Desetletje z Berniejem
Počasi se bo treba zavedeti, kaj ta kriza v resnici je
Danes že vsi poznajo žalostno zgodbo opeharjenih vlagateljev Bernarda Madoffa. Gledali so bančne izpiske in mislili, da so bogati, nato pa so nekega dne na veliko grozo ugotovili, da je njihovo domnevno bogastvo plod tuje domišljije.
Žal je to kar dober opis dogajanja v Združenih državah Amerike v prvem desetletju 21. stoletja.
Prejšnji teden so ameriške Zvezne rezerve objavile izsledke najnovejše raziskave javnega mnenja o porabniških financah. To je triletno poročilo o premoženju in obveznostih ameriških gospodinjstev. Bistvo bi lahko strnili v ugotovitev, da se od preloma stoletja njihovo premoženje tako rekoč ni povečalo: čista vrednost povprečnega ameriškega gospodinjstva z upoštevanjem inflacije je zdaj nižja, kot je bila leta 2001.
Po eni strani to ni presenečenje: ZDA so bile večji del zadnjega desetletja država posojilojemalcev in zapravljivcev, ne varčevalcev. Osebni prihranki so upadli z devetih odstotkov v 80. letih na pet odstotkov v 90. letih, v obdobju med 2005 in 2007 pa na pičlega 0,6 odstotka. Hkrati se je dolg gospodinjstev povečeval precej hitreje od prihodkov. Kako bi torej lahko pričakovali neto zvišanje premoženja?
Kljub temu so bili še nedavno Američani prepričani, da bogatijo, saj so dobivali izpiske, na katerih je pisalo, da njihove hiše in delnice vrednost pridobivajo hitreje, kot se povečuje njihov dolg. Če se vam prepričanje mnogih Američanov, da se lahko za veke vekomaj zanesejo na kapitalske dobičke, zdi naivno, ne pozabite, koliko vplivnih glasov - zlasti desno usmerjenih časnikov, kot so Wall Street Journal, Forbes in National Review - je podpihovalo takšno prepričanje in se delalo norca iz tistih, ki jih je skrbelo zaradi nizkih varčevalnih vlog in visokih dolgov.
Nato je udarila resničnost in pokazalo se je, da so imeli prav tisti, ki jih je skrbelo. Povečevanje premoženja je bilo le iluzija - večanje dolga pa je bilo še kako resnično.
Tako smo se znašli v škripcih - po mojem v globljih, kot se ljudje zavedajo celo zdaj. Pri tem ne mislim samo na vse redkejše trmaste napovedi, da si bo gospodarstvo kmalu opomoglo.
Gre namreč za hudo zmešnjavo. Vsi govorijo o težavah bank, ki jim gre dejansko slabše kot ostalemu sistemu. A banke niso edine igralke s prevelikimi dolgovi in premalo premoženja; isto namreč velja za zasebni sektor kot celoto.
Kot je v 30. letih poudaril veliki ameriški ekonomist Irving Fisher, ukrepi, za katere se odločijo podjetja in ljudje, ko ugotovijo, da je njihov dolg prevelik, so običajno pravi bumerang, če jih vsi skušajo izvajati hkrati. Poskusi, da bi prodali premoženje in poplačali dolg, pripomorejo k padcu cen, s čimer se vrednost premoženja še dodatno zmanjša. Poskusi, da bi več privarčevali, pomenijo zlom povpraševanja po blagu za široko porabo, zato se gospodarska kriza še bolj zaostri.
So politiki pripravljeni storiti vse, kar je treba, da se prekine začarani krog? Načeloma da. Predstavniki vlade se zavedajo težave: treba je omejiti zelo škodljivo spiralo, ki bi se lahko razbohotila v deflacijsko, pravi Lawrence Summers, Obamov glavni gospodarski svetovalec.
V praksi pa politika, ki jo trenutno ponujajo, ni dorasla izzivu. Načrt s finančnimi pobudami bo vsekakor v pomoč, vendar bo najbrž zgolj omilil gospodarske stranske učinke dolžniške deflacije. Po težko pričakovani napovedi reševalnega načrta za banke je zavladala predvsem zmeda, ne olajšanje.
Upati je, da se bo reševanje bank sčasoma razmahnilo v kaj bolj otipljivega. Zanimivo je opazovati, kako se je zamisel o podržavljenju bank dvignila z obrobnega predloga v splošno sprejeto opcijo, in celo republikanci, kot je senator Lindsey Graham, priznavajo, da bo morda nujna. A četudi bomo na bančni fronti navsezadnje naredili, kar bo treba, bomo težavo rešili le delno.
Če želite izvedeti, kaj bi bilo treba storiti, da bi gospodarstvo potegnili iz dolžniške zanke, si oglejte obsežni program javnih del, znan tudi kot 2. svetovna vojna, s katerim se je končala velika kriza. Vojna ni pripomogla le k polni zaposlenosti, temveč tudi k hitro rastočim plačam in inflaciji, ne da bi si zasebni sektor moral dosti sposojati. Leta 1945 je bil državni dolg ogromen, razmerje med dolgom zasebnega sektorja in bruto domačim proizvodom pa je dosegalo komaj polovico tistega iz leta 1940. Nizka raven zasebnih dolgov je pomagala pripraviti temelje za veliki povojni skok.
Ker danes na vidiku ni nič podobnega, bodo gospodinjstva in podjetja potrebovala več let, da se znebijo dolga, ki so si ga tako naivno nakopičila. Lahko se zgodi, da bo dediščina tega obdobja iluzij - našega desetletja z Berniejem - dolgo, boleče gospodarsko nazadovanje.
(c)(2009) The New York Times (Distributed by The New York Times Syndicate)
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.