Facebook za telebane

Po še eni zmerno zanimivi igri usode me je šef z idejo za članek klical dva dni po tem, ko sem se bil že sam od sebe registriral na Facebooku. Če bi mi še kak mesec prej kdo napovedal, da bom to storil tako kmalu, bi ga označil za prvoklasnega lipeta. Priznam namreč, da sem imel dolgo časa tisto tipično stališče tipičnega neuporabnika Facebooka, ki gre strumno v ritmu črevesja nekako takole: Pa kaj kurac se grejo oni tam gor, kaj kurac se sploh majo za it, fensi-šmensi srferji in njihove - o bravo! - SOCIALNE MREŽE, kaj imajo tam gori za viset in blebetat tjavendan in tekmovat v številu prijateljev, namesto da bi prebrali kakšno knjigo ali šli reševat delfine na Japonsko?!
Temu, da sem se registriral, so konkretno botrovali trije razlogi. Prvi in manjši je bil, da sem ravno čakal, da se mi začne finale turnirja na Magic: Onlinu, in mi je bilo ob tem malo dolgčas ... Drugi in večji razlog pa je bil ta, da mi je pred par tedni znan mandeljc s slovenske estrade razlagal, kako ga preko Facebooka kar naprej kontaktirajo neke silne bejbike in kako, odkar si je ustvaril profil, z njimi kar naprej sedi v svojem avtu ob zapuščenih vaških cerkvicah ob enih ponoči. Imena tega mandeljca seveda ne smem razkriti, ker bi bil to za njegovo ženo najbrž vseeno prevelik šok.

Prijatelji

Sam proces registracije je bil relativno kratek in neboleč. Dobrih deset minut, in že sem bil gor! Seveda je res, da potem brez vsakih prijateljev in orientacije tam nisem imel kaj dosti početi. Tako sem pač na hitro prečesal databazo za par bivših ljubimk, na srečo ne uspel najti ene same, nakar sem promptno puhnil finale na Magic: Onlinu in šel spat. Aha, točno, prej sem se še včlanil v skupino Skupaj proti Dimitriju Ruplu, kar je bil moj tretji razlog za registracijo. Skupina šteje danes 18.446 članov, deležen pa sem bil še nenadejanega plusa: včlanil sem se lahko tudi v skupino Dimitrija Rupla za glavnega hrčka Slovenije, ki šteje danes 506 članov. Skupina Skupaj za Dimitrija Rupla, mimogrede, šteje 16 članov.
Drugo jutro me je v novem peskovniku čakalo nič manj kot dvanajst povabil za prijateljstvo. Juhu, kako sem zanimiv! mi je zaigralo srce. Ohoho, kako sem kul! Pet minut analize je sicer pokazalo, da me je računalnik dvanajsterici serviral na podlagi dveh skladajočih-se gesel iz osnovnih podatkov, namreč 'Gimnazija Poljane' in 'Vrhnika'. A nič ne de, meni se je to vseeno zdel precej obetaven začetek. V tem prvem valu me je kontaktiral celo davno pozabljeni sošolec, ki se je v tretjem letniku naglo preselil v Italijo, mi pa smo potem še dolgo pogrešali njegovo neverjetno možato telo, njegov neverjetno piskajoč glasek in njegove neverjetno sprevržene 15-minutne impro-monologe s krovnim naslovom Dinastija gnusa. Če me je v eni noči našel celo on, sem si rekel, bom čez dva tedna gotovo imel vsaj tristo prijateljev!
Mit, ki pravi, da gre na Facebooku samo za tekmovanje srednješolcev, kdo bo imel več 'prijateljev', drži le delno: marsikdo je tam res zato, marsikdo pač ne. Obstaja pa en še bolj dominanten kvazitruizem, in sicer ta, da je »Facebook samo za babe«. No, ta pa preprosto ne drži, in sicer niti malo. Morda bi se dalo špekulirati v smer, da omenjeni spol tam gori nemara res preživi nekoliko več časa in vse skupaj jemlje nekoliko bolj resno, a aktivne profile s simpatično odbitimi fotografijami ima tudi malo morje dedcev - in to cel kup takih, za katere bi dal človek testise v rosomahovo jazbino, da ga nimajo in da ga ne bodo nikoli imeli.
