Tigrom pohaja sapa
Več kot prepolovljene stopnje gospodarske rasti ogrožajo socialno stabilnost v regiji
Naivna pričakovanja nekaterih analitikov, da bi lahko azijske države s svojo visoko gospodarsko rastjo in potrošnjo absorbirale krizne šoke zahoda in naj zato kriza ne bi imela prevelikih učinkov na globalno gospodarsko rast in obseg industrijske proizvodnje, so se razblinila v nič. Tudi azijska gospodarstva in družbe so v krizi, soočajo se z manjšim povpraševanjem na zahodnih trgih in zato predvidevajo namesto dvomestnih številk rasti največ petodstotno letno rast industrijske proizvodnje. Kitajska bo po dveh desetletjih visoke rasti trdo pristala na največ petih odstotkih. Mednarodni denarni sklad ocenjuje, da bodo Južni Korejci zmogli le štiriodstotno rast, v Indiji bodo namesto dosedanje 9,3-odstotne rasti zdrsnili na 5,1 odstotka, dežele jugovzhodne azijske zveze ASEAN (Indonezija, Malezija, Filipini, Singapur in Tajska) bodo namesto 6,3-odstotne rasti v letu 2007 letos beležile skromnih 2,7 odstotka rasti. Upadanje gospodarske rasti skrbi vse režime v tem delu sveta, saj so navkljub pomembnim dosežkom v preteklosti socialne razmere kritične, politične elite pa ranljive.
Pred dvema desetletjema so v globalni trgovini resno sodelovala le nekatera, tako rekoč merkantilistična gospodarstva, kot so Japonska, Južna Koreja in Tajvan. V osemdesetih letih pa so že vsa azijska gospodarstva iskala trg za svoje izdelke po svetu. Njihova gospodarska rast je bila tako hitra, da so se ugledni ekonomisti »čudili in slavili azijski gospodarski čudež kot zgleden in živ dokaz za to, da obstaja tržnogospodarski izhod iz revščine in nerazvitosti«. Tako sta sredi devetdesetih let v knjigi Pasti globalizacije zapisala Hans-Peter Martin in Harald Schuman.
Toda ta čudež se ni zgodil z uveljavljanjem laisser-faire kapitalizma, ampak - prav bogokletno - s krepkimi državnimi posegi v gospodarstvo in hkrati z najbolj represivnim preprečevanjem uveljavljanja delavskih pravic, z neusmiljenim uničevanjem okolja in brezmejnim izkoriščanjem žensk in otrok. Pred tem so si zahodnjaki, ki so investirali v Azijo, zatiskali oči in v pohlepu po dobičku, ki ga ustvarjajo mizerno plačani delavci, zgradili svoj del imperijev v revnih azijskih državah. Sloviti ekonomist Paul Krugman je leta 1994 v eseju »Mit o azijskem čudežu« zapisal, da je takrat njihov uspeh postavil pod vprašaj »ne samo dominantnost zahodne moči, temveč tudi zahodne ideologije. Voditelji teh dežel ne delijo z nami naše vere v svobodni trg in v neomejene državljanske svoboščine. Samozavestno zatrjujejo, da je njihov sistem superioren: družbe, ki sprejemajo močno, celo avtoritarno vlado in so pripravljene omejiti človekove svoboščine v imenu skupnega dobrega, so prevzele gospodarske vajeti v svoje roke in pripravljene so celo žrtvovati kratkoročne interese potrošnika, da bi si na dolgi rok zagotovile gospodarsko rast in prekosile kaotične družbe na zahodu. Pomembna manjšina zahodnih intelektualcev jim je pritrdila.«
Azijske družbe so navajene na krize, saj so se z njimi soočale tudi v časih velikega gospodarskega razcveta, ki je slonel na vlaganjih iz tujine in tako pospeševal sektorsko rast produktivnosti, ne pa celotne družbene produktivnosti. Krugman je leta 1994 opozarjal, da lahko le rast skupne družbene produktivnosti na dolgi rok pripelje do blaginje. Tega so se v državah hitre gospodarske rasti premalo zavedali in iskali samo svoja pota za izhode iz kriz, ki so jih te družbe doživljale.
