomočnika generalnega sekretarja Obrtne zbornice Slovenije, ki so mu za pogajanja plačali 31.500 evrov. Krajnik naj bi se sicer pogajal v prostem času, kot pa kažejo evidence ministrstva, so Krajniku delo plačali kot »avtorsko« in ne pogodbeno, ki je seveda veliko bolj obremenjeno s prispevki. Kako so lahko pogajanja avtorsko delo?
A ne le pogajanja na najvišji ravni, tudi za manj odgovorna, administrativna opravila ministrstva vse pogosteje najemajo zunanjo delovno silo. Poskušajmo ugotoviti, česa vse ministrstvo za delo v minulem mandatu ni zmoglo narediti samo, razen tega, da niso znali voditi pogajanj s socialnimi partnerji. Ministrstvo, denimo, ni znalo preveriti notranje organizacije in sistematizacije delovnih mest. Tudi nadzora nad programi socialnega varstva, ki jih ministrstvo financira, ali pa izdelave letnega poročila in nekaterih računovodskih storitev niso zmogli. Za to so plačali bivšo zaposleno na ministrstvu, zdaj upokojenko Cecilijo Možič. To še ni vse. Zunanji izvajalci so na ministrstvu urejali dokumentacijsko gradivo, odgovarjali so na pritožbe, organizirali seminarje, snovali štipendijsko politiko, pripravljali osnutke odločb za otroške dodatke, osnutke odločb v pritožbenih in revizijskih postopkih s področja vojnih invalidov, vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja, pregledovali so pritožbene spise, pripravljali mnenja v zvezi s pritožbenimi postopki s področja družine, pa tudi koncesijske pogodbe.
Podobno je na drugih ministrstvih. Matej Bedrač z mariborske fakultete za kmetijstvo je, denimo, za 7000 evrov neto ocenjeval lokalne razvojne strategije, ki so prispele na javni razpis ministrstva. Kolektivna pogodba za področje gozdarstva, zaključni račun ministrstva za kmetijstvo, za področje gozdarstva, spremembe pravilnika o financiranju in sofinanciranju vlaganj v gozdove, revizija Računskega sodišča, priprava odgovorov, pojasnil, soglasij, priprava uredbe za sanacijo gozdov, ki so jih poškodovale ujme, odgovori, pojasnila, soglasja in mnenja, vse je v zadnjem letu na kmetijskem ministrstvu nastalo po pogodbenem delu.
Bilo bi lepo, če bi se zaradi tega približno 18 tisoč »razbremenjenih« uradnikov posvetilo resnično pomembnemu delu - pripravi zakonskih in podzakonskih aktov. A že hiter pogled na reklamne letake, ki jih razna svetovalna podjetja pošiljajo na javno upravo, daje misliti, da je tudi zasebni trg izdelave zakonskih predpisov v Sloveniji solidno razvit. »Z ministrstvi ali organi v njihovi sestavi in občinskimi upravami sodelujemo pri pripravi predpisov. Na podlagi naših dolgoletnih izkušenj lahko zagotovimo odlične predloge predpisov ter hkrati stalno izmenjavo znanja med našimi strokovnjaki in sodelujočimi uradniki.« Tako se hvalijo v eni izmed pisarn, o čemer smo v Mladini sicer že pisali. Predlog zakona o visokem šolstvu in raziskovalno-razvojni dejavnosti (avtorji Peter Jambrek, Tone Jerovšek in Gorazd Trpin) je nastal za 49.073 evrov. Priprava zakona o pristaniščih je stala 49.574 evrov, zakon o prevoznih sredstvih v cestnem prometu 49.123 evrov, zakon o javnih cestah 48.072 evrov, zakon, ki bo urejal insolventno materialno in procesno pravo pa 47.471 evrov ...
Tokrat lahko k spisku dodamo še nove primere. Tudi zakon o dodatnem pokojninskem zavarovanju ni nastal na ministrstvu za finance, napisal ga je Aleš Berk z Ekonomske fakultete za 12 tisoč evrov. Sprememba zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje ravno tako ni nastala na ministrstvu za finance. Ali pa primeri z ministrstva za kulturo. Bivši minister Vasko Simoniti je leta 2005 za 27.124 evrov naročil študijo »strokovnih podlag za izdelavo uredbe o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja na področju kulture«. Leta 2006 je kulturno ministrstvo plačalo 30 tisoč evrov Inštitutu za pravo okolja za projekt »Priprava predloga zakona o varstvu kulturne dediščine«. Leta 2007 so podjetju Alianto plačali 38 tisoč evrov za ovrednotenje letnega razpisa.
Na eno od zanimivejših avtorskih pogodb smo naleteli na ministrstvu za kmetijstvo in ministrstvu za delo. Vodja službe za odnose z javnostmi na ministrstvu za kmetijstvo Jernej Kovač namreč že od leta 2005 dalje na radiu Ognjišče vodi informativne oddaje, za kar pa nima sklenjenih avtorskih pogodb z radiem, kot bi pričakovali po ekonomski logiki, temveč kar z ministrstvom za kmetijstvo in ministrstvom za delo. Radiu Ognjišče, ki je bil sicer eden največjih prejemnikov iz tako imenovanega medijskega sklada za pluralizacijo in ki je od leta 2005 dobival na leto od 40 pa do 100 tisoč evrov državne subvencije, so torej ministrstva pomagala še tako, da so mu plačevala voditelje oddaj. Kovač nam je pojasnil, da je na Radiu Ognjišče vodil oddaje, s katerimi so na ministrstvu skušali seznanjati ljudi z njihovimi področji dela, torej z družinsko politiko, kmetijsko politiko ali socialnimi vprašanji ... Če je bilo to res nujno, zakaj potem obe ministrstvi nista zakupili oddaje na nacionalki? Za posamezno oddajo je ministrstvo Kovaču plačalo približno 50 tisoč tolarjev.
