Vojaške pokojnine
Mednarodno pravo, zaradi katerega je Slovenija priznana kot država, strogo prepoveduje, da bi se države sklicevale na notranje predpise in »sabotirale« sprejete obveznosti
Nenavadna drža predsednika države, ki bi v primeru »vojaških pokojnin« mednarodno pravo moral poznati
© Borut Peterlin
Tiste, ki so se odzvali na pismo nekaterih nekdanjih oficirjev JLA, s katerim so ti od slovenskih institucij zahtevali konec diskriminacije pri izplačevanju pokojnin, je mogoče razdeliti v dve skupini. Na tiste, ki so se odzvali čustveno, in tiste, ki menijo, da o tej problematiki »nekaj vedo«. V prvo skupino sodi na primer Lojze Peterle, ki je odkrito zatrdil, da »verjame«, da so zahteve oficirjev neupravičene. V drugi skupini izstopa urad predsednika republike, ki trdi, da glede vojaških pokojnin med naslednicami SFRJ »še ni sporazuma«. V Mladini pa smo prebrali tudi mnenje, da naj bi bil med državami naslednicami SFRJ sklenjeni »sukcesijski sporazum« iz leta 2004 neuporaben, ker je »pravniški zmazek«.
Kritiki se motijo. Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN) namreč odreja, da imajo pravico do vojaških pokojnin vsi slovenski državljani in dvojni državljani s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Načelo, da pokojnine izplačujejo države naslednice, je bilo sicer uveljavljeno že v 19. stoletju. Načelo reciprocitete, ki je zapisano v 8. členu MSVN, pa hkrati določa, da morajo naslednice na podlagi vzajemnosti sprejeti »potrebne ukrepe«, da bi bile določbe pogodbe uveljavljene pred domačimi sodišči. To piše tudi v 8. členu slovenske ustave, ki določa, da morajo biti v Sloveniji »zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo,« ter da se »ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno«.
Slovenski zakoni o vojaških pokojninah v primerjavi z MSVN določajo še nekatere dodatne, diskriminacijske pogoje. Vendar s stališča mednarodnega prava (in slovenske ustave) ni dvoma, kateri predpis je pomembnejši. Odkar je 2. junija 2004 v Sloveniji začela veljati sukcesijska pogodba, so veljavna njena določila. Mednarodno pravo, zaradi katerega je Slovenija sploh priznana kot država, namreč strogo prepoveduje, da bi se države sklicevale na različne notranje predpise in tako »sabotirale« sprejete obveznosti. Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb jasno določa: »Vsaka pogodba, ki velja, obvezuje pogodbenice, in te jo morajo izpolnjevati v dobri veri.« Načelo »pacta sunt servanda« je temeljno pravilo mednarodnega prava oziroma jus cogens. Kar je v nasprotju s tem, je nično in neveljavno (null and void).
Poglejmo še v učbenik mednarodnega prava, ki ga uporabljajo na slovenskih fakultetah. »Pogodbena stranka ne more opravičevati neizpolnitve neke veljavno prevzete obveznosti s tem, da se sklicuje na predpise svoje ustave ali praznine v njej ali na prepreke, ki izhajajo iz njene upravne ali sodne ureditve ...« (27. člen dunajske konvencije). Država, ki je veljavno sprejela mednarodne obveznosti, je dolžna v svoji zakonodaji izpeljati spremembe, da se zagotovi izpolnitev prevzetih obveznosti. Če je to za izpolnitev pogodbe potrebno, mora država s proračunom zagotoviti potrebna sredstva. Zavrnitev izpolnitve pogodbenih obveznosti sproža mednarodno obveznost. »Neizvršitev pogodbe je mednarodni delikt in zaradi tega nastaja dolžnost, da se glede na okoliščine popravi škoda,« piše Juraj Andrassy v Mednarodnem pravu. Glede interpretacije pogodb ob tem velja tudi Vattelov napotek, ki pravi, da se pri interpretaciji pogodb nikakor »ne sme predpostaviti, da so razumne osebe, ki so nastopale skupaj ali sklepale kakršnekoli resne posle, nameravale doseči to, da bi bil rezultat njihovega dela ničen. Interpretacije, ki bi spremenile pogodbo v nično in neučinkovito, so nedopustne.«
Trditev, da je šest diplomacij naslednic SFRJ pod vodstvom vrhunskega pravnika sira Arthurja Wattsa želelo sestaviti neuresničljivo pogodbo, je neprepričljiva. Tudi zato, ker druge naslednice SFRJ z izplačevanjem vojaških pokojnin nimajo takšnih težav. Pri Sloveniji gre prej za neizpolnjevanje mednarodne pogodbe, ki sočasno pomeni tudi kršitev antidiskriminacijskih določb deklaracije OZN o človekovih pravicah. Slovenija s tem, ko zahteva svoj delež zlata in veleposlaništev SFRJ, hkrati pa ne izpolnjuje priloge E sukcesijske pogodbe, postaja neverodostojna država in mednarodni delinkvent. Naloga poslancev, pravnikov in sodišč je, da uskladijo slovenske zakone z mednarodno ureditvijo, toda če se je v zvezi s tem odzval tudi urad predsednika republike, potem bi glede na vlogo predsednika, ki predstavlja Slovenijo, urad moral opozoriti vsaj na resne posledice neizpolnjevanja mednarodnih pogodb.
Povzročanje nevšečnosti nekaterim nekdanjim oficirjem JLA je ob tem tudi ponižanje same Slovenije. Diskriminacijo pri izplačilu vojaških pokojnin je Mladina prvič razkrila že leta 1992. Sramotno je, da se država vse do danes vede kot maščevalna zamerljivka, namesto da bi bila 18 let po osamosvojitvi varen dom vseh državljanov - ne glede na to, v kateri uniformi so se znašli ob osamosvojitvi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.