Mediji so tudi krivi!
Kriza kot priložnost, da medije naredimo javnejše
Dr. Jože Vogrinc, sociolog kulture in medijev. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
© Borut Krajnc
Nenadoma vsi prisegajo, da je kriza velikanska priložnost. Seveda: krize kapitalizma so vedno odlična priložnost, da največje ribe požrejo malo manjše. Pikantno pri zdajšnji krizi je, da se rešuje z bilijonskimi nagradami za krivce. Priložnost je vendar, da se zavarujemo in jih kaznujemo: razlastimo.
Za večino ljudi je kriza stiska. Nuja nas sili, da o novih razmerah, ki od nas terjajo drugačno ravnanje, razmišljamo na nov, neutečen način. Prav v medijih se lahko nove misli predstavijo in spoprimejo, da pride najprej sploh do smiselnih alternativnih razlag, kaj je bistvo krize, in potem do alternativnih poti, kako jo premagati.
Mediji sami so zajeti v krizo največ kot kapitalistična podjetja in so med njenimi žrtvami. Kot oblikovalci javnega mnenja pa so mediji - javna RTV in javno subvencionirani zasebni mediji, pa tudi komercialni mediji, ki se še ukvarjajo z informiranjem - vendarle tisto področje družbe, ki edino lahko ustvari priložnost za kreativno premagovanje krize. Posamezni družbeni akterji (stranke, podjetja, civilna družba, posamezniki) v krizi še bolj kot sicer zastopajo svoje posebne interese in se vedejo temu ustrezno: sebično in neusklajeno. Ker pa nam je skupno, da bi radi razumeli nastale razmere, in ker smo prisiljeni upoštevati v svojem ravnanju ravnanje drugih, smo obsojeni na pogovarjanje in skupno razmišljanje.
Da bi mediji v krizi lahko delovali kot forum, pa se morajo usposobiti. Prav v krizi se izkaže, da potrebujemo javna glasila, ne embalažo za oglase. Medije je torej treba rešiti pred bankrotom, ker so rešilni čoln, pa čeprav naluknjan.
Razlogi, zakaj nas mediji povsod, ne le v Sloveniji, vse slabše informirajo, so bistveno starejši od zdajšnje krize in jih ta samo do skrajnosti zaostruje. Davno so mimo mitični časi, ko je bil časopis glas nekaj ljudi, ki so ga delali, zbor takih glasov pa je ustvarjal javno mnenje. Konkurenca informativnih medijev ni boj med različnimi celostnimi podobami dogajanja v družbi, med katerimi bi se javnost odločala kot bralci, poslušalci in gledalci. Medijskim podjetjem so informacije samo eno izmed sredstev v boju za konstrukcijo takih ciljnih publik in ponudbo takih vsebin, ki se skladajo z oglasi ponudnikov blaga za široko potrošnjo. V tem boju najvplivnejši svetovni mediji in informativne agencije že dolgo niso več samostojni. So le delčki v kolesju gigantov, ki obvladujejo svetovni trg zabave in njihov kapital sega na druga ključna področja, zlasti v tehnološko zahtevne industrije.
Razvoj internetnih informacij, zlasti mrež alternativnih medijev, ki omogočajo, da se obide monopol velekapitala in tistih par agencij za zbiranje informacij, od katerih so praktično popolnoma odvisni slovenski dnevni časopisi in RTV, zato ni samo tehnološki izziv »starim medijem«. Nastaja ogrodje za model informiranja, ki je bistveno bolj odporen proti strukturnim zablodam kapitalizma. Obenem pa elektronske izdaje časopisov in internetni podaljški radia in televizije dokazujejo, da internetno informiranje ni sovražnik klasičnega, marveč se lahko dopolnjujeta. Dopisniki so si spletli osebne mreže znanstev, ki jim omogočajo presojati relativno vrednost informacij ob njihovem vstopu v informacijsko omrežje. Zaupanje, ki ga kot publika gojimo npr. do dobrih dopisnikov, je osebni kapital, ki so si ga pridelali s sposobnostjo tolmačenja sveta, ki se nam je zdel tuj, v skupno problemsko polje. Pač pa so stari mediji organizacijsko togi in nenavajeni priti do sprotne informacije tam (na svetu in v medmrežju), kjer se pojavi, in ne znajo angažirati strokovnjakov, ki trenutno delajo na kraju dogajanja ali pa dogajanje dobro poznajo, ker so strokovnjaki za neko deželo ali za neko stroko. Še bolj so se prilepili na uradne vire informiranja in njihove piarovce, biltene in tiskovke, vnaprej prirejene novinarskim rutinskim pričakovanjem.