Tudi odstiranje občutljivih etičnih vprašanj ni zastonj, čeprav bi si marsikdo raje predstavljal, da tako globoka, moralna dejanja kot iskanje sprave in odkopavanje temnih plati slovenske zgodovine ne morejo imeti svoje cene. Pa jo imajo. Mitja Ferenc je za projekt vodenja sondiranja in sodelovanja pri prekopih prikritih grobišč ter pri evidentiranju in vzdrževanju lokacij prikritih grobišč v Sloveniji leta 2004 prejel honorar v višini 15 tisoč evrov, leta 2005 1400 evrov, leta 2006 približno 10 tisoč evrov, 2007 17 tisoč evrov, leta 2008 pa 10 tisoč evrov. Skupaj torej skoraj 70 tisoč evrov. No, na ministrstvu za pravosodje so odprli še več podobnih, občutljivih vprašanj. Proti plačilu, kajpada. Ena največjih podjemnih pogodb je bila sklenjena z Janezom Lukačem, vodjem komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, ki odloča o priznanju statusa in odškodnine bivšim političnim zapornikom. »Slovenci se moramo spraviti med seboj. Sprave pa ne bo, če ne bo poprave krivic,« je dejal Lukač, ki je sicer po drugi svetovni vojni kariero začel v policiji. V obliki nujne kolaterale pri popravi krivic Lukač dobiva na leto od 15 do 28 tisoč evrov. Se še spomnite knjige, ki je izšla pri založbi Družina, avtorice Marije Čipić Rehar z naslovom Cerkev in oblast na Primorskem v letih 1945-1953? Študijo je naročilo pravosodno ministrstvo za 13 tisoč evrov.
V kabinetu predsednika vlade so za pogodbe o delu in avtorske pogodbe v primerjavi z ministrstvi porabili sorazmerno majhne vsote. Prvi, s katerim je kabinet sklenil pogodbo, pa je bil mladi Borut Petek, ki je, še preden se je v kabinetu zaposlil, za mesec dni dela s »področja korespondence predsednika vlade« januarja 2005 prejel približno 1800 evrov. Še največ, skoraj 6000 evrov, je bilo porabljenih v letu 2005, vendar predvsem zaradi konsekutivnega tolmačenja iz češkega, španskega in japonskega jezika v slovenščino, med potovanji nekdanjega predsednika vlade Janeza Janše. Največ svetovalnih pogodb pa je Janšev kabinet sklenil s člani bivšega strateškega sveta. France Križanič, aktualni finančni minister, je z Janšo na primer delil mnenja o slovenskem dolgu, o dosežkih slovenske ekonomske politike, o inflaciji v času konjunkture. Za vsak posamezen spis je Križanič prejel približno 200 evrov. Med avtorskimi dosežki morda izstopa le avtorska pogodba, sklenjena z Borutom Ličenom, ki je leta 2007 za 210 evrov izdelal cenitveno poročilo za vozila v kabinetu predsednika vlade, namenjena odprodaji.
Veliko bolj kot v kabinetu predsednika vlade so strokovna mnenja cenili na prometnem ministrstvu. Za recenzijo finančnega dela študije o upravičenosti vzpostavitve elektronskega sistema cestninjenja v prostem prometnem toku sta leta 2005 Mićo Mrkaić in Žan Oplotnik dobila vsak po 6000 evrov. A to še ni nič v primerjavi s Francem Koširjem, predsednikom sveta celjske bolnišnice in bivšim generalnim direktorjem zavoda za zdravstveno zavarovanje. Ministrstvo za zdravje mu je za pripravo strokovnih podlag, analiz, dokumentov in člankov s področja zdravstvenega varstva v letih 2006 in 2007 nakazalo skoraj 70 tisoč evrov.
Skupaj so ministrstva v lanskem letu na tak način porabila okrog 4 milijone evrov, medtem ko je šlo leta 2004 za avtorske honorarje in podjemne pogodbe »le« okrog 1,3 milijona evrov. Skok je očiten. Ministrstvo za kulturo, ki je leta 2004 za avtorske pogodbe in pogodbe o delu porabilo 134 tisoč evrov, je leta 2008 za »outsourcing« namenilo že 402 tisoča evrov. Ministrstvo za okolje in prostor, ki je leta 2004 v ta namen potrošilo 53 tisoč evrov, je leta 2008 izplačila povečalo na pol milijona evrov. Ministrstvo za zdravje je leta 2004 za pogodbeno delo porabilo 196 tisoč evrov, leta 2008 pa je izplačila povečalo na 500 tisoč evrov.
Res je sicer, da je bilo leto 2008 izjemno tudi zaradi predsedovanja EU, zaradi katerega so morala ministrstva najemati zunanje svetovalce. Kljub temu je tendenca k izvažanju, ali »outsourcingu« storitev javne uprave očitna. Na spletni strani podjetja Alianta med referencami na primer zasledimo, da je podjetje koordinator Ekonomskega modela za odločanje o »outsourcingu« posameznih dejavnosti ministrstva za obrambo. Zakaj pa se ne bi ministrstva, denimo obrambno, kar v celoti »outsourcala,« najela podjetje Alianta, ki bi delalo prav vse, kar počne danes ministrstvo za obrambo? V nekaterih primerih je najem zunanjih strokovnjakov seveda upravičen. Da na ministrstvu za delo še celo besedila slavnostne podelitve priznanj »Dobra poslovna praksa« ne znajo napisati sami, ampak ga za 1000 evrov naročijo prek avtorske agencije, pa verjetno že meji na razvado.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.