Kakorkoli že, povabila za prijateljstvo po tistem izjemnem prvem dnevu niso nikoli več drla, so pa počasi curljala, kar je bilo tudi v redu. Presenetilo me je samo to, kako ni praktično nobeden od teh obrazov preteklosti od mene hotel ničesar več kot potrditev uradnega statusa, potem pa velika večina dva meseca nič, ne bev ne mev. Kasneje sem se na to spomnil ob modrih besedah enega izmed veteranov našega uredništva, ki se je razgovoril v smeri: »Pa dobro, saj sem se jaz pred leti tudi ponosno deklariral za člana rejverskega plemena in cele noči okrog skakal z 20 let mlajšimi zadetki, s katerimi se isto nismo imeli kaj za pogovarjat, pa smo si vseeno rekli 'komjuniti'.«
Sem pa začel dobivati zanimiva povabila od drobnega trdnega jedra aktivnejših sedanjih prijateljev. Ni minilo štiriindvajset ur, ko me je eden povabil k spletni f-bookovski simulaciji mafije, a ko sem moral odkljukati prijatelje, ki bi jim moja 'družina' uradno ponudila 'zaščito', se mi je vse skupaj vseeno zazdelo nekoliko prebebavo. Zakaj se ne bi šli raje simulacije nogometnega kluba ali vsaj kurbišča? Sem se pa na tej noti ojunačil in bratrancu poslal e-stripperja - namreč čokoladnega naoljenega policijskega stripperja, ki je bil dejansko celo še bolj fukiš kot Marjan Šarec s pendrekom na novoletnem televizijskem programu ... Pa mi bratranec za mojo dobro-sosedsko gesto kljub temu ni poplačal niti s ščepcem pričakovanega navdušenja.
No, naslednji dan sem prejel poziv, naj opravim test desetih najpomembnejših prioritet pri seksu - na koncu česar me je računalnik povabil, naj hi-fivam tri prijatelje, s katerimi sem imel 93-odstotno identične rezultate. Za sam modus hi-fivov sem imel na voljo približno petdeset različnih animiranih načinov - od tega, da z dotičnim prijateljem gradim snežaka, do tega, da jim v glavo vržem Baracka Obamo. Ko je program videl, da se mi s tem da ukvarjati, se mi je takoj odprla nepregledna paleta novih kvizov - od Koliko kurbice si? do Stvari, ki jih počneš, ko misliš, da nihče ne gleda.
Naslednji zmagoviti facebookovski dan sem začel z včlanitvijo v skupino z geslom Don't Let Newspapers Die! in podgeslom Save a journalist - buy a newspaper! Nakar mi je ena izmed prijateljic spletla šal, jaz pa sem skupaj z njo posvojil piščančka. Na tej točki sem imel že več kot trideset prijateljev, kar pomeni, da me je program kot možno izbiro za prijatelja serviral toliko več uporabnikom - in kmalu me je s prošnjo za prijateljstvo kontaktiral prvi random Hrvat. Torej tak, za katerega nisem slišal še nikoli v življenju. Strmeč v reklame na zaslonu (iz neznanih razlogov kraljujejo preparati proti potenju in razne konec-z-vetrovi sheme) sem mozgal, kaj vraga naj zdaj s tem stipetom ... In se na koncu odločil, da naj mu bo. Malo zato, ker je imel med eminentnimi ličnostmi na prvem mestu Zagorja, malo pa tudi zato, ker je v teh abotnih nategantskih časih še posebej pomembno gojiti dobre odnose na mikroravni, da bo ta abotna nategantska tema pol-vojne s Hrvaško čim prej zginila iz udarnega bloka večernih poročil.

