Vsi naj odidejo!
Politiki spet podcenjujejo prebivalce svojih držav. A v prenekateri, od Islandije do Kanade, so jim ljudje že pokazali, kaj si o njih mislijo.
Naomi Klein je vodilna svetovna politična analitičarka, kolumnistka časnikov Nation in Guardian, avtorica uspešnice Doktrina šoka. Od januarja 2009 lahko njene redne mesečne kolumne berete tudi v Mladini.
© Debra Friedman
Ko sem opazovala množice na Islandiji, ki so ropotale z lonci in ponvami, dokler vlada ni padla, sem se spomnila na skandiranje, ki je bilo v protikapitalističnih krogih priljubljeno davnega leta 2002: »Vi ste Enron, mi smo Argentina.«
Sporočilo je bilo preprosto. Vi - politiki in direktorji, stlačeni na nekem vrhunskem poslovnem srečanju - ste enaki kot brezbrižni goljufivi šefi Enrona (takrat seveda še nismo poznali niti pol resnice).
Mi - hrupna množica zunaj - smo kot Argentinci, ki so sredi gospodarske krize, grozljivo podobne naši, odšli na ulice in ropotali z lonci ter ponvami. Oni so klicali: »Que se vayan todos!« (Vsi naj odidejo!) in v manj kot treh tednih pregnali sprevod štirih predsednikov.
Argentinski upor 2001-2002 je bil tako poseben zato, ker ni bil usmerjen proti eni politični stranki ali korupciji nasploh. Njegova tarča je bil prevladujoči gospodarski model - to je bil prvi državni upor proti sodobnemu kapitalizmu brez pravil.
Trajalo je nekaj časa, a zdaj ves svet, od Islandije do Latvije, od Južne Koreje do Grčije, končno doživlja svoj trenutek »Que se vayan todos!«.
Taktika stoičnih islandskih matriarhov, ki so ropotali s svojimi lonci, medtem ko so njihovi otroci po hladilnikih brskali za izstrelki (jajca razumem, ampak jogurt?), spominja na tisto, ki je zaslovela v Buenos Airesu. Enako velja za množični bes na elito, ki je uničila nekdaj cvetočo državo in si domišljala, da bo odnesla celo kožo. Kot je povedala Garden Jonsdottir, 36-letna uradnica z Islandije: »Vsega imam dovolj. Ne zaupam vladi, ne zaupam bankam, ne zaupam političnim strankam, niti Mednarodnemu denarnemu skladu. Imamo solidno državo, pa so jo uničili.«
Še en argentinski odmev: v Reykjaviku protestnikov ni mogoče potolažiti s spremembo obraza na vrhu (četudi je nova premierka lezbijka). Zahtevajo pomoč ljudem, ne le bankam, kriminalistične preiskave poloma in temeljito volilno reformo.
Podobne zahteve je te dni slišati v Latviji, katere gospodarstvo se je skrčilo očitneje kot v kateri koli drugi članici Evropske unije in katere vlada se maje na robu prepada. V prestolnici že več tednov odmevajo protesti, ki so 13. januarja prerasli v hude nemire, med katerimi so frčali tudi tlakovci. Tako kot Islandci so tudi Latvijci ogorčeni, ker njihovi voditelji nočejo prevzeti odgovornosti za zmešnjavo. Latvijski finančni minister je na vprašanje novinarja televizijske postaje Bloomberg, kaj naj bi bilo krivo za to krizo, skomignil z rameni: »Nič posebnega.«
A latvijske težave so nekaj posebnega: politika, ki je baltskemu tigru omogočila, da je leta 2006 dosegel 12-odstotno gospodarsko rast, je zdaj kriva, da pospešeno hira - letos predvidoma kar za deset odstotkov. Denar, za katerega ni več meja, odteka enako hitro kot priteka, in veliko ga konča v žepih politikov. (Ni naključje, da je med sedanjimi obubožanci veliko nekdanjih čudežev: Irska, Estonija, Islandija, Latvija.)
