Kje je direktor policije?
Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal se je odločila, da razpisi za generalnega direktorja policije prinašajo več slabega kot dobrega
Bodoči generalni direktor policije Janko Goršek in notranja ministrica Katarina Kresal
© Borut Peterlin
Prvi razpis za generalnega direktorja policije, sestavljen pod prejšnjo vlado, ni uspel zaradi formalnih nepravilnosti. Ponovljeni razpis ni bil uspešen zato, ker noben kandidat ni bil ocenjen kot dovolj dober. Tretjega pa sploh ne bo, se je odločila ministrica Katarina Kresal in hkrati mimo razpisa že izbrala novega generalnega direktorja policije in njegova namestnika.
Ministrica Kresalova je prelomno odločitev pojasnila, da »je stroka že dalj časa opozarjala, da je postopek imenovanja prek javnega razpisa, kot so ga v policiji poznali do zdaj, netransparenten, evropsko neprimerljiv in neprimeren«. Generalni direktor policije naj bi bila primerljiva funkcija z načelnikom generalštaba Slovenske vojske in direktorjem Sove, ki se izbirata brez razpisa. Tako so bili, za zdaj za vršilce dolžnosti, izbrani direktor Janko Goršek in njegova pomočnika, dosedanji v. d. Matjaž Šinkovec in dosedanja pomočnica direktorja kriminalistične policije Tatjana Bobnar. Trije naj bi bili močnejši od enega samega in naj bi združevali vse odlike, ki jih ni mogoče najti le pri eni osebi: Šinkovčevo policijsko avtoritativnost, Gorškov občutek za ljudi in organizacijo ter vrhunsko pravno znanje Tatjane Bobnar. Za pravo imenovanje bo treba spremeniti zakon o policiji.
Razlog, da so se odločili za spremembo predpisov, je po besedah državnega sekretarja Gorana Klemenčiča povsem življenjski, saj »je dobra izbira na tako pomembnem javnem razpisu, za tako izpostavljeno funkcijo, možna le ob predpostavki vnaprejšnjega dogovora z enim izmed kandidatov. To pa je farsa. Mi imenovanja nismo vnaprej obljubljali nikomur in posledično med prijavljenimi ni bilo primernega kandidata za vodenje policije. Temu je bilo treba narediti konec in vzpostaviti evropsko primerljiv način izbere vodje policije. To je bila izjemno težka odločitev, ampak ko smo šli s to idejo pred policijske šefe, je bilo čutiti vidno olajšanje nad predlaganimi imeni.« To je sicer problem, s katerim se pri podobnih imenovanjih že srečujejo tudi na nekaterih drugih ministrstvih. Takšni razpisi so ob uvedbi delovali dobro, ker se je na nova pravila delalo po starem, še vedno prek dogovorov, Janševa vlada pa je sistem nejavnega izbiranja prek javnih razpisov potem le še dodatno izdelala. Problem nastane šele, ko kandidat, ki je povabljen na razpis, hkrati ne dobi zagotovila, da bo izbran, kar se je zgodilo tudi na aktualnem razpisu. Tako naj bi se izgubljali prav najboljši kandidati, ki pač niso pripravljeni na tveganje politizacije svojega imena v primeru neuspeha. »Potem je s temi najboljšimi kandidati nekaj narobe. Gre za javno funkcijo in živimo v parlamentarni demokraciji, kjer veljajo nekatera pravila, med njimi pa je tudi javni razpis. Zato ukinitev postopka v tem primeru po mojem ni dobra rešitev,« meni Bojan Bugarič s katedre za upravno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti, ki sicer tudi sam dobro pozna težave javnih razpisov: »Tudi ukinjeni postopek ni dajal nobenega jamstva, da si minister ne bi vnaprej izbral svojega človeka. Mehanizma, ki bi preprečeval možnosti zlorab, ni.« Prava pot zato po Bugaričevem mnenju ni odpravljanje razpisov, pač pa izpopolnitev razpisnih postopkov in modifikacija pristojnosti uradniškega sveta.
Vsekakor gre za drzno odločitev novega vodstva ministrstva, ki je bila takoj deležna številnih kritik. Še posebej zato, ker novo vodstvo policije čaka veliko dela z v preteklosti homogeno policijo, ki pa je v zadnjih letih postala razbita vojska. Najbolj odločno so se odzvali v SDS. Lahko po tej potezi sploh še verjamejo, da misli vlada resno s Kadrovsko akreditacijskimi sveti? Kresalovo obtožujejo, da je zaobšla zakon, z imenovanjem vršilcev dolžnosti pa, da »si pušča odprta vrata, da bo lahko ob kakšni užaloščenosti ali slabem delu dosegla tisto, kar bo želela ona ali njeni politični botri«. Izbrana imena sicer očitka o politizaciji ne potrjujejo, saj o omenjenih treh kritiki niso izrekli slabe besede. Poleg tega pa so bili najglasnejši prav v SDS, torej v stranki, katere minister je izbral prejšnjega direktorja policije. Izbira Jožeta Romška za mesto generalnega direktorja prek razpisa je pač eden od argumentov proti javnemu razpisu za to funkcijo. Romšek je bil namreč v zadnjih dveh desetletjih tako ali drugače vedno blizu Janezu Janši. Ko je bil ta minister, je bil celo njegov svetovalec. Na javnem razpisu pa je bil pred tem izbran tudi Marko Pogorevc, kasneje vodja predvolilnega štaba kandidata desnice za predsednika republike Lojzeta Peterleta. Za oba bivša direktorja policije se je vnaprej vedelo, da bosta izbrana na javnem razpisu. Kot se je to vnaprej vedelo tudi pri imenovanjih Barbare Brezigar za generalno državno tožilko, Jožeta Možine za direktorja RTV, Jere Vodušek Starič za direktorico Inštituta za novejšo zgodovino ... Za vsa navedena mesta so bili izpeljani javni razpisi. Toliko opravil in stroškov le za dober vtis?
Na predvideno novost se je pričakovano odzval tudi Janšev minister za javno upravo Gregor Virant. Ni se izrekel proti imenovanju brez razpisa na to funkcijo, hkrati pa je verjetno nehote z naslednjimi besedami potrdil vprašanje smiselnosti nekaterih javnih razpisov: »Ne razumem pa, če je ministrica že imela v mislih določenega kandidata, zakaj mu ni priporočala, naj se prijavi na javni razpis.« In nič se mu ni zdelo narobe.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.