Skupine

Dotični stipe se mi je za mojo svetovljanskost zahvalil tako, da mi je poslal vabilo k soudeležbi pri nekakšni spletni simulaciji fevdalizma: njegov interes je bil, da bi jaz štartal kot njegov vazal in si potem s trdim delom in skrbnim makiavelizmom prigaral čim več lastnih oprod ... A ker sem bil tisti mesec ravno sredi kompleksne kampanje v Heroes of Might And Magic 5: Hammers of Fate, sem samo prhnil in ga celočrtno prezrl. Sem se pa zvečer (to je bilo tik po novici o tožbi zoper Vlada Miheljaka) včlanil v skupino Užalimo Ivana Janšo!, ki je imela takrat 75 članov.
Včlanjanje v skupine - predvsem take visokoleteče dušebrižniške - pomeni nasploh velik del bivanja na Facebooku. Sprva sem jih jemal resno in se včlanjal v vse po vrsti, potem pa sem začel ugotavljati, da je to samo to, da svetu in predvsem sebi ponosno razglasiš, da 'ti ni vseeno', ne da bi ti bilo treba storiti eno samo stvar.
V času, ko sem intenzivneje srfal po Facebooku, je bila ravno blazno aktualna Gaza - in človek je bil v vsakem e-kotičku prav bombardiran s plemenitimi izlivi najrazličnejših punčk, ki so skrbno katalogizirale vsako posamično civilno žrtev. Zdaj, morda je res malo sporno kritizirati posameznike, ki vsaj na ta način 'hočejo dobro', ampak nisem dobil občutka, da bi se tragedija v Gazi dogajala zato, ker bi bili vsi mi o njej preslabo obveščeni, torej ker t. i. mednarodna skupnost ne bi imela pravih informacij. Ne, kabala amerikano-sionističnih profiterjev je toliko in toliko nedolžnih civilistov lahko zmasakrirala predvsem zato, ker smo njihovi soljudje veliko preveč leni in sebični, da bi se nas to zares dotaknilo - ker pač mnogo raje odigramo še en Pro Evo Soccer ali gremo s prijateljico na kavo, kot pa da bi dejansko kaj ukrenili. V tej luči se me je polastil občutek, da bi tiste punčke, če imajo resnično tako velikanske srčke, kot pravijo, svoje napade altruizma bistveno bolje izkoristile, če bi namesto konstantnega 'dviganja zavesti' pač nakazale sto evrov na ustrezni humanitarni žiroračun ali se odpravile na fronto kot prostovoljne bolničarke ... In na podlagi takega razmišljanja sem spontano posvojil osebno etiko, po kateri se je okusno včlanjati samo v tiste dušebrižniške skupine, ki si jim pripravljen plačati članarino.
Od takrat sem se včlanil v natanko eno tovrstno skupino - in sicer v iniciativo za prepoved odiranja živih živali na Kitajskem. Male rumene mašine, ki jih poganja riž (besede Kurta Vonneguta, ne moje) namreč vsako leto za stilistične potrebe gnilih do konca degeneriranih Zahodnjakov odrejo več kot dva milijona psov in mačk in še koga ... To pa naredijo, ko so bitjeca še živa, ker je tako bojda ceneje in učinkoviteje. Rdeče-utripajoče kupčke mesa in živcev, ki v tem procesu nastanejo, potem pač pustijo umreti v počasni neznosni agoniji. Ko sem to prebral, sem se spravil iskat kakšno skupino s poslanstvom v stilu Skupaj za pospešitev dokončnega izumrtja človeške rase. Temu plemenitemu vzgibu bi z res največjim veseljem plačal članarino, a nisem, žal, našel nobene grupe, ki bi me prepričala o svoji minimalni resnosti ... Je pa res, da gre proces tudi brez takih skupin zelo v pravo smer.
V boljšo voljo me je spravila šele prijateljica Tamara dva dni kasneje, ko je objavila posebej ganljivo hr-
čkoizirano fotografijo Dimitrija Rupla s posebej kraljevsko nabuhlimi lički ter poudarjenim parom sekalcev. Zaradi takih reči Facebook dejansko te slejkoprej zagrabi in posrka noter. Kmalu se zalotiš, kako se ti zdi, da bi itak vsi morali biti gor - in ko koga iščeš, pa sploh nima profila, znaš sam pri sebi takole s prezirom prhniti: Ojoj, kakšen predpotopni luzer! Jebela, kakšen nazadnjakarski hlod!