A v zraku je še nekaj argentinskega. Leta 2001 so se argentinski voditelji na krizo odzvali s svežnjem surovih ukrepov, kot jih je predpisal Mednarodni denarni sklad: za devet milijard dolarjev manjša poraba, velik delež je odpadel na zdravstvo in izobraževanje. Pokazalo se je, da je bila to usodna napaka. Sindikati so začeli splošno stavko, učitelji so svoje učilnice prestavili na cesto in protestom ni bilo ne konca ne kraja.
Enako odklanjanje bremena krize od spodaj navzgor povezuje tudi številne današnje proteste. V Latviji se je bes javnosti osredotočil na varčevalne ukrepe vlade - množično odpuščanje, omejevanje socialne pomoči, nižje plače v javnem sektorju -, s katerimi naj bi izpolnili pogoje za izredno posojilo MDS (ne, v MDS nič novega).
V Grčiji so se decembra lani nemiri razvneli, potem ko je policija ustrelila 15-letnega fanta. Nadaljevali pa so se - štafetno palico so od študentov prevzeli kmetje - zaradi vsesplošnega ogorčenja nad odzivom vlade. Banke so dobile 36 milijard dolarjev pomoči, delavci nižje pokojnine, kmetje pa tako rekoč nič. Kljub neprijetnostim zaradi traktorjev, ki so zaprli ceste, kar 78 odstotkov Grkov meni, da so zahteve kmetov utemeljene. Podobno je nedavna splošna stavka v Franciji - ki jo je deloma sprožil načrt predsednika Sarkozyja, da občutno zmanjša število učiteljev - imela podporo 70 odstotkov prebivalstva.
Morda najbolj čvrsta rdeča nit, ki povezuje svetovne krize, je zavračanje logike »izrednih političnih ukrepov« - gre za besedno zvezo, ki jo je skoval poljski politik Leszek Balcerowicz, za opisovanje tega, kako med krizo politiki znajo prezreti zakone in po hitrem postopku sprejeti nepriljubljene »reforme«. Ta zvijača je obrabljena, kot je nedavno odkrila južnokorejska vlada. Decembra je vladajoča stranka krizo skušala izkoristiti, da bi spravila skozi zelo sporen sporazum o svobodni trgovini z Združenimi državami Amerike. Poslanci so politiko za zaprtimi vrati stopnjevali do nove skrajnosti in se zaklenili v dvorano, da bi glasovali v zasebnosti. Vrata so zadelali z mizami, s stoli in kavči.
Opozicijski politiki niso držali križem rok: vdrli so s težkimi kladivi in električno žago ter se za 12 dni zabarikadirali v parlamentu. Glasovanje je bilo prestavljeno in tako je bilo več časa za razpravo - zmaga za novo vrsto »izrednih političnih ukrepov«.
Tu v Kanadi je politika bistveno manj po meri YouTuba - a je vseeno izjemno pestra. Oktobra lani je konservativna stranka na državnih volitvah zmagala z zelo medlim programom. Šest tednov kasneje je torijevski premier odkril, kakšen notranji zanos ga je prevzel, in predstavil predlog proračuna, v katerem je zaposlenim v javnem sektorju odrekel pravico do stavke, odpravil javno financiranje političnih strank in črtal vse gospodarske spodbude. Opozicijske stranke so se odzvale s sklenitvijo zgodovinske koalicije, ki bi bila prevzela oblast, če ne bi bili na hitro razpustili parlamenta. Torijci so se ravnokar vrnili s popravljenim proračunom: ljubiteljska desničarska politika je izginila in v njem je vse polno gospodarskih spodbud.
Vzorec je jasen: vlada, ki se na krizo, za katero je kriva ideologija svobodnega trga, odzove s pospeševanjem popolnoma istega neučinkovitega programa, ne bo preživela. Italijanski študenti so na ulicah kričali: »Ne bomo plačevali vaše krize!«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.