Gospod Nič

Zgodba nekega izbrisa

Napis na vratih poslanske skupine SNS leta 2005

Napis na vratih poslanske skupine SNS leta 2005

Kot sedemnajstleten mladenič je gospod Stanić prišel v Slovenijo s trebuhom za kruhom. Takoj se je zaposlil in pridno delal šestnajst let, vse do leta 1992, ko je šlo podjetje, kjer je bil zaposlen, v stečaj. In v tem podjetju so ga celo tako prevarali, da je sam dal odpoved, s tem pa izgubil pravico do nadomestila za čas brezposelnosti. Izgube delovnega mesta si takrat niti ni kaj dosti gnal k srcu, saj ima dve pridni roki, si je mislil, in bo že našel novo zaposlitev. Toda nekega dne po 26. februarju 1992 so ga povabili na upravno enoto. Od njega so zahtevali osebno izkaznico in potni list. Gospod Stanić je izročil osebno izkaznico, potnega lista pa tako ali tako ni imel, ker ga pač ni potreboval, saj je potoval najdlje do BiH, k svoji materi, za kar takrat potnega lista ni potreboval. Uslužbenka pri okencu mu je veselo preluknjala osebno izkaznico. Za sedemnajst nadaljnjih let mu je kot edini identifikacijski dokument ostala raztrgana vojaška knjižica. Uslužbenka mu je potem razložila, da nima več stalnega bivališča na takratnem naslovu in da vse zadeve v zvezi z bivanjem lahko ureja le še na uradu za tujce. Tako je gospod Stanić nenadoma postal gospod Nič - s trdim slovenskim č-jem, pa čeprav je leta 1991 vložil prošnjo za državljanstvo po 40. členu ZDRS. Ta do takrat še ni bila rešena, a bi po obljubah Slovenije do rešitve prošnje moral imeti vse dotedanje pravice, torej tudi stalno bivališče. Kaj pomeni, če nenadoma postaneš gospod Nič, se takrat, pred sedemnajstimi leti, sploh ni zavedal.
Našel si je novo zaposlitev. Potem pa se je začelo. Zaposliti se ni mogel, ker ni imel državljanstva, ni imel stalnega bivališča, niti dovoljenja tujca za delo. Odšel je v mesto, na občino povprašat, kaj je z njegovim državljanstvom. Od tam so ga poslali v Ljubljano, na Mačkovo. Gospod pri okencu na Mačkovi je pogledal v računalnik in mu dejal, da ni vložil prošnje za državljanstvo. Potrdil o vložitvi prošnje takrat tako ali tako niso izdajali, gospod Nič pa ni imel več niti kopije potrdila, da je vplačal tistih 6OO tolarjev takse. Torej ni imel dokaza o vlogi in gospod pri okencu je lahko še naprej trdil, da vloge ni dal, čeprav jo v resnici je. Gospod mu je sicer res prijazno svetoval, naj pač vloži novo prošnjo za državljanstvo, seveda pod popolnoma novimi pogoji. Moral bi imeti stanovanje, tega pa gospod Nič ni imel, saj ga najemodajalec ni hotel prijaviti. Moral bi imeti uradno dokazilo o sredstvih za preživljanje, ki ga seveda gospod Nič ni mogel dobiti, saj uradno ni bil zaposlen. Ker teh pogojev ni izpolnjeval, nove prošnje ni mogel vložiti.
Hišo, v kateri je dotlej stanoval, so podrli, zato se je moral preseliti. Ker ni bil zaposlen, torej ni imel dohodkov, se je preselil v neko hišico, bolje rečeno barako, daleč zunaj najbližjega večjega kraja. Za najemnino se je z lastnikom dogovoril, da bo zanj delal dvajset ur na mesec. Vse lepo in prav, dokler se gospod Nič ni poškodoval, tako da ni mogel več delati niti na črno v gradbeništvu kot dotlej niti tistih dvajset ur za najemnino. Gospodar je zahteval, da se izseli, in mu odklopil elektriko, prav tako ni imel več niti tople vode, da bi se umil, stuširati pa se tako ali tako ni mogel, saj ni imel kopalnice. Ni imel niti gretja in pozimi, ko je pri desetih ali več stopinjah Celzija pod ničlo zvečer legel v posteljo, je pomislil: »Ali se bom zjutraj sploh živ zbudil ali bom prej zmrznil?« V takih razmerah in ob hrani, ki so mu jo dajali dobri ljudje, je preživel oziroma, bolje rečeno, vegetiral štiri leta.