Dlje ko si gor, bolj si tudi pozoren na brbotanje bizarnih f-bookovskih zgodbic, ki jih je mogoče s čedalje večjo frekvenco zaslediti po dnevnih medijih. V Queenstownu na Novi Zelandiji, recimo, so policisti vlomilca izsledili tako, da so njegove fotografije objavili na Facebooku, in potem so ga identificirali njegovi sosedi. 21-letno teslo si je namreč med poskusom vloma v blagajno zaradi vročine snelo masko in potem nekje tam gori zgroženo opazilo varnostno kamero.
Na drugem koncu sveta je medtem Italijanska škofovska konferenca na dvodnevnem simpoziju o spletu opozorila na nevarnost socialnih mrež, kakršna je na primer prav Facebook, saj da so to »legla ustvarjanja novih kultov in spodbujajo individualizem«. Kot je dejal italijanski teolog Adriano Fabris, sekte priljubljene socialne mreže na spletu pogosto izkoriščajo tako, da »sejejo zmedenost med številnimi osebami, ki so nagnjene k tišini in samoti ter ki zaradi teh svojih lastnosti stike z ljudmi iščejo prek interneta«.
V približno istem času je New York Times pisal o problemu razcveta facebookovskih skupin, ki glorificirajo mafijo nasploh in konkretne mafiozote posebej. Skupine, ki štejejo tudi po par tisoč ljudi, tako slavijo obsojene morilce, kot sta Salvatore Riina in Bernardo Provenzano, jim na ustrezen dan zaželijo srečen god, jih opevajo kot »nerazumljene velikane«, nekateri občudovalci pa jim preko Facebooka celo ponižno ponujajo svoje revolveraške usluge. Zadeva je dejansko dobila tolikšen obseg, da zdaj italijanske oblasti sodelujejo z vodstvom Facebooka pri počasni demontaži problematičnih strani. »Tudi v navidezni resničnosti ne moremo tolerirati stvari, ki jih ne bi v resnični resničnosti!« je dejal italijanski senator Gianpiero D'Alia in imel konec koncev čisto prav. Obstaja pa seveda tudi skupina z imenom Ja za joške, ne za Totoja Riino!, ki ogorčeno in pravzaprav lucidno protestira, zakaj se je zdelo Facebooku nedavno kot 'neprimerne' vredno odstraniti fotografije mamic med dojenjem, strani, ki dobesedno kličejo k 'beatifikaciji' obsojenega kriminalca, pa so ostale povsem nedotaknjene.

Bledenje interesa

Edini mafiozo, v katerega podporno skupino bi se včlanil jaz, bi bil Salvatore Ferranti - legendarni 210 kil težki bojevnik, ki so ga iz zapora spustili domov v hišni pripor čisto samo zato, ker je bil po pričevanju paznikov 'predebel za zapor' (v nobenem od štirih zaporov mu niso znali najti primerne postelje, kar naprej se je zatikal med vrati kopalnice, kar naprej mu je bilo treba pomagati pri tlačenju v sveže majice) ... A pustimo to, okusi so različni - in po drugi strani se je v skupino Mafia Off Facebook včlanilo prek 166.000 Italijanov in ti so v podporo svojim prepričanjem tudi organizirali enodnevno 'zatemnitev' (en cel dan se niso prilogirali gor) ... Še je torej upanje!

