Slaba banka nepotrebna
Prenašanje in uvajanje modela slabe banke v Slovenijo sta nepotrebni, saj slovenske banke nimajo istih težav kot ameriške, britanske, del nemških ...
© Borut Krajnc
Razmere v vsaki članici EU so različne, tudi od banke do banke se razlikujejo. In prav zato ni enotnega recepta, kaj narediti, da bi kreditni krč popustil in si bodo banke začele spet normalno posojati denar med seboj in gospodarstvu, je ena od temeljnih ugotovitev ministrov za finance članic EU. Na splošno pa sta na voljo dva modela za reševanje tega problema. Prvi je povečanje državnih jamstev bankam za sposojanje denarja na medbančnem trgu in za kreditiranje podjetij. Drugi je ustanovitev banke slabih terjatev - ene ali več -, na katero bi banke prenesle slabe naložbe v strupene ameriške vrednostne papirje in tako s pomočjo države očistile svoje bilance. Na banko slabih terjatev bi prenesle neobstoječe premoženje, naložbe v finančne produkte, ki so si jih banke le preprodajale in umetno dvigovale njihovo vrednost, za njimi pa realno nikoli ni bilo premoženja.
Slovenski finančni minister Franc Križanič pravi, da za Slovenijo pride v poštev povečanje jamstev, za banko slabih terjatev pa ne vidi potrebe. Ker slovenske banke zaradi strupenih ameriških vrednostnih papirjev namreč sploh niso ogrožene. »Pri nas prihaja kriza v aktivo bank po drugem ali tretjem valu krize zaradi krčenja povpraševanja, ker nekatera podjetja težje odplačujejo kredite,« pojasnjuje minister.
Slovenske banke pa imajo terjatve tudi za posojila za sporne menedžerske odkupe. Kot je nedavno za Dnevnik povedal član sveta Banke Slovenije Božo Jašovič, je teh posojil za približno 1,2 milijarde evrov. Izpostavil pa je tudi, da včasih ni jasno, ali je posojilo namenjeno prevzemu ali financiranju obratnih sredstev. »Kjer je bilo posojilo odobreno pravni osebi, ki je bila ustanovljena za namene prevzema nekega podjetja, je to enostavno. Če pa gre za posojilo družbi, ki ima tudi svojo dejavnost, pa ni mogoče ugotoviti, kolikšen delež je bil namenjen prevzemnim aktivnostim,« pojasnjuje Jašovič.
Finančni holdingi, kot sta Pivovarna Laško in Istrabenz, pa tudi menedžerji Merkurja, so za kredite, ki so jih najeli, zastavili delnice podjetij - vendar gre za realne delnice realnih podjetij. Ker se je vrednost teh delnic zelo manjšala, banke za pokritje razlike zahtevajo dodatno premoženje, hkrati so omenjeni menedžerji še predvidevali, da bodo kredite odplačevali od dobičkov podjetij, ki so jih prevzeli, ti pa se zmanjšujejo oziroma jih sploh ni več. Tudi zaradi tega vse težje pokrivajo svoje obveznosti. Jašovič je glede zavarovanj posojil z delnicami pojasnil, da »banka mora oceniti, kolikšna je potrebna oslabitev, če obstajajo razlogi, da komitent posojila ne bo v celoti vrnil«. Kategorije slabih terjatev pa ni mogoče enolično določiti. Oslabitev je po podatkih Banke Slovenije v slovenskih bankah za okoli 2,8 odstotka aktive. Za Mladino je Božo Jašovič že januarja pojasnil, da so za Banko Slovenije tvegana podjetja, ki so močno zadolžena in odvisna od bančnega financiranja, a »naše banke nimajo takšnega portfelja, da bi morali govoriti, da potrebujejo sanacijo ali druge izredne ukrepe zaradi slabih naložb«.
Nekateri drugi izvedenci k temu dodajajo, da je treba upoštevati tudi, da so Droga Kolinska, Merkur, Pivovarna Laško, Pivovarna Union, Radenska, Fructal, Delo - z delnicami teh družb so tajkuni zavarovali svoje kredite - podjetja, ki obstajajo in poslujejo, zato imajo tudi določeno vrednost. To ni lažno oziroma neobstoječe premoženje, kot so strupeni ameriški vrednostni papirji, ki so bili že na začetku rezultat špekulacij. Če bi Istrabenz šel recimo v stečaj, bi izgubilo zaposlitev 24 ljudi, ki so zaposleni na holdingu, Droga Kolinska in druga podjetja pa bi poslovala naprej, samo novega lastnika bi dobila. Enako velja za Infond holding in Center naložbe, prek katerih je predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot delal svoje prevzeme. Je pa res, da bi precej izgubile družbe, ki so kupovale delnice finančnih holdingov, recimo Petrol, ki je preplačal delnice Istrabenza. Zaradi tega se omenjeni izvedenci strinjajo z mnenjem Franca Križaniča, da v Sloveniji ni potrebe, da bi država ustanovila slabo banko. Po njihovi oceni razmer v ZDA in drugih evropskih državah ni mogoče preprosto prenesti v Slovenijo, četudi evropska komisija pravi, da v slabo banko ne bi prenesli le naložb v te papirje, ampak tudi druge slabe naložbe.
Ekonomist dr. Jože Mencinger je lani za Mladino napisal, da je namesto socialnotržnega kapitalizma nastal »casino kapitalizem«, ki je omogočil nastajanje vsakovrstnih finančnih skladov, ki so si izmišljali nove »finančne produkte«. Uspešnost gospodarstev so začeli meriti s finančno poglobljenostjo, poenostavljeno z razmerjem med zadolženostjo (aktivo bank) in BDP; večja zadolženost je pomenila večjo razvitost, več preprodaj premoženja na borzah pa prav tako. Šlo je za spreminjanje finančnega sistema, v katerem je z novimi »finančnimi produkti« mogoče drugim ustvarjati virtualno bogastvo, sebi pa pravo. Finančni svet se je vse bolj oddaljeval od realnega, finančno »premoženje« pa je kar naprej raslo. Posledica tega so strupeni ameriški vrednostni papirji. Slovenija je imela po Mencingerjevih besedah srečo, da ima banke s konservativno politiko, zaradi tega nima veliko naložb v strupene ameriške vrednostne papirje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.