Ravno ko se je poškodoval, je vložil novo prošnjo za državljanstvo po 19. členu, ki je postavljal malo milejše pogoje za pridobitev državljanstva. Gospod Nič je izpolnjeval vse pogoje, le izpit iz slovenščine bi moral opraviti. Slovenščino pa zelo dobro obvlada in imel je še ravno toliko prihrankov, da se je prijavil na izpit. Pri ustnem delu je tako dobro opravil, da ga je pohvalila celo profesorica. A glej ga vraga, izpita ni opravil, ker ni opravil pisnega dela, saj z nekaj dni prej poškodovano roko, odrezal si je namreč prst desne roke, ni mogel pisati.
Z MNZ so ga res večkrat pozvali, naj prinese potrdilo o opravljenem izpitu iz slovenščine, češ da mu bodo sicer izdali negativno odločbo. Zdravnik ga je oprostil pisnega dela izpita, a kaj, ko gospod Nič ni imel več denarja, da bi se vnovič prijavil na ustni del izpita, saj je vse prihranke porabil za plačilo operacije poškodovanega kolena in odrezanega prsta, ker od izbrisa ni imel zdravstvenega zavarovanja.
Ker torej ni prinesel potrdila o opravljenem izpitu iz slovenščine, so o njegovem državljanstvu odločili negativno in tako je gospod Nič životaril naprej, odvisen od redkih dobrih ljudi, ki so mu pomagali in mu pomagajo še danes, ko je po sedemnajstih letih životarjenja popolnoma onemogel in obubožan.
Nekega dne sem od socialne delavke Zdravstvenega doma za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja izvedela, da v neki vasi živi gospod Nič. Ker naslova niso imeli, sem poklicala na prvo telefonsko številko v vasi, kjer naj bi domnevno prebival, in povprašala, kje bi ga našla. Odpeljala sem se v to hribovsko vasico in ga po uri iskanja res našla, vsega tresočega se, upadlih lic in čudne polti. Bil je ravno pri kosilu, pri prijatelju, katerega žena je delala v vrtcu in mu je včasih prinesla hrano, ki je tam ostajala. S tresočimi se ustnicami in solzami v očeh mi je počasi pripovedoval svojo zgodbo. Dala sem mu nekaj evrov, ki sem jih imela pri sebi, in mu obljubila, da mu bom pomagala, kolikor je pač v moji moči, da spet pride do dovoljenja za stalno bivanje. Bil je ves presrečen v upanju, da si bo končno morda le uredil status in s tem možnost za zaposlitev.
Čeprav sem doma čisto na drugem koncu kot on, sem se nekega dne ponovno odpeljala v to hribovsko vasico in ga odpeljala v Ljubljano na Pravno-informacijski center, kjer so mu pomagali, da si je po šestnajstih letih in pol spet pridobil dovoljenje za stalno bivanje in spet postal človek z imenom in priimkom Stanić, ampak nič več gospod. Od leta 1975, ko je prišel v Slovenijo, pa do danes (neprekinjeno) mu je zaradi izbrisa ostalo še toliko stvari, da jih spravi v dva kovčka, pa še to je v glavnem vse podarjeno. Prijatelj, dobri človek, mu je našel ogrevano majhno sobico, ki mu jo tudi plačuje, bližje večjega mesta. V tej sobici ima samo omaro, posteljo in majhno mizico z enim stolom, ki ti ga prijazno odstopi, če prideš k njemu na obisk, sam pa sede na posteljo. Ampak v redu je, pravi Stanić, vsaj na toplem sem.
Pogoj za pridobitev socialne pomoči, ki je je Stanić še kako potreben, pa je, da si prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve. Da bi bil kot tujec prijavljen na zavodu za zaposlovanje, si moraš pridobiti delovno dovoljenje, ki stane približno 145 evrov. Od kod naj Stanić dobi denar, če pa že sedemnajst let ni zaposlen in ne dobiva nikakršnih prejemkov. Spet sem mu priskočila na pomoč. Moj sin, ki je do takrat Stanića poznal samo skozi moje pripovedovanje, mu je dal 80€, ostalo pa Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije. Tako sva uredila tudi stalno delovno dovoljenje, s katerim se je Stanić prijavil na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, čeprav menim, da je po sedemnajstletnem životarjenju pri svojem slabem zdravju in pri že omenjenih poškodbah ter pri dvainpetdesetih letih duševno in telesno popolnoma uničen in nesposoben opravljati kakršnokoli delo.