Težave slovenskih medijev v krizi so enake kot drugod. Oglasov je manj, zato lastniki od urednikov zahtevajo klestenje stroškov. Rezultat je upadanje kakovosti medijev, slabše informacije, nezadovoljstvo javnosti z mediji. Koncentracija kapitala zmanjša občutljivost lastnikov za potrebe javnega prostora, ki ga obvladujejo, zato potiskajo urednike kot organizatorje dela v spopad z izkoriščano novinarsko delovno silo. Ta se delno upira, se poskuša sindikalno organizirati in braniti svoj položaj javnih delavcev ali pa preprosto dela manj in slabše. Nemalo se jih je sprijaznilo s tem, da so pač pridelovalci profita za firmo.
V krizi nam mora postati jasno, kaj je problem slabih novic, ki nastajajo s copy-paste branjem prepakiranih poročil monopolnih svetovnih agencij in/ali STA in s koncentracijo pozornosti novinarjev na raven turbopovzpetnikov na piramide med seniki, kjer se ljubosumneži obdelujejo z vilami. Ni problem, da izobražence moti okus raje. Nepredelane agencijske vesti iz sveta so bile narejene za mainstreamovske zahodne medije pod nadzorom skupnih lastnikov, domače pa so v nepredelani obliki PR za vire, ki imajo družbeno moč in pristranski interes, da so jim ljudje naklonjeni bolj, kakor si zaslužijo. V nobenem primeru ne omogočajo javnosti kritične presoje. Vesti s pop scene in črna kronika nas tudi ne usposabljajo za razmišljanje o svojih problemih kot skupnih, družbenih, z akcijo rešljivih problemih. Erozija informativnih medijev v infozabavo počasi cementira potrošnike v zasebnike, ki so zaprti vsak s svojo nesrečo, za katero jim oglasi ponujajo odvisniške rešitve v obliki tablet, terapevtov in še več pozabe v zabavi.
Ukrepi za utrditev informativnih medijev so nujni. Morali bi se razlikovati glede na to, ali gre za javni ali zasebni medij, za republiškega ali lokalnega, za časopis, revijo, radio, televizijo ali spletnega ponudnika.
Najbolj ogroženi so slovenski informativni dnevniki. Naklada pada, prihodek od oglasov še bolj. Ogrožajo jih tudi informativno veliko revnejši brezplačniki. Položaj je še zmeraj boljši kot na Hrvaškem, kjer je v banke, medije in industrijo prodrl politično vezan desni bavarsko-avstrijski kapital. Zaradi majhnosti Slovenije pa bi hitro lahko postal tak.
Javni radio vztrajno zgublja poslušalce, zlasti mlade. Ne prevzemajo mu jih profilirane mreže kakovostnih lokalnih radiev, ki bi različno servisirali potrebe različnih delnih javnosti, ampak med seboj identične komercialne postaje, ki - zgledno v Oblakovi varianti - zapolnjujejo čas med oglasi s klonirano godbo.
TV Slovenija je v prime-timu zabredla v streženje povprečnemu okusu, ki ga z nepotrebnim zgledovanjem pri komercialkah ustvarja in znižuje sama, krpa pa ga z oddajami za »zahtevnejšo« publiko. »Zahtevnejši« gledalec je konstrukt sestavljenega bitja, ki pada na dokumentarce o strahotah pod socializmom in o dediščini, se hrani z Novo revijo in se razvnema ob Slavkovem pisanju Borutu, ki mu v Zagrebu ne dvigujejo telefona. Priložnost, da bi z dobro pripravljeno popularno serijo diktirali okus, je bila zamujena. Vodstvo in program TVS imata pokvarjen kompas.
Informativnim medijem v Sloveniji je po menjavi oblasti treba priznati in šteti v dobro kritičnost do nedoslednosti pri posameznih ukrepih vlade, zlasti premiera. Njihova slabost ni naklonjenost eni barvi v političnem spektru, marveč zoženje zanimanja na povsem površinsko raven simpatij in antipatij med političnimi akterji in prekrškov zoper spodobnost, kakršni so previsoke sejnine ali nesorazmerja med plačami.