So pa azijska gospodarstva v dobršni meri oblikovale skupne produkcijske platforme in proizvodne mreže za »napad« zahodnih trgov. Produkcijski proces - postmarksistični analitiki temu pravijo »toyotistični« proizvodni sistem - je bil segmentiran tako, da je del proizvodnje nekega izdelka potekal na najbolj ustreznem koncu, izdelke pa so nato sestavljali spet drugje in od tam so odšli na zahodne trge. Proces gospodarske liberalizacije na azijskih tleh je pritegnil vlagatelje z zahoda, kar se je pokazalo v množici tujih podjetij, finančnih ustanov ter skladov iz ZDA.
Začetek krize v ZDA in v Evropi je pokazal na veliko vpetost azijskih gospodarstev v svetovne tokove in hkrati njihovo ranljivost, saj so začeli investitorji z zahoda umikati kapital iz Azije in s tem ogrozili ranljive azijske finančne trge in valute, kar je večina azijskih držav reševala s posegi v svoje državne zakladnice, da bi zagotovile likvidnost in kreditno vzdržnost svojih bank. Seveda pa ni šlo brez »žrtev«. Vsaka azijska država se po svoje sooča s krizo, ki je prizadela vse sloje prebivalstva. Najhuje je migrantskim delavcem v industrijskih obratih na kitajskem podeželju, ki jih množično zapirajo. V teh obratih, nekateri jim pravijo primeri »tržnega leninizma«, proizvajajo samo eno ali dve vrsti blaga za točno določenega kupca, ki pa je zdaj odpovedal naročila. V industrijskem okrožju Xinjuji, o tej zgodbi je pisal časnik Economist, je bila usnjarna, ki je proizvajala za ruskega kupca. Več tisoč delavcev je na mah ostalo brez dela. Podobna usoda je doletela 20 milijonov od 130 milijonov migrantskih kitajskih delavcev. Sicer pa se stopnja brezposelnosti na Kitajskem in v drugih azijskih državah skokovito povečuje. Ker so ti delavci brez ustreznega denarnega nadomestila v času nezaposlenosti, bežijo iz mest na podeželje, da bi si zagotovili vsaj hrano in prenočišče.
Oblasti v Pekingu si na vse kriplje prizadevajo, da bi tudi letos dosegli osemodstotno rast obsega industrijske proizvodnje, saj po ocenah njihovih analitikov lahko le takšna stopnja rasti prepreči večje socialne nemire. O »varovanju osmice« je v Davosu govoril tudi kitajski premier Wen Jiabao, ki je takrat napovedal, da se bodo za 10 odstotkov povečali prejemki podeželskega prebivalstva in za 11 odstotkov prejemki mestnega prebivalstva, kar naj bi, ob prizadevanju za večji izvoz, zagotavljalo povečanje potrošnje doma.