Toda čeprav ima spet stalno bivališče in je prijavljen kot iskalec zaposlitve, kot tujec nima pravice do nadomestila za obvezno zdravstveno zavarovanje. Smešno, pravico ima samo do nadomestila za dodatno zdravstveno zavarovanje, ne pa za osnovno. Glede na to, da nima prihodkov, oziroma četudi bo dobil tistih borih 200 evrov socialne pomoči, se s tem ne bo mogel prehraniti, pa čeprav samo s kilogramom kruha in z litrom mleka na dan, to je najmanj 60 evrov na mesec, plačilo za sobico za zdaj 120 evrov, predvideva pa se podražitev na 135 evrov, in vsak mesec plačilo 15 evrov za obvezno zdravstveno zavarovanje. In dokler se ne zaposli, bo še vedno, ko bo bolan, moral hoditi v Zdravstveni dom za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja in biti vesel, če ga bo kateri od dobrih ljudi povabil na kaj več kot samo kruh in mleko.
Tistega dne, ko je dobil delovno dovoljenje in se prijavil kot iskalec zaposlitve, mi je dejal: »Danes je zame najsrečnejši dan.« Kako malo je nekaterim dovolj za najsrečnejši dan?! Želi si le še, da bi ponovno videl svojo že zelo staro in skoraj negibno mater, ki jo je nazadnje videl 20. aprila 1990. Do nje ne more, ker nima potnega lista. Po potni list bi moral v BiH, a kako naj gre po potni list v BiH, če nima potnega lista. Zapleteno, kajne, dragi bralci? Pa vendar so v Sloveniji nekateri zakonski predpisi zapisani tako, da če nimaš tega, ne moreš dobiti onega, in če nimaš onega, ne moreš dobiti tega, kot da mačka lovi svoj rep, ki ga nikoli ne ujame.
Izbris, ta slavni »prenos iz ene evidence v drugo«, kot pravijo krivci za izbris, je tako kot Staniću tudi vsem drugim izbrisanim povzročil to, da so ostali brez nešteto pravic, ki izhajajo iz dovoljenja za stalno bivanje. Stanić je za sedemnajst let ostal brez zaposlitve, brez zdravstvenega zavarovanja, brez pravice do socialne pomoči. Ni se mogel svobodno gibati, ker ni imel dokumentov. Enkrat ga je policist, ki ga je dobil brez dokumentov, že kaznoval z denarno globo. No, Stanić je imel še srečo, mnoge izbrisane, ki so jih policisti našli brez dokumentov, so preprosto izgnali iz Slovenije.
Stanić tudi ni mogel države zapustiti in se vanjo vrniti, čeprav je to ustavna pravica. Če bi se želel poročiti, se v Sloveniji ne bi mogel. Slovenske oblasti tega pač ne dovolijo, če nimaš dovoljenja za bivanje. Če pa bi se mu slučajno rodil otrok, ne bi dobil otroškega dodatka in Stanića ne bi vpisali kot otrokovega očeta. Tako številni otroci izbrisanih v rojstnem listu nimajo vpisanega imena in priimka očeta. Resnično me zanima, kaj ima očetovstvo skupnega s stalnim bivanjem? Po mojem je oče lahko iz daljne »Tunguzije«, pa je še vedno oče, seveda, če očetovstvo prizna.
In če bi Stanić imel otroka s partnerko, ki bi bila tudi izbrisana, bi sama morala plačati porod v porodnišnici, prej je iz porodnišnice ne bi spustili. Vem za primer, ko sta izbrisana zakonca, ker nista imela denarja za plačilo poroda, enostavno ukradla svojega otroka in pobegnila z njim iz porodnišnice.
Zanima me tudi, katero državljanstvo bi Slovenija vpisala Stanićevemu otroku. Slovenija si je namreč dovoljevala otrokom izbrisanih v rojstne liste vpisovati državljanstva drugih držav.
Bog pa ne daj, da bi Stanić v tisti baraki zmrznil, ker bi bila velika težava, kje ga pokopati, če bi ga sploh pokopali, saj v Sloveniji nima nikogar od svojih, ki bi financiral njegov pogreb.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.