Nova medijska zakonodaja bi bila potrebna, a nikakor ne brez poglobljene razprave. Pri radioteleviziji bi bilo treba najprej blokirati že sprejete sklepe Evropske unije, ki jih je diktiral medijski velekapital in s »sproščanjem trga« ogrožajo ostanke javne RTV v Evropi. Odgovornost slovenske vlade in slovenskih evroposlancev je spremeniti te zakone ali pa jih vsaj blokirati, ignorirati ali onemogočiti z dopolnili, dokler jih ne bodo spremenili. Za to je kriza res priložnost! Zdajšnji zakon o RTV je treba spremeniti, ker daje preveč pristojnosti trenutno vladajočim in ker je z ločitvijo programskega in nadzornega sveta prvega reduciral na brezzobega cenzorja, nadzor poslovnih odločitev pa zdaj ni več povezan z vsebinskimi vprašanji, kar je za javno TV neodgovorno. Zgrešene poslovne odločitve na RTV Slovenija so najprej posledica veljavnega zakona, šele potem posledica načina vodenja.
Na vseh medijskih področjih bi morala Slovenija urediti učinkovit nadzor izvajanja zakonov in vzpostaviti mehanizme za sprotno ugotavljanje, kaznovanje in odpravo kršitev.
Pri časopisih so posledice krize najhujše: kriznemu menedžmentu je izpostavljen prav informativni medij z najdaljšo zgodovino in ustreznim znanjem, ugledom in izkušnjami, predvsem pa z dovolj prostora, da novice obdela in nadgradi s komentarji, pojasnili, razpravami. Kot družba zato informativnih medijev ne smemo žrtvovati. Grozi jim izginotje - vseeno, ali jih ukinejo ali pa jih spremenijo v tabloide. Zavarujemo jih lahko le tako, da jim omogočimo preživetje kot glasilom, ki so nam v krizi nujno potrebna kot forum za razpravo in za sprejemanje pravilnih usodnih odločitev.
Mogoč ukrep, katerega posledice bi bilo treba prej dobro premisliti, bi bil zakonsko ločevanje med tržnimi mediji in javnimi glasili, ki bi slednjim dalo status, primerljiv s statusom javnih zavodov. To pomeni, da ne bi bili zavezani predvsem dobičku in da bi bili deležni nekaterih olajšav, pa tudi omejitev v poslovanju. V demokratični družbi bi morali njihovo upravljanje in nadzor prepustiti kompetentni javnosti in jih za njihovo delovanje v javnem interesu tudi finančno podpreti. Takega statusa bi lahko bilo deležno vsaj nekaj vodilnih slovenskih dnevnikov. Prav tako bi morali premisliti, kaj bomo storili, če se bo zaradi izgub kateri od javno pomembnih medijev (ne nujno časopis, lahko tudi TV ali radio, npr. Radio Študent) znašel pred ukinitvijo. Če je medij neperspektiven za kapital, še ne pomeni, da ga ni mar tistim, ki v njem delajo, in tistim, ki ga potrebujemo kot javnost. Kako bo ravnala Slovenija? Bo država medij odkupila? Bo omogočila odkup delavcem? Zakaj ne bi dvajset let kasneje vzeli samoupravljanja zares?
Z zvezi z RTV Slovenija krožijo predlogi za nasproten ukrep: prepoved oglaševanja in plačevanje programa iz proračuna. Zgodovina javne RTV po svetu je polna zgodb o popolni odvisnosti od trenutnih oblastnikov, ki jo to prinese, od vsakodnevnega telefoniranja ministrov urednikom do kaznovanja za kritično poročanje z zmanjšanjem proračuna. Obljube, ki jih je dala leva koalicija v Sloveniji in se jih za zdaj drži, da strank ne bo vpletala v vodenje zadev, ki so javne, ne pa državne, niso združljive s takimi načrti. Nasprotno; prav zato, ker informativni mediji vztrajajo pri sorazmerni kritičnosti do vlade, je zdajšnje obdobje vladanja nadvse primerno, da država in kapital prepustita informativne medije javnosti. Zdaj lahko upamo, da vodstva in nadzora ne bi uporabile samo strankarske elite. Zdaj lahko utrdimo politično kulturo, kjer je prostor za javnost, ne samo za politokracijo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.