Mene so vmes iz neznanega razloga s prošnjami za prijateljstvo začeli zasipavati random Hrvati, tako da sem moral svojo doktrino apriornega prijateljstva postaviti kar malo pod vprašaj. Problem je v tem, ker ti začne potem na steni, kjer spremljaš, kaj se dogaja s tvojimi prijatelji, kar naenkrat vrveti od inputa ljudi, ki jih v najboljšem primeru poznaš le bežno in ne bi nekaterim rekel niti živjo na ulici. Mnogi od njih so sicer zelo fajn in se oglasijo samo, kadar imajo resnično kaj smiselnega za deliti s svetom, več kot dovolj pa je, žal, takih, ki se jim zdi za širšo okolico nezaslišano pomembna recimo vest, da jim je pri vratih pravkar pozvonilo ali da so dopoldne posesali stanovanje. In ko si nekoga enkrat potrdil za prijatelja, potem ga je seveda približno 47-krat bolj kruto odbrcniti v brezno sveta brez tvoje naklonjenosti, kot če bi ga bil, ko je poprosil za status, preprosto 'prezrl' (kar je uradna facebookovska terminologija).
Kot sem napisal, te zna vse skupaj dejansko hitro zagrabiti, te zna pa tudi enako hitro spustiti. Še posebej, ko se poleže faktor svežine. Po par tednih sem opazil, da se gor logiram čedalje manj in za čedalje manj časa, v predalu Prejeto pa imam trenutno cel kup neodgovorjenih povabil in 'aplikacij', ki se mi jih niti približno ne ljubi raziskati. Razumem pa tiste, ki se jim to da. Vse je stvar karakterja: če si v svojem bistvu komunikativen veseljak, ki mu največ na svetu pomenita druženje in izmenjavanje izkušenj, potem je Facebook totalna bonanza, Indija Koromandija hrabre nove tehno-ere. Če pa si v svojem bistvu zoprn odčaran starec, ki si je za avatarja izbral še posebej namrgodeno sliko Victorja Meldrewa, potem pač ne. Se je pa tudi za zoprnega odčaranega starca čisto fino vsakih par dni prilogirati in videti, da mu je osebno pisal Noam Chomsky (tako kot 100.000 drugim fenom z obvestilom, da se njegova stran seli na drugo lokacijo), ali pa ugotoviti, da ima skupina oboževalcev Črnega gada že več kot 100.000 članov. Ali pa, da mu starčevski soborec pošlje test Katera oseba iz pravljice si? in potem oba ugotovita, da sta Čarovnica iz Sneguljčice.
Tako kot z veliko večino drugih socialnih izkušenj je tudi tu končno zadoščenje odvisno predvsem od dveh faktorjev: od kvalitete vaših prijateljev in od tega, koliko ste v zadevo pripravljeni vložiti. Glavna lekcija zame - in najbrž še za koga - bi bila ta, da sem z udeležbo prej tujo in ogrožujočo črno mrežo v par tednih pretvoril v povsem neškodljiv in prijeten bonus v svojem življenju - in to z minimalnim trudom in nič stroški. Oh, ko bi bilo isto mogoče storiti še z davki in R'n'B drisko na VH1-u!
Za zaključek sem hotel napisati celo, da pri Facebooku v zmernih količinah preprosto ne vidim slabih strani... A sem potem v časopisu prebral, da so njegovi lastniki ravno te dni v Davosu razglasili, kako nameravajo osebne podatke vseh 160 milijonov uporabnikov prodati marketinškim firmam. Kar sicer lahko preseneti le kako deviško krizantemico, je pa vseeno za bruhat. Ampak nič ni zastonj, in kot mi je v intervjuju lani povedal futurist Gerd Leonhart, se počasi skupaj sestavlja novi model marketinga, v katerem se bodo tarčina pozornost in osebni podatki kupovali s čedalje več mamljivimi vsebinami. In, em, 'aplikacijami'. In razne prijetne epidemije, kot je recimo Facebook, so seveda v prvih bojnih vrstah tega procesa.
Ah ja. Kljub gnusu ob navedenem se občasno vseeno še vedno prilogiram gor. Kje drugje bi lahko človek v delčku sekunde ugotovil, da neki nekoč tako zajebavani sošolec iz osnovne šole danes izgleda kot totalno zapohani Indiana Jones? Kje drugje lahko pošlješ osebni e-mail psu enega naših urednikov? Kje drugje se lahko včlaniš v skupino When 10 000 People Join This Group, I Will Drink Out Of A Toilet? (Trenutno ima 2299 članov.)