Nekateri analitiki predvidevajo, da bi lahko sedanja kriza načela zaupanje v Komunistično partijo Kitajske. Nouriel Roubini, profesor na Univerzi v New Yorku in vodja RGE Monitor, vplivnega spletnega portala za ekonomske napovedi, meni, da je »legitimnost Komunistične stranke v zadnjih letih temeljila na zagotavljanju visoke rasti, morebiten prevelik padec pa bi lahko imel politične posledice«. Ian Bremmer, predsednik Eurasie, svetovalne skupine za ocenjevanje političnih tveganj, pa meni, da bo »Kitajska ostala politično stabilna tudi v letu 2009, saj je socialni nemir navadno usmerjen proti lokalnim oblastem. Mnogo Kitajcev priznava Partiji uspeh pri snovanju večdesetletne izjemne ekonomske rasti in izboljšanja standarda življenja.«
Se pa kitajska oblast zagotovo boji študentov. Oblasti bodo posebej pozorne na dogajanje v letošnjem maju, ko bodo obhajali 90 let nastanka komunističnega gibanja Kitajske. Posebej pa še na 4. junij, dvajseto obletnico masakra na Trgu nebeškega miru, ko je oblast s tanki zatrla študentske demonstracije. Ko so študentje na neki pekinški univerzi kitajskemu premieru Wen Jiabau zaskrbljeno pripovedovali, da je na Kitajskem 15 milijonov mladih z diplomo brez službe, jim je odgovoril: »Če ste zaskrbljeni, naj vam povem, da mene to še bolj skrbi,« ter naštel ukrepe, ki jih je sprejela vlada za rešitev tega problema. Med drugimi tudi ugodna posojila diplomirancem za ustanovitev podjetja in posojila podjetjem, ki jih bodo zaposlila.
Vzhodna soseda Kitajske pa po ocenah poznavalcev doživlja »prosti pad« v gibanju gospodarstva, ki bo letos zagotovo doseglo negativno stopnjo. Japonska je na pragu največje recesije po 2. svetovni vojni, saj se je obseg industrijske proizvodnje v januarju zmanjšal za skoraj 10 odstotkov, pa tudi za prejšnje mesece so beležili negativna gibanja. Brezposelnost strmo narašča. NEC, tovarna za proizvodnjo računalniških čipov, je napovedala, da bo odpustila 20.000 delavcev, odpuščata tudi Toyota in Honda. Število brezposelnih je doseglo skoraj 3 milijone. »Podjetja ne zmanjšujejo samo produkcije, ampak tudi zaposlenost, kar je izjemno skrb zbujajoče za gospodinjstva,« je za Guardian povedal Martin Schulz, višji ekonomist pri raziskovalnem inštitutu Fujitsu. »Zdaj smo priča recesiji, ki nastaja na domačih tleh. Domačemu gospodarstvu grozi razpad, in če se to zgodi, grozi globoka in dolga recesija. Tudi če se to ne zgodi, so razmere zelo slabe«.
Vlada je vsakemu Japoncu dala 94 funtov (12.000 jenov), da bi tudi na ta način pospešila povpraševanje, vendar učinka ni bilo. Japonska centralna banka kupuje dolgove podjetij, obresti za posojila so malce nad ničlo ... Vladni stimulacijski paket v višini 53 milijard dolarjev in poseben sklad s 16,7 milijarde dolarjev za nakup delnic podjetij v težavah, sta verjetno zadnje upanje za rešitev. Po mnenju Martina
Schulza japonskim finančnim oblastem zmanjkuje orodij za reševanje gospodarske krize. Opozarja na napake, ki jih je vlada naredila v krizi devetdesetih let, ko je »uspela obvarovati neuspešna podjetja. Ceno tega pristopa so plačali z leti stagnacije. Zdaj takšnih fantomskih podjetij ne more zavarovati pred padcem povpraševanja v domačem gospodarstvu«.
Zanimivo je, da je malo slišati o soočanju s krizo v Indiji in Indoneziji, kamor prihaja z zamudo. Obe državi sta sprejeli nekatere protekcionistične ukrepe, ki pa so najbolj prizadeli kitajski izvoz na ti dve tržišči. Analitiki opozarjajo, da bo povprečna gospodarska rast azijskih gospodarstev znašala 2,5 odstotka, kar je v primerjavi z zahodnimi gospodarstvi, ki bodo praviloma beležila negativno rast, sicer lepa, vendar za azijske potrebe premajhna stopnja rasti. Pomenljivo je sporočilo kitajskega premiera Wen Jiabaa v intervjuju za Financial Times, ki je dejal, da »Kitajska z 2000 milijardami dolarjev deviznih rezerv ne bo reševala kapitalizma«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.